Sodelavci, prijatelji Janše, ...

Komu vse je Anže Logar kot minister delil službe

Primož Cirman, Tomaž Modic
9. 11. 2022, 18.41
Deli članek:

Čeprav v javnosti vlada prepričanje, da predsednik republike v Sloveniji nima večjih pristojnosti, to še zdaleč ne drži. Ena izmed pomembnejših je kadrovanje.

Primož Lavre
Anže Logar želi na vsak način prikazati, da je neodvisen od SDS. Njegova dejanja kažejo ravno nasprotno.

Predsednik republike neposredno imenuje predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in oba njegova namestnika. Državnemu zboru v imenovanje predlaga sodnike ustavnega sodišča, ki je najvišji organ sodne oblasti, sodnike mednarodnih sodišč, nekaj članov sodnega sveta, guvernerja in člane sveta Banke Slovenije, varuha človekovih pravic, predsednika računskega sodišča in informacijskega pooblaščenca. Tudi zato je pomembno, da pri predlogih kandidatov poskuša najti čim večje politično soglasje.

Anže Logar, eden od dveh kandidatov za predsednika republike, temu načelu do zdaj ni sledil. Med marcem 2020 in junijem 2022, ko je vodil ministrstvo za zunanje zadeve, je namreč na veleposlaniške in druge pomembne položaje nastavljal skoraj izključno ljudi, ki so bili po volji SDS in njenega predsednika Janeza Janše. Logar je tik pred odhodom z ministrstva službo za nedoločen čas uredil Zarji Bergant, ki je v njegovi predsedniški kampanji zadolžena za odnose z mediji. Razkrivamo, kdo vse je še zaradi Logarja dobil dobro plačano službo v tujini in doma.

Od Zagreba do Washingtona

Do zdaj je bil kot politični kader na ministrstvu v Logarjevem obdobju najbolj znan Tone Kajzer, predsednik strokovnega sveta SDS za zunanje zadeve, ki je bil s položaja državnega sekretarja imenovan za veleposlanika v ZDA. Septembra ga je vlada Roberta Goloba odpoklicala, ker je Janši poslal fotografijo diplomatske depeše. Toda Kajzer še zdaleč ni edini nekdanji Logarjev ožji sodelavec, ki je postal veleposlanik. To je namreč pred letošnjo zamenjavo oblasti uspelo še štirim.

STA
Tone Kajzer je ključni avtor memoranduma, ki ga je Janša marca 2013 podpisal s tedanjim predsednikom hrvaške vlade Zoranom Milanovićem. Dediščina tega dogovora je za Slovenijo klavrna.

Prvi je Gašper Dovžan, nekdanji Logarjev državni sekretar, ki je bil imenovan za veleposlanika na Hrvaškem. Čeprav ni član SDS, ga naši viri na ministrstvu opisujejo kot funkcionarja, ki mu je Logar prepustil izvajanje navodil, prejetih od Janše. Kot je znano, SDS že več let nasprotuje uveljavitvi arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško. Pod Logarjem je ministrstvo s hrvaško stranjo več mesecev v tajnosti pripravljalo dogovor o ribolovu v Piranskem zalivu, s katerim bi se Slovenija de facto odrekla arbitražnemu sporazumu, saj ta ne predvideva dvostranskih pogovorov o vprašanju meje. Drugi je Stanislav Raščan, ki je bil za državnega sekretarja imenovan po Kajzerjevem odhodu v ZDA in postal veleposlanik v Bratislavi. Velja za simpatizerja SDS. Tretji – Jože Drofenik, nekdanji generalni sekretar na ministrstvu, je bil imenovan za veleposlanika v Haagu. V Logarjevem času je veljal za glavnega izvrševalca kadrovske politike. Do leta 2019 je bil veleposlanik v Indiji. Mihael Zupančič, nekdanji vodja Logarjevega kabineta, pa je postal veleposlanik v Kopenhagnu.

Prijatelji in ljudje brez izkušenj

Med preostalimi kadrovanji najbolj izstopa imenovanje Bojana Pograjca za veleposlanika na Poljskem. Je dolgoletni Janšev prijatelj iz alpinističnih in gorniških krogov. Nekdanji premier ga je spomladi leta 2020 želel videti na položaju načelnika generalštaba Slovenske vojske, a je temu nasprotoval tedanji minister za obrambo Matej Tonin. Zatem je Pograjc postal državni sekretar v Janševem kabinetu. Pred imenovanjem za veleposlanika kot karierni vojak, ki je dosegel čin generalmajorja, ni imel nobenih diplomatskih izkušenj. Kljub temu je na izrecno Janševo željo postal veleposlanik na Poljskem, kjer vlado vodi Mateusz Morawiecki, trdni politični zaveznik prvaka SDS. Kmalu po imenovanju na položaj v verjetno najbolj katoliški državi v Evropi se je Pograjc srečal s predsednikom Slovenske škofovske konference, Andrejem Sajetom.

Še za dve veleposlaniški mesti je Logar izbral osebi s pomanjkljivimi ali vprašljivimi izkušnjami. Njegov prijatelj Boštjan Malovrh je lani poleti prevzel vodenje stalnega predstavništva Slovenije pri Organizaciji združenih narodov (OZN). Pred tem je bil kratek čas namestnik vodje misije na veleposlaništvu v Pekingu, med letoma 2011 in 2017 pa je vodil referat za Srednjo Azijo pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse).

Delal na ministrstvu, v tujino pisal kot »bralec«

Veleposlanik v Latviji pa je postal Tomaž Matjašec, uslužbenec ministrstva, ki pred tem nikoli ni deloval v tujini. Gradivo z njegovo predstavitvijo so poslanci parlamentarnega odbora za zunanjo politiko letos marca prejeli šele po začetku seje, na kateri bi se jim moral predstaviti. Večino imenovanj je SDS ob pomoči odhajajočega predsednika republike Boruta Pahorja, ki je podpisal ukaze o odpoklicu starih in o imenovanju novih veleposlanikov, izpeljala po volitvah – in to kljub nasprotovanju bodoče koalicije Roberta Goloba.

Službo za nedoločen čas na ministrstvu je pod Logarjem dobil tudi Gregor Slabe, mestni svetnik SDS v Ljubljani in nekdanji predsednik tamkajšnjega odbora Slovenske demokratske mladine (SDM). Sprva je bil v Logarjevem kabinetu zaposlen na zaupanje, zadolžen pa je bil za področje gospodarske diplomacije. Nato je bil maja lani izbran za natečaju za zaposlitev za nedoločen čas v direktoratu za gospodarsko in javno diplomacijo. Pred tem je Slabe kot »slovenski bralec« pisal uredništvu britanskega tednika The Economist, ki je sredi leta 2020 objavil članek z naslovom Slovenski premier lovi sovražnike. Na treh straneh je predstavil »pravo sliko države« in med drugim zapisal, da je 222 tisoč volivcev SDS »soočenih s smrtnimi grožnjami protestnikov«. »Predsednik vlade in njegovi volivci (25 odstotkov ljudi, ki je glasovalo na volitvah leta 2018) želijo pluralizacijo medijev v Sloveniji. Je s tem kaj narobe?« pa je komentiral navedbe tednika, da Janševa vlada ogroža delovanje RTV Slovenija.

The Economist/posnetek zaslona
Članek v britanskem časniku The Economist, na katerega se je kot "bralec" odzval Gregor Slabe.