Potovanje na Japonsko v času epidemije ni mačji kašelj. Že od začetka epidemije je država zaprta za turiste. Mogoč je le poslovni obisk ali povabilo gostitelja z določenimi nameni. Za pridobitev vizuma za poslovni obisk je potrebna gora dokumentacije gostitelja. Na konzulatu ti povedo, da potrebuješ pametni telefon, na katerega je treba naložiti aplikacijo My SOS in vanjo vnesti podatke o prejemu vsaj treh odmerkov cepiva, cepljenje s cepivom Sputnik ne velja, aplikacija te potem spremlja od začetka do konca potovanja. Pred odhodom je treba pridobiti še negativen izvid 72 ur veljavnega testa PCR in potem se v aplikaciji My SOS prižge zelena kljukica. Kot spremljevalna oseba svaka Arpada, ki se je udeležil mednarodne konference varilcev v Tokiu, sem imel uradno dovoljenje za službeni vstop na Japonsko. O državi sem imel dokaj natančne predstave, saj sem jo prvič obiskal leta 2004.
Izgubljeni v vesolju
Tistega julijskega večera se je ogromen, napol zaseden airbus mirno spustil izpod deževnih oblakov na eno največjih letališč na svetu, Narita. Z nekaj truda bi lahko poiskala vlak JR (Japan Rail) do centralne postaje v Tokiu, a sva raje vzela taksi in opazovala večerne mavrične barve predmestij. Po dobri uri vožnje sva se nastanila v kongresnem hotelu na umetnem otočku Odaiba v Tokijskem zalivu, ki sega skoraj do središča mesta oziroma do roba prometnega vozlišča Šimbaši. Predel na otočku Odaiba so tudi pljuča mesta, tu sta samo dva ogromna hotela in sem pridejo dopustovat bogati Japonci. Tu so zeleni parki, dolga sprehajališča, zabave na prostem, tržnice in seveda pokriti bazeni za vodne razvade. Iz zajtrkovalnice hotela v tridesetem nadstropju se odpira čudovit razgled na zaliv s pristaniščem Čiba in čudovitim visečim mostom, čez katerega vozi futuristični vlak Jurikamome brez strojevodje do obrobja podzemne železnice in železnic JR, v predel Šimbaši. To je tehnološko središče zabave na otoku, kamor se zgrinjajo obiskovalci iz pošastnega objema mestnega središča. V lepem vremenu je od tod tudi razgled na goro Fudži z zabaviščnega kolesa Daikanranša. Midva je v desetih dneh nisva ugledala.
Tu je prvi ultratehnološki muzej digitalne umetnosti. Obiskovalci so del umetniške postavitve. V teh prostorih ni poti in označb, obiskovalec raziskuje, stoji v prostoru in se giblje, dotika, dobi občutek izgubljenega v vesolju, vizualni svetlobni učinki z vseh strani te prestavijo v neki novi futuristični svet. Enkratno, vendar ne gre enkratno dojeti nepredvidljivega dogajanja. Pred petnadstropno zgradbo je postavljen Gundam, največji robot, ki se premika, komunicira in vabi obiskovalce. V trgovskih centrih so vodni svet, svet bazenov in beneški Venus Forte, dobri lokali s sušijem in čudoviti razgledi na Mavrični most s kipom svobode in delom Tokijskega zaliva.
