Kaj trenutno delate na RTV oziroma katero funkcijo tam opravljate?
Imam pogodbo za delo urednice oddaj na oddelku, ki ne obstaja.
Katerih oddaj?
Z odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik sem se dogovorila, da lahko naredim dosje Otroci alkoholikov, zdaj pa mi je direktor televizije Uroš Urbanija odobril, da lahko nadaljujem delo na dokumentarnem področju. Pišem tudi scenarij za Popevko 2022 in tega sem zelo vesela. Sodelujem z Rokom Smolejem kot urednikom in mislim, da bo slovenska popevka zelo lep dogodek, zlasti ker letos mineva 60 let od prvega festivala, ki mu je treba vrniti blišč in poskrbeti za dober dogodek. Seveda tokrat brez posebnega poklona mojstru Juretu Robežniku ne bo šlo.
Bo letošnja popevka v njegovem slogu, po njegovem okusu?
Mislim, da bi mu bila všeč, saj je tudi on imel rad dobri stari blišč. Prireditev bo vodila Nina Osenar, ki bo po daljši bolezni prvič na odru. Z nami bo tudi izjemen igralec in pevec Jure Kopušar, in že onadva sta zagotovilo, da nas čaka zanimiv festival.
Potem se lahko gledalci končno veselimo odličnega večera na televiziji.
Lahko se ga veselite. Na Televiziji Slovenija pa imamo tudi sicer kup dobrih oddaj, odličen tuji program, ni vse tako slabo, kot se govori v javnosti. Duh tega negativizma je prišel v našo hišo, toda treba je povedati, da imamo mnogo kolegov, ki dobro in profesionalno delajo. Ne smemo pozabiti, da je to hiša, ki ima še marsikaj drugega kot samo informativni program. Je pa res, da nas po informativnem programu vsi sodijo.
Vas moti, da se novinarji, javnost ter zlasti politika ves čas vtikamo v informativni program? Drugo produkcijo, četudi je odlična, pa ignoriramo. Je IP na RTV res tako ključnega pomena?
Kolega je nekoč izjavil, da je informativni program srčika javne televizije, vse
drugo pa je samo dekoracija. Dejstvo je, da te vedno sodijo po informativnem programu. Lahko me to moti ali pa ne, takšna je realnost. Me pa dostikrat žalosti, ker nočemo videti dobrih stvari. Res je tudi, da je ta hiša v mnogih delih ostala daleč za časom. Na primer na EBU (Evropska zveza javnih radiotelevizij, Evrovizija) vsi strokovnjaki s področja produkcije filmov in serij, programiranja oddaj govorijo o spletni prisotnosti televizijskih vsebin, o tem, kako in kje so prisotni na spletu, kako televizija s svojimi aplikacijami za predvajanje (»plejerji«) pride do gledalcev, predvsem mlajših.
Tudi RTV ima svoj novi »plejer« RTV365, vendar na njem video- in avdiovsebine niso dobro ločene, uporabniki ne znajo razbrati, kaj je plačljiva vsebina, kaj ne. Imamo na primer rubriko Filmoteka, v njej pa plačljive filme, medtem ko tisti filmi, ki smo jih predvajali na televiziji in imajo pravice za splet, padejo v vrstico filmi. Povprečen uporabnik se v aplikaciji težko znajde, saj v bistvu ni označeno, kateri del aplikacije je televizijski in kateri tisti, ki ponuja vsebine v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom.
Imamo nekakšen portal Televizije Slovenija, ki je viden na starejši aplikaciji RTV, vendar aplikacija na primer na vseh pametnih televizorjih ne deluje, velikokrat je prek nje težko gledati naše vsebine. Torej v digitalnem svetu Televizije Slovenija ni oziroma tam nima svoje blagovne znamke ali predvajalnika, kot je Voyo Pop TV. Hkrati ne promoviramo registracije s številko RTV-prispevka, ki je glede na evropsko zakonodajo potrebna za registracijo predvajalnika vsebin, ki imajo pravice za predvajanje ne le v Sloveniji, temveč tudi v tujini. Ko smo pred leti uvedli preprosto registracijo in naredili tisto, kar so naredili skoraj vsi sodobni ponudniki videovsebin na spletu, so me skoraj linčali.
Zakaj je bila sporna registracija? Na veliko portalih se moraš prijaviti, če hočeš do vsebine.
