Novice Svet24

Primož Lavre

Ali bo pater Rupnik, svetovno uveljavljeni umetnik, ki je s svojo ekipo umetnikov okrasil številne sakralne prostore po svetu, moral zapustiti duhovniški stan in se umakniti za zidove samostana? Ali bodo mozaike, ki jih je naredil skupaj z drugimi umetniškimi ustvarjalci, začeli odstranjevati zaradi vse glasnejših očitkov, da so oskrunjeni? Kaj vse je pater ustvaril, je mogoče izvedeti tudi iz njegovih številnih knjig, med drugim v delu Barve sojnosti (Koper, 2003). V njem so objavljene tudi fotografije del, ustvarjenih na začetku njegove slikarske poti, torej v času prvih očitanih zlorab.

Patrov pečat v Črnem Vrhu

Tudi v Črnem Vrhu nad Idrijo je umetnik in teolog pater Marko Rupnik pustil svoj umetniški pečat. Na tamkajšnjem pokopališču, ki je eno izmed najbolj posebnih v Sloveniji, saj se na njem kar vrstijo spomeniki z družinskim priimkom Rupnik, s svojo belino in mozaikom najbolj izstopa spomenik na grobu staršev patra Rupnika. Z njegovim mozaikom so domačini želeli okrasiti tudi župnijsko cerkev svetega Jošta, s čimer se je strinjal tudi domači duhovnik Iztok Mozetič, vendar se to ni zgodilo, ker je imel pater po besedah Mozetiča (izjava za Reporter) takrat veliko naročil drugod, predvsem v Braziliji. Nazadnje sta se v domači župniji srečala s patrom pred korono, sicer pa z njim nima stikov; tudi ko je bil še bogoslovec in je z drugimi bogoslovci obiskal Vatikan, kjer so si ogledali kapelo Odrešenjske Matere, se niso srečali z njim. Mozetič je še povedal, da so se v župniji pogovarjali o obtožbah patra. Zanje so prvič izvedeli iz medijev in strinjali so se, da se bo vse, kar je potrebno, pokazalo s časom. Mozetič je dejal, da sam ne želi dajati izjav, ker je zanje pristojna koprska škofija, sicer pa so o tej težki situaciji spregovorili slovenski škofje.

Arhiv Reporterja

Ob naključnem srečanju

Razlog, da pogovori o patrovi aferi med domačini v Črnem Vrhu in okoliških vaseh, med drugim v Zadlogu, od koder je pater doma, niso prav razgreti, je to, da se v tako majhnih krajih vsi med seboj poznajo, poleg tega je med njimi veliko domačinov, ki se pišejo Rupnik in pripadajo eni, drugi ali tretji veji Rupnikovih. Kot zatrjujejo domačini, veje sicer niso med seboj v sorodu. Po mnenju nekaterih so obtožbe prišle prepozno, zvrstile so se še pripombe moških sogovornikov, da se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi brez ženske privolitve, in tudi to, da so se podobne zgodbe dogajale vedno in povsod, »odkar stoji ta naš svet«.

Ravno na sončni dopoldan med tednom, ko sva se s fotografom Primožem Lavretom mudila v Črnem Vrhu in kasneje še v Zadlogu ter njegovem zaselku Kot, je črnovrško pokopališče obiskala patrova starejša sestra Helena Rupnik, kar je bilo mogoče izvedeti iz pogovora z njenim možem, do katerega je prišlo povsem po naključju. Kot prvega domačina, ki smo ga srečali v Črnem Vrhu, na ženo je čakal v avtomobilu, smo ga seveda povprašali o patru Rupniku in odvrnil je, da ga pozna in se tudi sam piše Rupnik: »Nič posebnega, saj so tu povsod naokoli sami Rupniki.« Nato je potrdil, da je tudi v sorodu z njim po ženi, patrovi sestri. Tako je razumljivo, da se o patru Rupniku, svojem svaku, in o tem, kar je bilo že objavljeno v medijih, ni želel pogovarjati. Prepričan je, da so mu afero podtaknili nasprotniki, zaradi njegove uspešnosti. Ko se mu je med čakanjem v avtu pridružila še žena, Rupnikova sestra, je pripomnila, da ni nič res in da bo prišel čas, ko bo mogoče vse izvedeti. Prepričana sta, da se marsikdaj kasneje izkaže, da je resnica povsem drugačna od tistega, kar se govori in zatrjuje. »Naj vse skupaj dozori in vsi bomo lažje živeli,« je še dejal v slovo Stanko Rupnik.