Ropongi in Ginza
Postaja Daiba pri hotelu ni navadna postaja metroja, popotnik dobi občutek, da je v deželi legokock. Jurikamome pride neslišno, na postaji se oglašajo umetne kukavice, proga je speljana na stebrih in vodi do Mavričnega mostu visoko nad zalivom ter čez naredi veliko pentljo, ko se bliža gozdu nebotičnikov v središču Šimbašija in Ginze. Tokrat turistov ni, domačini pa se ukvarjajo z mobiteli. Medtem ko vožnja z vlakom ponuja čudovite panoramske razglede na velemesto, ki se bliža, pod mostom režejo valove jadrnice, tam nekje proti vzhodu ob dokih pristanišča Čiba vlačilci premikajo čezoceanske ladje, ki so naložene z zabojniki. Od jugozahoda pa se na letališče Haneda spuščajo zračni velikani. Prevevajo te občutki, da si nekje na drugem planetu, druge galaksije, ali v pravljični deželi Legoland. Šele pri izstopu iz vlaka pridejo težave. Če si odvrgel vozovnico, ki je definirana in plačana z gotovino od postaje vstopa do postaje izstopa, jo moraš ponovno plačati. Sicer pa jo vstaviš v režo in se ti vratca odprejo. Tu se začne človeško mravljišče. Vse mravljice nosijo maske. Če jo snameš, ti je nerodno pred okoljem, pred kritično množico, ki dosledno upošteva nošenje mask tudi pri štiridesetih stopinjah vročine in relativno visoki vlagi. Snameš jo šele v restavraciji ali kavarni, ko ti postrežejo s pristno japonsko hrano ali italijanskim macchiatom, saj je priprava kave pravi ritual. Pred kavarnami so čakalne vrste, čakaš tudi eno uro, da potem uživaš v do popolnosti pripravljeni in res nebeško dobri italijanski kavi.
Ropongi hills je živahen predel Tokia, posejan z gozdom nebotičnikov, ki še naprej rastejo in postavljajo v senco stari tokijski stolp (Tokyo Tower), ki je dobil konkurenta – Sky tree v predelu Asakusa. Stolp, zgrajen davnega leta 1958, je prenovljen in stoji v osrčju mesta. Jeklena konstrukcija rdeče barve malo spominja na Eifflov stolp. Ob velikih steklenih oknih obiskovalec dobi občutek, da lebdi na tokijskem nebu, na valovih nebotičnikov. Vendar stolp ni več zadoščal za komercialne potrebe telekomunikacij, zato so zgradili novega. V bližnjem parku stoji eden najstarejših templjev, Zodžo-dži, ki s stolpom tvori čudovito kuliso predela Ropongi hills.
Pešačenje do predela Šimbaši in naprej do Ginze je naporno, vendar samo tako lahko obiskovalec občuti utrip mesta in njegovo urejenost. Na podzemnih postajah je po šestnajsti uri gneča na vrhuncu. Pod tirnicami, ki so v središču mesta na stebrih, je nešteto cenenih restavracij, kjer pa brezstične kartice ne delujejo.
Japonski Vinarium
Sky tree (nebeško drevo) je drugi najvišji stolp, v višino meri 634 metrov, projekt je financirala železniška družba Tobu za potrebe telekomunikacij in kot turistično atrakcijo. Konstrukcija je podobna Vinariumu v Lendavskih goricah, samo da je japonski stolp 15-krat višji in 450-krat dražji. Graditi so ga začeli leta 2008, stal je 65 milijard jenov ali 45 milijonov evrov. Odprt je bil maja 2012 in je ena glavnih atrakcij mesta. Pod njim je metro postaja Oshiage (Sky tree), in ko se popotnik ozre kvišku, se mu od pogleda zavrti in se mora spočiti na cementni klopi, da si opomore. Japonske dame s senčniki se zbirajo v kavarni pod stolpom. Od tod je razgled na desetine železniških tirov, ki tukaj pridejo na dan v smeri severovzhoda, proti Sendaiu.
Na drugi strani so vodne fontane, ki bruhajo kristalne curke vode na vse strani in so voda na mlin otroške razigranosti. Živžav traja, dokler se ne pojavijo strogi očetje in otrok ne napotijo k vsakodnevnim šolskim obveznostim. Razgled s stolpa je nepojmljiv, ne veš, na katero točko usmeriti pogled. Varljive razdalje od Tokijskega zaliva do gore Fudži so zapolnjene z neskončnim morjem železobetona. Na stolpu je hkrati lahko do 4000 obiskovalcev. V enem predelu točijo tudi pivo Asahi, vendar je zaradi epidemije potrebna medsebojna razdalja. Zato je treba počakati na vrsto tudi do pol ure, čeravno je žeja neznosna. Na reki Sumidi, streljaj od stolpa, čakajo panoramske ladje, ki vozijo do zaliva pod Mavričnim mostom na otok Odaibo.