Ljudje so se jezili, ker so morali narediti nekaj več. Po njihovem bi moralo biti vse javno in odprto. Omejili smo dostope do vsebin. Rekli smo, da se lahko za uporabo predvajalnika v tujini prijavijo samo s številko plačnika RTV-prispevka. »Online« servis, video na zahtevo, kot mu pravimo slovensko, ni nekaj, kar bi moral javni servis ponujati kot odprt arhiv. Tam so stvari dostopne krajše obdobje. Težava je, ker nimamo nobene politike ponujanj avdiovizualnih vsebin na spletu. Tujci na primer razmišljajo, kako bodo gledanje javne televizije na spletu izboljšali, kako bodo pripravili čim več novih oddaj, kako bodo promovirali svojo blagovno znamko …
Mi pa smo televizijo na spletu izbrisali oziroma je nikoli nismo prav postavili. Znotraj televizije smo se trudili, toda nikoli ni bilo posluha za to. Tudi zato nas komercialne televizije zelo prekašajo, ker razumejo, za kaj gre. Hrvati gredo zdaj z novo ekipo, s kolegico Marijo Nemčić, ki zelo dobro razume to tematiko, v novo politiko glede predstavljanja televizije na aplikaciji. Oni že imajo tako imenovani binge waching, verižno gledanje, možnost ogleda serij v celoti. Pri nas to še ni mogoče, tudi pravic za tako gledanje ne moremo kupovati, ker za to ni denarja. Nihče tudi ne ve, kje bi ga znotraj hiše našli.
Posebej tržimo televizijo na spletu in linearno, tisto, ki jo gledamo na televiziji, kar je smešno. Tega nihče ne počne, vsi to tržijo hkrati in denar mora vedno pritekati tistemu, ki plača pravico ali pa producira oddajo. Če televizijo predvajamo na spletu, če imamo tako imenovani live-streaming (predvajanje v živo), je to samo še en kanal za predvajanje programov. Tega digitalnega sveta pri nas še nismo povsem vzeli. Sama sem na žalost preveč usmerjena v prihodnost in bojim se, da tudi vsa zakonodaja, ki jo imamo, stari in novi zakon, ne predvideva sodobnih prebojev. Potrebujemo premislek, kaj je treba izboljšati v organizaciji in ustroju RTV. Vse to bi že moralo biti na mizi in tudi politika bi se morala tega resno lotiti.
Medijski strokovnjaki zadnjih deset let opozarjajo, da se čas tako imenovane tradicionalne televizije, takšne, ki smo jo poznali do zdaj, izteka. Televizija izgublja vedno več klasičnih gledalcev, mlajši gledajo programe na zahtevo, na telefonu, aplikacijah. Če primerjate naš zavod s kakšno francosko ali nemško javno televizijo, kje smo, tudi kar zadeva tehnološki napredek?
Nimamo kompletnega servisa za predvajanje oddaj in programov na spletu. Ko pride nov telefon na trg, naša aplikacija na tem telefonu ne dela, saj tega ne moremo predvideti. Nakup OTT-sistema že leta stoji. Največji problem je v razmišljanju, za primer bom dala naše Oddajnike in zveze, mrežo pretvornikov in oddajnikov. Pred petnajstimi leti je vsa distribucija programov potekala prek oddajniške mreže. Zdaj oddajniški signal ne gre več skozi mrežo pretvornikov, temveč prek satelita do končnih uporabnikov. Gre za drugačno distribucijo programa. Tukaj se pojavljajo pomisleki, kaj v prihodnosti razvijati, kako distribuirati programe. Nihče se ne ukvarja niti s tem, kolikšno količino posameznega programa sploh imamo.
Skoraj linčali so me, ko sem programe za ožja ciljna občinstva dala drugam v programski shemi. Na primer program za madžarsko manjšino smo dali na drugi ali tretji program. Cela revolucija je bila, v parlamentu so me skoraj linčali zaradi tega, ampak oddaj za ciljno skupino gledalcev, ki je zelo majhna, ne moreš imeti na prvem programu, ki je namenjen obči javnosti. V razvitih članicah EBU so spoznali, da je treba imeti za nišne oddaje svoj kanal. V večini držav gredo oddaje za ožja ciljna občinstva na spletni kanal. En cel televizijski kanal imamo namenjen italijanski manjšini. Znotraj tega imamo dve uri namenjeni lokalnemu slovenskemu programu, namesto da bi na enem kanalu imeli vse oddaje za manjšine in skupnosti. Poleg pa še tuji program, ki bi bil iz matičnih dežel manjšin. Lokalni televizijski kanali so v 21. stoletju v večjih državah že preživela oblika oddajanja, ko pa govorimo o tako majhni deželi, kot je Slovenija, vemo, da to pomeni previsok strošek za potencialno gledalstvo.
