Moreno je pristal na čakanje, Lenart pa se je pospešeno lotil učenja. Po znanje se je odpravil celo na Norveško. Tri leta po klicu je Lenart iz Morenovih kosti izdelal ročaj unikatnega noža z vgraviranim napisom Življenje ni potica. Po zaslugi družbenih omrežij je za ta posebni nož izvedel ves svet. »Ko smo ga decembra 2018 predstavili javnosti, so na Facebooku objavo delili več kot 40.000-krat. Nož je čez noč postal svetovna spletna uspešnica.«
32-letni Lenart Perko iz Dolenje vasi pri Cerknici je po izobrazbi kamnosek oblikovalec, po duši pa kovač, ki se kot samozaposlen v kulturi preživlja z vodenjem posebnih kovaških delavnic v kovačiji Emberborn. »Moj cilj je v ljudeh vzbuditi strast do ustvarjanja z lastnimi rokami. Delo s kladivom, sekiro in ognjem nam je zapisano v krvi. Obenem je to sprostitev, rekreacija, potop v svet podzavesti, kjer so zapisane naše najgloblje intimne zgodbe. V naši podzavesti imamo vse odgovore, pa tudi vprašanja, ki si jih še nismo uspeli zastaviti. In prav ogenj – ne poznam bolj pristnega in avtentičnega elementa – nam lahko pomaga odkriti stvari, ki so zakopane globoko v nas.«
V delavnici, ki je tako kot Lenart nekaj posebnega, tečajnike pričakajo stena, v katero lahko mečejo sekire, bodeča žica, nakovala in ogromno kladiv ter seveda sikanje plinskih peči in bruhanje ognja. Tam se ljudje ne naučijo samo izdelovati nožev. »Pri meni dobijo doživetje, izkušnjo kovanja, učim jih tudi, kako pristopiti k delu, pokažem jim različne tehnike in pristope, ob delu pa govorimo tudi o življenju in vrednotah.«
Sin dveh umetnikov, Ljobe Jenče, pevke in zbirateljice slovenskega ustnega izročila, in Tomaža Perka, akademskega slikarja, pove, da je njegova strast do tega poklica nastala kot antiteza želji staršev, da gre po njuni poti. »Kar se tiče ustvarjalnosti, sem imel kot otrok čisto razkošje, večkrat pa so se kresale tudi iskre. Bil sem namreč zelo drugačen od drugih otrok. Zame 1 + 1 nikoli ni bilo samo 2, ampak veliko več od tega. Za likovno vzgojo in šport je bilo to čisto sprejemljivo, za matematiko pa ne.«
Vaša strast do kovaštva se je rodila, ko ste bili stari osem let. Kaj vas je tako navdušilo?
Martin Krpan, ki si je sam skoval sekiro. Ko sem prebral povest, sem se odločil, da si bom tudi jaz skoval sekiro, zraven pa si izdelal še svoj nož. Ker me želja ni minila, me je mama čez kakšno leto odpeljala v Lokovec, pogledat kovačijo njenega deda. Kovačija na žalost ni več delovala, je pa na mojo srečo še vedno delovala sosedova. Dovolili so mi, da poskusim. Ko sem videl, kaj vse se bom moral naučiti, da bom sposoben izdelati sekiro in nož, sem se kar malce ustrašil.
Pa ne za dolgo. Čez dobri dve leti vas je navdušenje spet zagrabilo.
Takrat sem starša prepričal, da sta mi priskrbela nakovalo, in po njem sem veselo mlatil ure in ure. Tako dolgo sem mlatil, da se je železo začelo segrevati. Tako se je enkrat zgodilo, da se je odlomil košček železa in se mi zapičil v prsni koš.
Vas ta nesreča ni odvrnila od nadaljnjih poskusov?
Zakaj bi me taka malenkost odvrnila. Železo mi je zdravnik potegnil ven in rano zašil, in to je bilo to. (smeh)
Potem ste veselo tolkli naprej. S kladivom in nakovalom ste bili skoraj obsedeni. Zakaj?
Od nekdaj me je privlačila ideja, da bi se naučil, kako se naredijo stene, postavi streha nad glavo, pripravi drva za kurjavo, skratka kako bi naredil s svojimi rokami nekaj konkretnega. Prepričan sem bil, da za izdelavo pripomočkov, ki bi mi to omogočili, potrebujem le kladivo in nakovalo.
Poleg kladiva in nakovala vas je v otroštvu močno privlačilo kamenje. Kaj ste počeli z njim?
Za hišo smo imeli ogromen kup kamenja, ki sem ga ves čas premikal. Na desetine kubikov sem ga prestavil. Po kamnih sem tudi rad tolkel z macolo in ga metal naokrog. To me je zabavalo in sproščalo.
Menda so vas starši zaradi tega odpeljali celo k psihologu?
Res je. Obisk psihologa je bila tudi moja želja, želel sem si izvedeti, zakaj to počnem in kaj se dogaja z mano.