Primož Lavre

Opozorilni padec z zidarskega odra

Patrova sestra Helena in njen mož Stanko Rupnik živita v domači hiši, kjer je prej živela družina patra Rupnika. Hiša stoji v vasi Zadlog ob cesti in na poti do tja, z namenom fotografiranja domačije, smo srečali domačina, upokojenca Borisa Kavčiča (v Kolektorju v Idriji je bil do upokojitve zaposlen kot vodja skladišča). Bil je ravno na vsakdanjem sprehodu skozi vas in med drugim nam je povedal zanimivo anekdoto v zvezi s patrom Rupnikom.

Zgodba, ki jo je opisal Kavčič, se je zgodila pred mnogimi leti, ko je bil sam še mlad fant. Seveda si jo je spet živo priklical v spomin ob nedavnih obtožbah patra: »S prijateljem sva zidala hlev z višino stene tri metre in pol, in tako je moral biti zidarski oder visok dva metra. Bila sva že pri koncu, treba je bilo narediti le nekaj blokov in zanje sva imela še nekaj malte. Ravno sva se pogovarjala, da ima pater Rupnik vedno okoli sebe dve nuni. Bilo je okoli leta 1990, ko je prišel na svoj dom v njuni družbi, in ker sva to videla, sva drug drugemu pritrjevala, da midva že veva, zakaj jih ima s seboj. V tistem trenutku najinih pregrešnih misli se nama je podrl oder! Deska, na kateri sva stala, se je zlomila in z bloki in motorko vred sva padla. Na srečo se nama ni nič zgodilo. Takrat sva si rekla, da sva zagotovo dobila opozorilo od Boga, naj nehava grdo govoriti o človeku, o katerem bi morala govoriti le lepo.« Ob tem velja omeniti še zanimivost, ki jo je omenil Kavčič, in sicer da je prijatelj, s katerim je gradil hlev, brat znanega duhovnika Janeza Kavčiča, zapriseženega eksorcista koprske škofije.

Ali torej meni, da ni res, kar očitajo patru Rupniku? Boris Kavčič odvrne: »Lahko je bilo res, zakaj ne, ampak tudi to je res, da sva takrat dobila božje opozorilo, naj nehava. Morda je bila zdajšnja afera sprožena le zato, da bi prikrili drugo afero ljubljanske škofije z gozdovi, ki jo ravno raziskuje Vatikan? Kdo ve, morda pa želijo z Rupnikovo afero obremeniti Vatikan ... Sprašujem se, kaj bi danes o patru povedala Svetlana Makarovič, ki zdaj molči.« Ni pozabljeno (ni je zdaj znova tema pogovorov v javnosti), da je prav zaradi Prešernove nagrade, podeljene patru Rupniku, pesnica Makarovič leta 2000 njej namenjeno Prešernovo nagrado zavrnila.

Primož Lavre

Vabilo patrovim sošolcem

Boris Kavčič je kot domačin Črnega Vrha patra Rupnika poznal že iz njegovih mladostnih let, vendar se nista družila, saj po letih nista vrstnika. Kavčič je starejši pet let, poleg tega nista imela skupnih pogovorov že zaradi razlike v izobrazbi. »Rupnik je vendarle akademsko izobražen mož, jaz pa le 'diplomirani zidar', kot se reče,« šaljivo pove. »Že dolgo ga nisem videl in tudi nismo se veliko pogovarjali o njem. Vem, da je imel pred leti srečanje z vrstniki, s katerimi je hodil v osnovno šolo v Črnem Vrhu, in jih je povabil v Vatikan. Tja so odšli z avtobusom, na ogled papeževe kapele Redemptoris Mater, ki jo je Rupnik opremil z mozaiki.«

Kavčič pove, da ne hodi redno k mašam, cerkvenih obredov se udeležuje tu in tam, mu je pa znano, da je pater Rupnik imel maše v Črnem Vrhu, kadar je bil doma na obisku: »Kot domačin sem ponosen na njegovo ustvarjanje, in ko sva bila z ženo s skupino na izletu v Beli krajini, smo se spotoma ustavili v Grosuplju, kjer smo si ogledali cerkev z njegovimi mozaiki.« Kavčič je še dejal, da je presenečenje domačinov veliko, saj prej o patru niso slišali ničesar slabega.

Naj postane duhovnik

Velja omeniti še eno zanimivost, ki smo jo izvedeli v pogovorih z domačini, ki so o članih Rupnikove družine dejali, da so v domačem kraju spoštovani, cenjeni, zaradi afere pa zelo prizadeti, sploh ker živijo v rodnem kraju, kjer sta si dom ustvarila starša, pokojna Ivana in Ivan Rupnik. Besede očeta naj bi bile celo odločilne, da je Marko Rupnik postal duhovnik. V težkih razmerah med drugo svetovno vojno, ko je bil vpoklican v italijansko specialno delovno brigado, naj bi namreč dejal, da če se mu bo kdaj rodil sin, si želi, da postane duhovnik. Med vojno se je zakoncema, kot smo izvedeli v pogovoru z domačini, rodila leta 1943 prvorojenka, po vojni leta 1946 druga hči Helena, tretja Ema (leta 1951) in nato 28. novembra 1954 kot zadnji izmed otrok sin Marko Ivan Rupnik.

