Nedavno so nastopili v ljubljanskem Gleju, kjer smo jih pričakali še pred začetkom tonske vaje. Primož Siter, med drugim nekdanji poslanec Levice, je najmlajši med njimi, iz Zasavja je prišel vodja skupine Orlek Vlado Poredoš, ki je ravno dobil Ježkovo nagrado, to sta že pred leti dobila tudi Jani Kovačič in Drago Mislej Mef. Seveda so vsi čestitali Vladu, ki je za nazdravit prinesel posebno pivo Orlek.
Ali imate lahke noči, gospodje?
Jani:Noči so vedno težke, ker so dolge ali pa prekratke. Kadar prideš zgodaj z nastopa, je noč prekratka, kadar prideš prezgodaj, pa pomeni, da je nastop odpadel.
Primož: Kolegi Mef, Jani in Vlado so prijazno privolili, da gremo skupaj na turnejo, kjer lahko rečemo: lahko noč, gospodje. Za tem se skriva ideja za pesem, ki jo bomo dokončali do konca turneje. Gospodom bomo zaželeli lahko noč in jim povedali, da je njihovega časa konec, saj prihaja čas, ko bomo svet oblikovali kot skupnost.
Torej se vi nimate za gospode?
Jani: Mi smo nekaj posebnega, več kot le gospodje. Fina beseda je tovariš, kamerad ali prijatelj. Beseda gospod prihaja iz gospostva, pri tem pa smo zadržani.
Kako ste se sploh povezali?
Vlado: Svetlana Makarovič je naš vezni člen! Povabila nas je na dogodek Nosim rdečo zvezdo. To nas je združilo, saj smo vsi enakih misli, čeprav smo se poznali že prej.
Jani: Koncertu je sledilo druženje, ki je največ vredno, saj se tam širijo ideje. Pred tremi leti smo imeli premiero skupnega koncerta na Metelkovi, potem nas je upočasnila korona. Bili smo že na Lentu, vendar je bilo vmes toliko vode, da smo bili varni pred virusom. (smeh)
Vlado: Tudi obmetavali nas niso, ker bi morali metati res daleč. (smeh)
Primož: Veže nas aktivistični duh, ki ga skušamo udejanjiti skozi glasbo. Tovariško smo se povezali. Do sodelovanja in koncertov je prišlo zelo organsko. Smo štirje dobromisleči ljudje, ki želimo z glasbo nekaj predati skupnosti.
Skupno vam je, da ste družbeno kritični. Je pomembno, da umetniki reagirajo na družbene spremembe?
Vlado: Res smo štiri različne osebnosti, vendar imamo skupno točko – vsi nastavljamo ogledalo družbi, vsak po svoje. Vsakdo ima svoj stil, vsi pa imamo v besedilih podobne vsebine.
Jani:Vsa umetnost mora imeti humanistične cilje in humanistično podlago. Umetnost, ki ni za ljudi, ni umetnost!
Primož: Stati pred mikrofonom nosi odgovornost, zato čutim, da moram dati publiki nekaj, kar ji koristi in o čemer bo razmišljala. Da kot umetnik nastavljam ogledalo in poskušam prispevati k boljši družbi.
Jani: V Auschwitzu so imeli orkester, ki je igral, kadar so ljudi vodili v plinske celice. Tisti, ki so igrali, so malo bolje živeli in tem ljudem se je glasba hitro zagnusila, če so se zavedali, kaj je povzročala. Na eni strani je to dejanje človeške podlosti. Po drugi pa je glasba dvigovala duh zapornikom. Mi si želimo, da bi bila naša glasba druga plat.
Elvis je s svojo glasbo premikal meje med belci in temnopoltimi. Bi morali pop kulturo jemati resneje?
Jani: Tudi Mozart je bil nekoč predstavnik pop kulture, pa Beethoven. Brata Strauss sta z valčkom gotovo naredila velik preobrat, in to je bila takrat pop kultura. Danes imamo to za umetnost, mi pa še bomo tam!
Primož: Danes je na pop zemljevidu ogromno glasbenih imen, ki so družbeno zelo progresivna. Slovenija, recimo, ima zelo močno hip hop sceno, ki da ogromno od sebe. Nisem velik poznavalec hip hopa, v zadnjem času jo spremljam preko otrok. Nedavno je na moj radar prišel Leopold I., ki je naravnost genialen. In ni edini, v Sloveniji imamo kopico mladih umetnikov, ki razumejo, da imajo v rokah priložnost kaj povedati.
