Kdo je lahko štirinožni darovalec
Poleg tega, da je pasji darovalec krvi zdrav in v dobri telesni kondiciji, redno cepljen in brez zajedavcev, mora tehtati več kot 25 kilogramov in biti star med enim in osmim letom. Starost pri mački darovalki ni določena, v poštev pa pridejo le notranje kosmatinke, ki so težke več kot štiri kilograme. Tako kot za pse tudi zanje velja, da morajo biti zdrave, brez zajedavcev in cepljene.
Običajno imajo veterinarji svoje »dobavitelje«, torej po potrebi odvzamejo kri svojim psom in mačkam, pa tudi štirinožnim ljubljenčkom sorodnikov, prijateljev in znancev. V želji po bolj preglednem vseslovenskem sistemu in solidarnostnem povezovanju so se leta 2018 štiri veterinarke Metka Šimundić, Darja Pavlin, Tina Roškar in Alenka Kropivšek lotile projekta Tačka daruje in začele pripravljati enotno spletno bazo pasjih oziroma mačjih krvodajalcev.
Njihovo pobudo je pozdravila Veterinarska zbornica Slovenije in se odločila projekt tudi finančno podpreti, zato pokriva večino njegovih stroškov. Transfuzija je največkrat potrebna pri psih, ki so bili udeleženi v večjih nesrečah, pri zastrupitvah, boleznih, ki povzročajo razgradnjo krvi, in podobno. Pogosteje jo potrebujejo psi kot mačke, čeprav tudi število mačjih bolnikov v zadnjem času močno narašča.
Kot razlaga Roškarjeva z ljubljanske klinike Moj Vet, so v bazi zapisane registrirane, preverjene in testirane živali z določeno krvno skupino; ko nekdo potrebuje denimo pasjo kri, s pomočjo podatkov v bazi preprosto poišče ustrezno žival, pokliče lastnika in ga prosi, da psa čim prej pripelje.
V Ljubljani dobro, drugje manj
Po njenih izkušnjah tak način dobro deluje zlasti v ljubljanski regiji, saj se tisti, ki so vpisani v bazo, odzovejo v najkrajšem možnem času, ko jih pokličejo. Drugače pa, ugotavlja, je v drugih delih države, kjer gre sprejemanje projekta Tačka daruje veliko počasneje.
Kar potrjuje tudi Tilen Mlakar z Veterinarstva Mlakar na Ptuju: »Projekt je star tri, štiri leta, a se žal v praksi ni najbolje prijel, vsaj ne na našem koncu, in to predvsem zaradi logistike. Nastavljen je namreč tako, da če na Ptuju potrebujemo kri za operacijo psa, pogledamo v bazo registriranih krvodajalcev in lastnika pozovemo, da psa pripelje na Ptuj na odvzem krvi. Če živita na primer v Kranju, je to kar težko izvedljivo. Mnogi velikih psov ne vozijo z avtomobili, zlasti ne na daljše poti. Mačke so glede vožnje tako zgodba zase, poleg tega bi žival lastniki na odvzem krvi veliko raje peljali k svojemu veterinarju, on pa bi jo potem poslal, kamor bi pač bilo treba. Zato lahko tako organizirano krvodajalstvo po moje deluje samo v večjih središčih.«
Kri jemljejo svojim živalim
Ena od težav je, tako pravi Mlakar, tudi v človeški pripravljenosti pomagati. »Večina niti ne pomisli, da pri večji operaciji žival morda potrebuje transfuzijo in da je to kri treba nekje dobiti. Ko se tega zavedo, po navadi takrat, ko se ponesreči njihov ljubljenček in mu kri druge živali reši življenje, so morda pripravljeni pomagati, a pri tem naletijo na več ovir. Ena od njih je že omenjena logistika, potem se jim žival smili, da bi jo pikali z iglami, tudi uspavali, saj običajno drugače ne gre, potem je treba vsaj dve uri čakati, preden se lahko vrneta domov … Vsaka žival tudi ni primerna za darovalca. Pri tem je kar nekaj pogojev.«
Iz projekta Tačka daruje niso dobili še nobene krvi. »Enkrat smo zaprosili zanjo, lastnik je bil iz Ljubljane, a psa ni bil pripravljen pripeljati na Ptuj, kar povsem razumem. Za promocijo projekta, ki je nastal iz plemenite ideje pomagati, smo zdaj v svoji čakalnici obesili plakate, morda bo kaj odziva, sicer pa se še naprej znajdemo vsak po svoje, kar pomeni, da imamo 'svoje' darovalce krvi med lastnimi živalmi in tistimi od prijateljev, znancev, sorodnikov.«
Zares dobra rešitev je po njegovem banka krvi, kot jo imajo ponekod v večjih razvitih državah. »Nekaj časa so nam enega od hladilnikov za kri odstopili v UKC Ljubljana, a so nato inšpektorji to prepovedali, ker živalska kri ne spada v bolnišnico. Zunaj so banke krvi ustaljena praksa, pri nas si jo moramo šele izboriti. Pravijo, da si je Slovenija finančno ne more privoščiti, a ne gre izgubiti upanja. Morda pa le nekega dne.«
Tudi oni imajo krvne skupine
Pri psih so krvne skupine klasificirane v tako imenovanem DEA-sistemu. Trenutno je opisanih že več kot deset različnih skupin, vendar je le nekaj od njih klinično pomembnih, od njih najbolj krvna skupina DEA 1. Zanimivo je, da ima pes lahko na površini eritrocitov na enkrat prisotnih več različnih antigenov, torej ima več različnih krvnih skupin. V primerjavi s psi in podobno kot ljudje pa imajo mačke v plazmi naravno prisotna protitelesa proti drugim krvnim skupinam. Dejansko je sistem krvnih skupin pri mačkah zelo podoben človeškemu, saj imajo krvno skupino A, ki je v večini, B in AB, medtem ko skupina 0 pri mačkah ne obstaja.