RTV Slovenija

Družinske vezi Vrtarjevih

V Zadlogu živita obe Rupnikovi starejši sestri, Ema in Helena, z družinama. Ema in njen mož Damjan Lampe (priimek Lampe je prav tako zelo pogost v teh krajih) sta lastnika še danes daleč naokoli znane nekdanje gostilne Pri Metki, kjer je zdaj nastanjena skupina ukrajinskih beguncev; uspešno gostilno sta zakonca vodila do upokojitve.

V bližini posestva zakoncev Lampe živita še njuni hčerki z družinama. Hči Lea, po izobrazbi akademska slikarka, si je na posestvu staršev postavila atelje. V njem z možem, ki ga je spoznala v Centru Aletti v Rimu, kamor jo je povabil stric Marko Rupnik, ustvarja mozaike za ta center. Druga hči zakoncev Lampe se po možu, ki je prav tako doma iz Zadloga, piše Rupnik. Priimek Rupnik, kot smo že zapisali, se nadaljuje tudi pri Heleni, starejši sestri patra Rupnika, ki je ostala v domači hiši, po domače Pri Vrtarjevih (tisti, ki imajo vrt). Zemljišče je dobil v dar patrov oče Ivan Rupnik, prej doma v Kotu, zaselku vasi Zadlog. Po vojni, ko je zgradil hišo, je svojo družino med drugim preživljal z odvzemom mleka za zadrugo, ki so ga v bližnjo mlekarno pripeljali kmetje; odvzem je vključeval tako količinske kot kakovostne meritve. S to dejavnostjo se je kasneje ukvarjala tudi hči Helena, medtem ko je njen mož Stanko Rupnik, ki izhaja iz druge veje Rupnikovih, delal v Kolektorju v Idriji. Zakonca Rupnik imata tri odrasle otroke, hčer ter sinova dvojčka; eden od sinov ima prav tako sinova dvojčka.

Tretja od sester patra Rupnika in prvorojenka je po prejetih informacijah živela v Celju, kjer je bila zaposlena kot babica in že dolgo ne živi več, zato zanjo v vasi le še malokdo ve.

Sosed duhovnik in pomočnik iz Črnega Vrha

V prijateljski krog patra Marka Rupnika iz domačih krajev spada pater Jože Zajec, ki izhaja iz duhovniške družine. Kot pater Rupnik je tudi od njega šestnajst let mlajši pater Zajec preživljal mladost v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je obiskoval osnovno šolo. Med študijem bogoslovja in obiskovanjem duhovnih vaj se je pridružil jezuitom. Po opravljenem noviciatu v Mariboru je odšel na štiriletno prakso v Center Aletti v Rimu, ki ga je takrat že vodil pater Marko Rupnik, ter pomagal pri ustvarjanju mozaikov v papeški kapeli Redemptoris Mater v Vatikanu. Iz Zadloga je doma še Janez Kavčič, že vrsto let uradni eksorcist Škofije Koper in duhovnik v župniji Šmarje pri Kopru (zapisali smo že, kako je njegov brat skupaj z Borisom Kavčičem padel z zidarskega odra). Kakšni so bili stiki Janeza Kavčiča s patrom Rupnikom, saj sta bila v vasi celo soseda (na eni strani ceste skozi Zadlog stoji hiša Rupnikovih, na drugi strani je posestvo družine Kavčič, op. p.), in ali je morda Kavčič takrat v starejšem patru Rupniku videl zgled in se je zaradi tega odločil za duhovniški poklic?

Za Reporter je Janez Kavčič povedal, da se patra spominja iz otroških let, a je bil šele maturant, ko je bil pater že posvečen v duhovnika: »Z njim sem bil le nekajkrat v stikih, bil sem tudi na njegovi novi maši.« Zatrdil je, da pri njegovi odločitvi za duhovnika ni šlo za to, da bi nanj vplival pater, tudi ni bil na kakšnih duhovnih vajah pod njegovim vodenjem, je pa prek Youtuba kasneje, že kot duhovnik, poslušal patrova razmišljanja. Priznava, da so ga nagovorila: »Lahko le rečem hvala Bogu, kajti Bog nagovarja in deluje tudi po grešnikih. Vse to, kar je povedal pater Rupnik, je pravzaprav delo Boga, hvala Bogu, saj bodo ljudje s tem, ko se rušijo 'liki', šli k Bogu brez posredovanja.«

Brez odgovora na pisanje s prošnjami

Barve sojnosti
 Kaj vse je pater ustvaril, je mogoče izvedeti tudi iz njegovih številnih knjig, med drugim v delu Barve sojnosti (Koper, 2003). V njem so objavljene tudi fotografije del, ustvarjenih na začetku njegove slikarske poti, torej v času prvih očitanih zlorab.