So tudi vas otroci česa naučili?
Jani: Seveda! Naučili so me, da je živčni zlom stvar, ki jo podedujemo po otrocih. (smeh)
Vlado: Imam tri sinove, ki so dobesedno spreminjali moja besedila. Raje ne povem, kaj vse so spravili iz njih. Včasih sem bil solzen od smeha. Ko sem bil mlajši, sem vedno testiral besedila na otrocih. Ko so se igrali, sem začel peti in opazoval odziv. Ko so postali pozorni, sem vedel, da je nekaj na tem. Otroci ne lažejo in povedo po resnici, kako se jim zdi. Večkrat so me tudi zatožili, da sem igral kitaro namesto kuhal. (smeh)
Kako potekajo vaša druženja in o čem se pogovarjate?
Jani: Pogovarjamo se o družini, umetnosti, o denarju pa ne razpravljamo, ker ga nimamo. (smeh) Tudi o formuli 1 ne razpravljamo, o nogometu zelo redko. Vsak napiše kakšno pesem in potem se pogovarjamo o vsebini. Razpredamo, ali je težava v nas, da nas ne predvajajo. Najprej začnemo iskati vzroke pri sebi.
"Gospodom bomo zaželeli lahko noč in jim povedali, da je njihovega časa konec, saj prihaja čas, ko bomo svet oblikovali kot skupnost."
Kljub vsem letom izkušenj in uspešni karieri še vedno brskate po sebi in iščete napake?
Jani:Vsi imamo v sebi neke vrste policaja. To je zelo naporno, kadar si čustven in razburjen, hkrati pa je treba opazovati, kaj se dogaja, da lahko o tem pišeš pesmi. Vse to je treba spraviti tako, da bodo tudi drugi, ki bodo poslušali tvoje pesmi, imeli podobne občutke kot ti. To tare vsakega kreativca in zna biti utrujajoče. A brez tega ne moreš.
Vlado: To so dražljaji okolice in do tega ne moreš biti indiferenten. Nedavno so nas tako posiljevali s črnim petkom, da sem vzel v roke svinčnik in začel pisati. Ves čas nas posiljujejo z amerikanizacijo, valentinovim, nočjo čarovnic, sedaj pa še črni petek …
Primož: Generacijsko malo štrlim iz naše skupine. Ob sebi imam tri zrele ustvarjalce, ki zlahka vlečejo navdih iz vsakdanjika, zlahka servirajo spoznanja o notranjem procesu umetnikovega ustvarjanja, na odru pa so iskreni, ker jim ni treba ničesar dokazovati. To je zame veliko darilo. Poznam jih, odkar vem zase. Janija smo poslušali skupaj z družino, ko je na radiu igrala pesem Delam kot zamorc, Mef mi je, takrat najstniku, sporočil, da lahko slovenščino v besedilu oblikuješ zelo tenkočutno. Res je izvrsten besedilopisec. Pri Vladu in Orlekih pa sem prvič »stagedajval« v trboveljskem Domu svobode in se skoraj polomil. (smeh) Z vsakim sem imel zelo oseben odnos, še preden smo se osebno poznali, in to, da danes igramo skupaj, je zame bogato darilo ter smerokaz, kam želim kot umetnik.
Kako gledate na to, da niste niti približno bogati, čeprav ste vsi uspešni glasbeniki?
Jani: Bogati smo s težavami. (se vsi smejijo) Nam ni treba plačevati dragih davkov, kar je super, hkrati pa sem zelo jezen na tiste, ki ne plačujejo davkov, saj so potem na istem kot jaz, čeprav denar imajo in ga skrivajo.
Vlado: Odlično se počutim in nisem nevoščljiv, če ima kdo več kot jaz. Če pa je kdo kaj ukradel, ga bodo zaprli. Ali pa tudi ne …
Mef: No, jaz sem bil do predvčerajšnjim še kar bogat, potem pa sem registriral avtomobil in so me obrali do kosti.
