Kmalu po objavi smo v uredništvo prejeli klic enega od kreditojemalcev, ki je ob odločitvi in načinu medijskega poročanja težko brzdal svoj bes.
Nekaj dni kasneje nas je na povabilo obiskal v uredništvu in nam zaupal svojo zgodbo oziroma zgodbo svoje družine, pa verjetno tudi zgodbo tisočih Slovencev, ki še vedno vztrajajo vklenjeni v uničujoča kreditna razmerja v švicarskih frankih.
Osebna izpoved
Naš sogovornik, recimo mu Marko (ime poznamo v uredništvu), je s širšo družino, očetom, mamo, partnerico in otrokom, leta 2008 živel v stanovanju, velikem 51 kvadratnih metrov. Ko so izvedeli, da je v njihovem kraju naprodaj hiša, z nakupom katere bi rešili svoje bivanjske težave, so zbrali vse, kar premorejo, in po preostanek odšli na banko. Tam jih je bančna svetovalka soočila z dejstvom, da lahko dobijo le kredit v švicarskih frankih, za evrskega naj bi bili kreditno nesposobni. Ob tem naj bi jim svetovalka povedala tudi, da ga lahko kadarkoli spremenijo v kredit v evrih.
Ujeti v kredit
Po dobrem letu ali dveh plačevanja, ko se je začelo nakazovati, da se bo razmerje med frankom in evrom prevesilo v korist prvega, so želeli kredit spremeniti, a so jim na banki povedali, da bi za to morali najeti novega, za kar pa bi morali imeti višjo kreditno sposobnost. »Kako naj bi najeli nov kredit? Če smo bili kreditno nesposobni prej, tudi kasneje nismo izpolnjevali pogojev banke,« nam pove Marko. Tako so obtičali ujeti v posojilnem razmerju in le nemočno opazovali, kako je tečaj franka začel rasti, nato je bil več let umetno zadrževan, leta 2015 pa sproščen, kar je kredite v frankih dokončnopognalo v nebo. »Boli nas, da nas v medijih označujejo za špekulante. Če smo želeli dobiti posojilo, izbire nismo imeli,« pojasnjuje sogovornik.
Glavnica vse višja
Marko in družina so leta 2008 najeli približno 165 tisoč švicarskih frakov kredita. Takrat so za to vsoto dobili sto tisoč evrov. Danes je 165 tisoč frankov vrednih 168 tisoč evrov. Zaradi padca vrednosti evra v primerjavi s frankom se tako glavnica kredita iz meseca viša. »Naš obrok se je s 500 evrov mesečno zvišal na okoli 1100 evrov. Odvisno od valutnega razmerja. Manj kot 900 ni, včasih pa pride tudi položnica za 1200 evrov,« obupan razlaga Marko. Ko ga vprašamo, zakaj se niso odločili za konverzijo kredita v evre, ko so jim banke to ponudile, je zanj odgovor preprost. »Do trenutka, ko so nam banke ponudile konverzijo, smo kredit že preplačali za od 30 do 40 tisoč evrov. Če bi sprejeli njihove pogoje, bi pomenilo, da se temu denarju odpovedujemo. Bi se vi?« nas sprašuje Marko in pove, da morajo po 15 letih plačevanja še vedno odplačati 60 tisoč evrov dolga. »Toliko je danes, če se tečaj še spusti, pa bo naša glavnica spet narasla. Bojimo se, kaj bo ob višanju obrestnih mer z začetkom naslednjega leta.«
Iskanje pravice na sodišču
Družina se je tako spustila v sodno bitko. Tožba Markovega očeta zoper banko je na ustavnem sodišču, nekaj podrednih zahtevkov še vedno na prvi stopnji. Postopki se vlečejo in vlečejo. Slovensko sodstvo, čeprav sodišča po vsej Evropi ugotavljajo, da je bilo tveganje med bankami in kreditojemalci nepravično porazdeljeno, le redko odloči v prid tistih, ki so kredite najeli v frankih.