Mini japonski oktoberfest
Potovanje do Sapora je preprosto, če se odločiš za vlak Šinkansen, ki 900 kilometrov dolgo pot od Tokia do Hakodate, terminala na Hokaidu, prepelje v dobrih treh urah, naprej pa potem še tristo kilometrov v štirih urah do Sapora, skupaj za 150 evrov. Vlak krene s centralne železniške postaje v Tokiu, kjer je treba kupiti vozovnico na točno določenem mestu. Tisto jutro sva imela srečo, da je vlak iz tehničnih razlogov zamujal 18 minut. Zaradi pozabljenega telefona sva se morala vrniti v hotel, a sva vlak, ki je odrinil natanko ob 9. uri in 33 minut, ujela zadnjo minuto. Zadnji vagon, številka 9, z določenima sedežema in obveznimi maskami. Vlak je bil tak kot pred 18 leti, razen nove zelene barve, po hitrosti pa zaostaja za siemensom, ki vozi na progi Šanghaj–Peking s hitrostjo čez 300 kilometrov na uro.
Vožnja po otoku Honšu je prijetna, vlak se ustavi na samo petih postajah. Valovita pokrajina riževih polj se proti Sendaiu spušča v ravnino in v rahlem dremežu niti ne opaziš, da se voziš pod morsko gladino v dolžini 60 kilometrov na otok Hokaido. Tu prestopiva na navadni vlak, ki težje sopiha po poraščeni in gosto naseljeni prefekturi Hokaido proti Saporu. Pogosto se ustavlja, saj se na njem vozijo študenti, delavci in upokojenci. Natanko ob sedemnajstih prispe vlak na moderno, urbano zasnovano železniško postajo sredi mesta. Nastanila sva se v cenenem hotelu za nekaj noči. V nasprotju z glavnim mestom ima tu vsak hotel kotiček, kjer strežejo pijačo in hitro hrano.
Saporo je šele peto največje mesto, urbano, moderno zasnovano po ameriškem vzoru, z ugodno klimo, podobno naši. Nič več vročine kot na jugu, ostajajo pa maske. Obdaja ga čudovita narava, ki je na dosegu roke, tu so neverjetni razgledi in vznemirljive aktivnosti z dobrimi nočnimi lokali. Park Odori je široka avenija, ki se začne pri stometrskem televizijskem stolpu iz leta 1957. Stolp ponuja pogled vzdolž avenije do gore Okura, kjer se izrišejo obrisi smučarskih skakalnic Okurajama, kjer so tekme svetovnega pokala in kjer je bilo prizorišče olimpijskih iger 1972. Iz vasice Šimukava v notranjosti Hokaida je doma legendarni skakalec Noriaki Kasai, ki je tukaj blagovna znamka smučarskih skokov. Domačini se dobro spoznajo na zimske športe in presenetljivo dobro poznajo slovenske Prevce iz daljne dežele pod Alpami. Pod stolpom je mini tržnica z domačimi specialitetami, najbolj vabeče pa so bile zame sveže, božansko dobre češnje. Tokrat je bil tu festival piva treh japonskih proizvajalcev. Natančno ob dvanajstih se odpre ponudba piva in odlične kulinarike. Pri vstopu opraviš registracijo, kjer ti dodelijo številko pod strogimi covid pogoji. Kot tujca sva bila v privilegiranem položaju glede administrativnih procedur, dodelili pa so nama mizo s plastično pregrado. Pivo postrežejo v steklenem sodčku, hlajeno z ledom v sredini, in s pipico spodaj za točenje v plastične kozarce. Japonci si tu dajo duška, saj to traja nekaj dni in je mini japonski oktoberfest.
Dogodki so se odvijali kot digitalni posnetki, v nedeljskem jutru sva se vračala v Tokio in urejala doživetja. Že naslednje jutro sva poletela proti havajskemu otočju sredi Tihega oceana, da bi se med drugim poklonila spominu na pomorščaka Jamesa Cooka, ki je po bedastem ravsu z domorodci pustil tukaj svoje kosti.