Primož: Obsedeni smo s stvarmi, z materialnim. A denar ti ne more kupiti ugleda. Kot družba še nikoli nismo bili tako bogati, hkrati pa je med nami ogromno revežev. To pomeni, da je bogastvo, ki smo ga ustvarili kot družba, nepravično razdeljeno. Zato bi si želel, da se organiziramo tako, da bomo imeli vsi dovolj.
Jani: Sindikatom sem vedno govoril, da ni težko zvišati plač, ampak je lažje znižati cene … Včasih je bila primarna in sekundarna proizvodnja, potem terciarna, sedaj pa je že kvartalna, kjer so vizažisti, frizerji, razne terapije in alternativna medicina, kot so kiropraktiki za mačke. To se danes prodaja.
Mef: Zgodila se je bistvena sprememba, saj so nam včasih rekli, da bomo delali na komunali, če se ne bomo učili. Danes pa človek ponosno pove, da je dobil službo na komunali, saj se tam vozijo z električnimi vozili in sesajo listje.
Jani: Smeti so danes velik posel. Ko smo glasovali za neodvisno Slovenijo, nihče ni glasoval za kapitalizem, tega si nam vsilili. Naši pionirji so mislili, da so veliki frajerji; ko so prišli na mednarodni parket, pa so jih na suho obrili. Rezultat je, da ne potrebujemo svoje vojske, ker nima več kaj čuvati.
Mef: Enkrat sem rekel, da se ne bi šel borit za našo državo, potem pa sem ugotovil, da sem itak že prestar.
No, ko ravno omenjate vojsko – neznanca za šankom se takoj povežeta, če začneta obujati spomine na vojsko. Ženske takšne teme nimamo, menstruacija pač ni tema za ob šanku … Ali mlajšim generacijam fantov danes manjkajo povezovalne teme?
Mef: Kakor gre svet naprej, se bomo kmalu tudi moški pogovarjali o menstruaciji.
Jani: V šoli (Jani še vedno poučuje filozofijo na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad, o. p.) vedno več fantov dviguje roko, da mora na stranišče, kar je mogoče res povezano s tem.
Primož: Jaz sem služil vojaški rok civilno, vendar so me celo od tam poslali domov. (smeh)
Vlado: Celoten vojaški rok sem preigral po narodnih domovih, zato sem prišel zelo dobro skozi.
Primož: Kot povezovalen vidim pogovor o ženskah, s poudarkom na njihovem položaju v družbi. Vesel sem, da se ta spreminja. Cilja enakopravnosti kakopak še nismo dosegli, a kot družba vendarle postajamo prostor bolj odprtih možnosti za vse. Vse se začne pri sebi, zato se nasploh trudim, da ljudi ne ločujem po barvi kože, starosti, spolu, spolni usmerjenosti ali katerikoli okoliščini.
Jani: Z leti slabše vidiš, zato tudi ljudi težje ločuješ. (smeh)
Mef: Mene vedno začudi, ko povedo, da so ženske 30 odstotkov slabše plačane kot moški. V novinarskih hišah to ni prišlo nikomur na pamet.
Primož: Ženske imajo nasploh slabše pogoje za vstop na trg dela, zaradi rojstev otrok se težje karierno razvijajo, saj ta del življenja žrtvujejo zavoljo otrok in družine.
Jani: Evropska unija je pred leti ugotovila, da je v Sloveniji ta razlika med spoloma še najmanjša. Tudi naš jezik je zelo enakopraven do žensk, saj se vse besede zelo lepo pretvorijo v ženski spol.
Desetletja ste že družbeno kritični. Ste ob sedanji situaciji lahko optimisti?
Mef: Ravno sem gledal oddajo o črni luknji in me je začelo malo skrbeti. Potem smo imeli predavanje Maruše Bradač, ki skozi teleskop spremlja dogajanje in vidi stvari, ki so se zgodile pred dvanajstimi milijardami let. Vprašal sem jo, ali je morda videla konec sveta, in povedala je, da ga še ni. To me je pomirilo.
Jani: Konec sveta se je verjetno že zgodil, vendar mi tega še nismo opazili, ker živimo v tako zakotnem delu vesolja, da še ni prišlo do nas!
Primož: Ljudje smo v osnovi dobra bitja, želimo si dobro za nas in ljudi okoli nas. Če se bomo zares zavedeli tega, nas nima kaj skrbeti.