Uničujoči stroški
Marko je prepričan, da bodo na sodišču na koncu zmagali. »Veste, banke zavlačujejo do zadnjega. Zavedajo se, da tožbe prinašajo visoke stroške in da številni med nami ne bodo zmogli boja z njimi. Zdaj, ko je zakon padel, smo spet v položaju, ko se mora vsak izmed nas boriti sam zase,« pove v jezi. Ocenjuje, da ga bo pravni boj stal, če na sodišču izgubi, okoli 40 tisoč evrov. »Sodišče je do konca procesa zadržalo plačevanje stroškov, a če izgubimo, bo to za nas ogromen strošek. Najprej bom še pet let plačeval kredit, nato pa bom spet lahko vzel hipoteko na hišo, da bom plačal sodne stroške,« pravi Marko, ki meni, da je namen bank, da preprečijo sistemsko rešitev na ravni države. »Moje mnenje je, da si banke prizadevajo, da se zadeve rešujejo na evropskih sodiščih. Tamkajšnje sodbe bodo bremenile državo, torej davkoplačevalce, in ne bank,« je prepričan.
Padec na ustavnem sodišču
Zakon, katerega predlog so pripravili v Združenju Frank, v parlamentarni postopek ga je vložil državni svet, državni zbor pa ga je sprejel februarja letos, je med drugim določal, da bi morale banke v posojila v frankih, sklenjena med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, vključiti valutno kapico, ne glede na stanje kredita. A zakon kot tak je bil očitno neustrezno pripravljen, saj je posegal v ureditev za nazaj, kar pa je prepovedano z ustavo. Retroaktivnost zakona je dovoljena le, če se dokaže, da prinaša veliko javno korist, česar pa po mnenju ustavnih sodnikov v parlamentu ob oblikovanju zakona niso storili dovolj dobro.
Ločeno mnenje ustavnega sodnika vzbuja upanje
A čeprav je ustavno sodišče razveljavilo zakon, je iz ločenega, sicer pritrdilnega mnenja ustavnega sodnika Rajka Kneza zaznati, da bi lahko v primerih posameznih tožnikov, tudi Markovega očeta, ustavno sodišče zavzelo drugačno stališče. Rajko Knez je namreč zapisal: »Ne zanemarjam pomembne vloge bank v gospodarsko-družbenem sistemu, njihove svobodne gospodarske pobude, vendar pa smo soočeni z grobim neravnotežjem v številnih posamičnih pogodbenih razmerjih. In ironično je, da v teh primerih pogosto največje breme nosijo tisti, ki so kredite najemali za reševanje stanovanjskih in drugih osnovnih življenjskih potreb. Pogosto premalo pojasnjena in asimetrično sprejeta tveganja niso bila porazdeljena tako, da bi ob dogodkih, kot je apreciacija valute, določen delež tveganja nosile tudi banke.«
Cilj: evropska sodišča
Če se bankam na slovenskih sodiščih še nekako uspeva izogibati odgovornosti, saj se izgovarjajo, da naj bi s tem, ko so kreditojemalcem pojasnile tveganja pri kreditih v frankih, svoje opravile, so evropska sodišča zavzela stališče, da so krediti nedopustni že, če v pogodbah tveganje ni enakomerno porazdeljeno med banke in kreditojemalce. A do odločitev na evropskih sodiščih je pot še dolga. »Moje oče je že zbolel, s partnerico sva se razšla, družina vso svojo energijo in denar usmerja v reševanje te situacije,« pravi Marko. »Znajdemo se, kot vemo in znamo. Podpisniki kreditne pogodbe so do njenega izteka zavezani le banki, ki je kredit dala. Ne morejo nikamor drugam. Prisiljeni smo bili zaprositi za izredni limit, za katerega plačujemo kar 14-odstotne obresti, sam sem najel še en, dodaten kredit, zgolj zato, da smo lahko poravnali svoje obveznosti,« stisko, v kateri se je znašla vsa družina, opiše Marko.
Pretresljiva misel
Pogovor z Markom, ki sicer še vedno verjame v zmago na sodišču, pa je prinesel še en pomislek, ki ga je namenil tako slovenskim politikom kot bankam: »Veste, kaj je najhujše? Da nihče ne razmišlja o posledicah ravnanja bank. Poleg tega, da so zaradi kreditov v švicarskih frankih razpadle številne družine, da ljudje zbolevajo in je najbrž kdo tudi umrl, pomislite na družine, ki bi lahko bile, a jih ne bo. Kredite so jemali tudi mladi ljudje, da bi začeli življenje, si ustvarili družino. Mislite, da so si jo? Govorim na pamet, ampak zagotovo je to 500 družin, ki bi lahko bile, pa jih nikoli ne bo.«