Obiskali ste kar nekaj strokovnjakov s tega področja. Kaj so vam povedali?
Da sem kreativen, nadpovprečno inteligenten in da je fizična aktivnost moj kanal za sproščanje. Sprostitev pa potrebujem, ker zelo veliko razmišljam.
Vaša inteligenca in kreativnost sta se pokazali že po končanem prvem letniku srednje šole, ko ste se med poletnimi počitnicami brez načrta lotili izdelave katapulta.
Oče je imel pod kozolcem cel kup tramov in odločil sem se, da iz tega nekaj naredim. Zanimalo me je, koliko sile bi lahko proizvedel, če bi izdelal leseno kontrakcijo, kot je katapult. Ker nikjer nisem našel načrtov zanj, sem si jih nazadnje izmislil. Izdelal sem kombinacijo trebuše in katapulta. Trebušo sem videl v igri Ages of Empires, katapult pa v eni od knjig o Rimljanih.
Zadeva je delovala, vi pa ste se takrat naučili še, kako se izdela spone, žeblje, vijake.
Ker nisem imel denarja zanje, sem jih izdelal sam.
Za potrebe srednje šole ste pozneje izdelali tudi rezila za dleta.
Teh sem se lotil zato, ker so me učitelji izzvali, češ da jih nisem sposoben narediti. Ko mi je uspelo, so me sicer pohvalili, obenem pa postavili pred naslednji izziv. Ko so mi rekli, da bi rezila za dleta znal narediti vsak in da bi bil pravi izziv izdelati nož, kot ga znajo narediti le Japonci, so me razjezili. Nemudoma sem začel zbirati podatke in raziskovati. Prebral sem vse, kar sem lahko našel o izdelavi nožev. 20 nožev sem uničil, preden mi je uspelo narediti dobrega.
Medtem ko ste se učili izdelati dober nož, ste počeli še marsikaj.
Vpisal sem študij arheologije, a sem ga kmalu zamenjal za študij filozofije in teologije, nazadnje pa za študij pedagogike in andragogike. Zraven pa sem še delal: v živalskem vrtu, pomagal pri zaključnih delih, bil statist na televiziji, pomival posodo, čistil klimatske naprave, celo v vojski sem se preizkusil, a mi ni bilo všeč. Najdlje, devet let, sem delal kot varnostnik.
Ste končali katerega od študijev?
Nisem, si pa želim, da bi enkrat končal študij družboslovja. Takrat se mi študirati finančno ni izšlo. Ob študiju sem namreč moral poskrbeti za preživetje.
Kdaj ste torej naredili prvi nož?
Prva rezila sem naredil že v osnovni šoli, vendar so bila premehka. Nisem namreč vedel, kakšno jeklo se uporablja za izdelovanje nožev. Prvi pravi nož pa sem izdelal leta 2014.
Zakaj ste se odločili, da se boste posvetili ravno nožem?
Po duši sem ustvarjalec in učitelj. In pri nožih gre za super kombinacijo različnih materialov, tehnik in oblikovanja. Nož je tudi dovolj preprost, da ga lahko tečajniki naredijo v enem dnevu.
Tečajnikom ponudite več kot samo tečaj izdelovanja nožev.
Na mojih tečajih ljudem ponudim doživetje, tako ambienta kot različnih zgodb. Ne gre samo za to, da ljudje pridejo naredit svoj nož. Naredili bodo svojega »prijatelja« za vse življenje. Poleg te izkušnje jih popeljem še na popotovanje v kulturno dediščino. V spodnjem delu naše hiše namreč deluje Hiša izročila, izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino. Razvili smo lastno metodo prenosa starih znanj in veščin na mlade, poleg kovaških znanj učimo tudi, kako se izdela tradicionalni čoln drevak, lanarstvo in destiliranje eteričnih olj.
Izdelujete nože tudi po naročilu?
Po naročilu delam zelo nerad. Se pa zdaj, ko sem se zadolžil za obnovo kozolca in nakup zemlje, na katerem stoji kozolec, lotim tudi izdelave nožev po naročilu.
Kdo prihaja na vaše tečaje izdelovanja nožev?
Zelo različni ljudje, od čisto običajnih pa tudi iz estrade, od glasbenikov, športnikov, umetniki, igralci, politiki, kuharji, pridejo celo iz restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Pridejo tako ženske kot moški. Tudi starostni razpon je zelo širok. Najmlajši udeleženec je bil star deset let, najstarejši okoli 70. Najpogosteje pridejo, ker želijo narediti nož nekomu kot darilo za rojstni dan.
Tečaje imate zasedene do začetka poletja. Kakšna je cena?
Če se tečaja želite udeležiti sami, vas bo to stalo 180 evrov, če boste v skupini še z enim tečajnikom, je cena 160 evrov, še z dvema, pa 140 evrov. Več kot tri tečajnike naenkrat ne poučujem. Tečaj je namreč zelo skoncentriran in traja ves dan.