Kot duhovnik se je Janez Kavčič z Rupnikom še največ videval v Šempetru pri Novi Gorici, kjer je bil pet let župnik v domu za ostarele duhovnike. Takrat so duhovniki iz koprske škofije dali pobudo, da bi pater izdelal mozaik za dom, s čimer se je Kavčič strinjal. Ob tem omeni, da je patru pisal glede izdelave mozaikov in tudi posredoval prošnje, ali bi si papeško kapelo s patrovimi mozaiki lahko ogledala skupina zdravnikov: »Pisal sem mu dvakrat, vendar mi ni odgovoril. Tega, da mi ni odgovoril, nisem razumel, kot da mi ne želi odgovoriti, ampak da ima veliko dela.« Dogovori glede mozaikov v domu starejših duhovnikov so potekali prek koprske škofije, Kavčič je nato poskrbel, da je ekipa, ki je prišla skupaj s patrom, imela vse, kar so potrebovali. Ostali so dan in pol, saj so sestavljen mozaik že prinesli s seboj iz Centra Aletti. V tem času se je s patrom pogovarjal, vendar nič posebnega in tudi ne veliko.

Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo

»Četudi sva domačina, nisem šel nikoli v Rim, da bi videl papeško kapelo z njegovimi mozaiki,« je povedal Kavčič. To je tudi v skladu z njegovim razmišljanjem o minljivosti slave in o tem, da so Rupnikovi mozaiki primerni za moderne cerkve, ne pa tudi za starejše cerkve ob njihovi prenovi. Njegov predhodnik v Šmarju je želel, da bi v staro istrsko cerkev dali Rupnikove mozaike, kar se na srečo ni zgodilo. Mozaiki so bili predvideni za novo cerkev v Luciji, vendar ni bila zgrajena. Po mnenju Kavčiča je zgrešeno, če ni dovolj pomoči za revnejše, medtem pa je na razpolago denar za predrage načrte. Očitno je zdaj celo bolje tako, seveda pa se ne strinja s pobudami za odstranitev mozaikov. V cerkvi so vedno tudi grešniki, a ne glede na to se nadaljuje njihovo začeto delo. Tako je na primer z gibanjem Vera in Luč, ki se nadaljuje, čeprav ga je začel Jean Vanier, ki je bil prav tako obtožen spolnih zlorab žensk.

Predstavniki ustanov bi po njegovem mnenju vsekakor morali prisluhniti in se primerno odzvati, ko so bili seznanjeni z očitki o patrovih ravnanjih do sester. Četudi se niso odzvali, so ključne Jezusove besede (Luka 8:17), da »nič ni skrito, kar bi se ne razodelo, in nič skrivno, kar bi se ne izvedelo in ne prišlo na svetlo«. »Je pa res, s čimer se sam srečujem (kot uradni eksorcist, op. p.), da ne morem verjeti na prvo besedo. Ni nujno, da je nekdo obseden s hudim duhom, kot sam misli, ampak lahko gre za psihično bolezen. Po drugi strani je dolgotrajnejše prenašanje greha priložnost za rast vsakega človeka, in tako tudi za sestre, ki niso bile uslišane.«

Zapovedana spovedna molčečnost eksorcista

Brez dvoma so takšna patrova dejanja, če je do njih prišlo in se jih dokaže, nesprejemljiva, meni Kavčič, zato bi zanje moral delati pokoro v samostanu in prevzeti vse posledice, med drugim predvsem to, da dokončno ne more več opravljati duhovniškega poklica. Ob vprašanju, ali mu je kdo izmed tistih, ki so se nanj kot na eksorcista obrnili za pomoč, povedal za morebitna podobna dejanja, ki naj bi jih storil pater Rupnik, je Kavčič dejal, da je k njemu prišel marsikdo, ima pa seveda kot eksorcist zapovedano spovedno molčečnost: »Četudi bi k meni prišla nuna, tega ne bi mogel povedati, saj bi s tem, ko bi prekršil zapovedano spovedno molčečnost, popolnoma izgubil zaupanje. Svetujem jim, naj gredo do svojih predstojnikov in jim povedo, da ne gre za zaupanje, temveč da želijo podati prijavo. Pri tem jih popolnoma podpiram, seveda pa morajo vedeti, da ne morem biti njihova priča. In četudi bi k meni prišel pater Rupnik, mu ne bi mogel dati odveze, saj so pravila jasna, tako tudi glede zaupanja, ki se ga ne sme izgubiti. Že tako ali tako ga je premalo.«