Še kup je takih preživetih zadev, o katerih se nihče ne želi pogovarjati, saj takoj trčiš v interese in dobre pozicije nekaterih, v visoke plače. Ko se manjšinskega programa dotakneš, se vsi obnašajo, kot da si napadel manjšino, kar ne drži, gremo le v korak s časom. Podobno stanje je tudi v otroškem in mladinskem programu, kjer se zavedajo, da morajo biti na Tiktoku, Instagramu, Snapchatu … Tam so, vendar je ekipa premajhna, da bi naredili velik preboj. Lahko bi ga, vendar bi morali združiti moči, recimo z radijskimi kolegi, s kolegi iz regionalnih centrov. Prav hudo mi je, ko gledam, kako lahko drugje presežejo interese posameznikov, lobijev, pri nas pa to ne gre. Smo izjemno majhni in zaradi osredotočenosti na drevesa ne vidimo gozda. Kot narod pa tudi kot država nimamo nobenih vizij, ne sanjamo o prihodnosti. Do osamosvojitve smo sanjali o svobodi, potem smo sanjali o Švici, pa o francoskem, nemškem vozu ..., zdaj pa smo nekje izgubljeni, zaplankani, in ko nimaš vizije, se vedno bolj zapiraš.
Problem RTV je, da je to hiša brez vizije. Sama sem vedno imela vizijo, vendar jo je bilo težko izpeljati, saj na RTV ni mogoče delati revolucionarnih korakov kot na komercialni televiziji. Tam se da vse zelo hitro urediti, na RTV pa te vse mine, preden prideš skozi interese in proceduro. Največji absurd je, da programski svet deluje kot na pol uredniški organ. Vendar se je to začelo že veliko prej, in sicer takrat, ko smo dovolili, da so se gledalci začeli neposredno vtikati v uredniške odločitve. Urednik je nastavljen, da odgovarja za vsebino. Če je urednik slab, se ga zamenja. Nima pa vsakdo pravice, da se vtika v uredniške odločitve. Ker smo to dovolili prek inštituta varuha, so to določeni ljudje izkoristili. Vedno bolj so se zarivali v program in iskali svoje interese. To, da smo dovolili, da v programskem svetu razpravljajo o posameznih sodelavcih in pljuvalo nanje, je višek.
Tega programski svet v preteklosti ni počel?
Ne. Sploh pa ne na tako osebnem nivoju.
Ali bo novi medijski zakon po vašem mnenju spremenil razmerje moči na RTV in bo s tem posledično tudi zmanjšan politični interes posameznih svetnikov?
Zakonski okvir bi moral biti dosti bolj ohlapen, ampak za takšen okvir potrebuješ malo višjo zavest ljudi, ki vodijo hišo in druge organe. To, da v programskem svetu sedijo ljudje, ki nimajo pojma o medijih, sploh pa ne o televiziji, je po mojem mnenju polom za televizijo. Govorili so mi, katero serijo moram kupiti, katerega producenta angažirati, tečnarili so mi s tem, koga naj angažiram. To je kriminal, na to nisem nikoli pristala. Ne morem prek svojih profesionalnih načel. Vedno imam težave z ljudmi, ki od mene želijo, da delam neprofesionalno, tu pa so moje meje. Lahko sklepam kompromise v prid programu, ne morem pa jih sklepati v korist politiki ali lobijem.
Gospe Koren ne poznam, vem le, da na televiziji kot urednica še ni delala. Kolikor vem, naj bi bila organizatorka pri oddaji Faktor. Kar zadeva Luko Svetino, sem žalostna vsakič, ko ga gledam, saj je premlad in premalo izkušen za to delo. V Odmeve spadajo prekaljeni voditelji z leti izkušenj. Kolega Krevs je bil tisti, ki je nekdanjo odgovorno urednico Manico Janežič Ambrožič pred letom dni obtožil cenzure, zdaj pa že vodi Dnevnik. On je tisti, ki je skupaj z Dušanom Smodejem delal intervjuje in potoval po svetu. Je treba še kaj dodati?! Naša televizija je žrtev tega, kar se dogaja tudi v družbi, popolnoma smo se polarizirali. Končno smo postali pravi Balkan. Poznamo samo levo ali desno, rdeče ali črno, vmes ne obstaja nič. To je tisto, proti čemur se je nekoč borila Slovenija. Borila se je proti temu, da bi postala balkanizirana, kar pomeni sekljanje, razslojevanje, hujskanje drugega proti drugemu. Proti temu, kar ves čas gledamo na Balkanu. Pod zadnjo vlado Janeza Janše smo postali pravi Balkan.
Uradno temu rečemo medijska pluralizacija.
To ni nobena pluralizacija. Ena stran trdi, da ni bila dovolj zastopana, kar preprosto ne drži. Ko sem bila direktorica, sem dobivala pripombe tako z leve kot z desne strani. Če kdo misli, da je 52 maš na leto uravnoteženost, se močno moti. Kje pa so druge verske skupnosti? Na takšen način si tlakujemo pot do absurda, kjer bomo neprestano nekaj prenašali?! V 21. stoletju imajo verniki veliko možnosti, kje bodo spremljali prenose maš. Kanalov, ki to prenašajo, je veliko, ogromno jih je na spletu. RTV prenaša maše ob velikih dogodkih, kakšno ustoličenje škofa, morebiten obisk papeža, in to je tisto, kar mora biti na javnem servisu. Čeprav imam veliko spoštovanje do verujočih, mislim, da je to preveč. S temi mašami bodo dosegli ravno nasprotni učinek. Prevelika količina samo določenih vsebin povzroči odpor, vedno je treba najti pravi mero. Pri nas se ni zgodila uravnoteženost, zgodil se je nestrokovni pristop. Prišli smo do tega, da lahko na RTV pride kar nekdo z ulice in dela nekaj, za kar ni usposobljen.
V tujini novinarji dolga leta servisirajo starejše kolege, preden pridejo na prve pozicije.
Drži, pri nas so se sicer tudi prej dogajale napake, tudi v preteklosti smo kdaj koga prehitro spustili na mesto voditelja. Vendar si je treba napake priznati in jih popraviti. Pri nas je samokritičnost na zelo nizki ravni. Današnji dogodki na RTV so posledica tega, da je bil zavod zanemarjen leta in leta. Organizacijsko, zakonodajno, podhranjen finančno … Če želimo vzdrževati ta ustroj, ki ga ima danes RTV, z vsemi temi dejavnostmi, dvema velikima regionalnima centroma, s preveč šefi …, če želimo to vzdrževati, bo za to treba tudi več plačati. Če pa tega ne moremo vzdrževati, se moramo vprašati, kaj zares potrebujemo in kaj bo treba reducirati.
In odpuščati?
Mislim, da ni potrebe po tem. Težava je v tem, da bi na televiziji vsak delal rad natanko to, kar si je zamislil, in nič drugega. Ne znamo ljudi pripraviti do tega, da bi delali kaj drugega. To je stvar organizacije, je pa zelo težavno. Televizija je v zadnjem letu izgubila več kakovostnih kadrov, pa ne govorim le o novinarskih kadrih, čeprav me je ravno te dni šokirala novica, da odhaja še en mlad novinar. Odšel je zato, ker je verjetno mnogo bolj zrel kot kdo drug, da bi napredoval, pa se to ni zgodilo.
Se strinjam, da je to nespoštljivo do novinarjev, ki tudi več kot deset let delajo na terenu in voditeljskih mestih ter bi si zagotovo zaslužili napredovanje.
Na komercialni televiziji moraš biti, da bi lahko postal voditelj, televizičen, vsi njihovi kadri gredo tudi skozi nekakšen novinarski trening. Pri nas televizičnost nikoli ni bil kriterij. Zdaj imamo ustroj, s katerim želijo na vsak način narediti neko spremembo, a ne vem natanko, v katero smer. Prepričana sem, da je to, kar se je dogajalo in se dogaja, popolnoma načrtovano in da vodi samo v rušenje hiše. Po tem, da je novi direktor postavil nazaj jutranja poročila, da razmišlja o uvedbi popoldanskega informativnega pasu, se vseeno vidi, da ima željo, da bi pustil sledi. Dobre sledi. Obe rešitvi podpiram. Sama nisem bila za ukinitev jutranjih poročil, z ekipo pa smo razmišljali o uvedbi popoldanskega pasu lani jeseni, a nas generalni direktor ni želel podpreti, zdaj pa se nenadoma vse da. V hiši se čuti, da se ljudje bojijo. Vidijo, da gredo stvari navzdol, in se bojijo za svojo prihodnost. Izgubljamo gledalce, to je dejstvo. Meni je bila lani očitana zgodovinsko najnižja gledanost, zdaj pa so rezultati zares nizki. Bo odgovarjal generalni direktor?! Odgovor poznamo. Težave imamo tudi pri meritvah gledanosti, v strokovni službi rezultate razlagajo po svoje. Strokovna služba za merjenje gledanosti se je uklonila oblasti in se žal ne sprašuje, ali res dela v skladu s stroko.
Odpustili niso še nikogar, groženj z odpustom pa je kar veliko.
Če bi mene lani odpustili, bi z začasno odredbo prišla nazaj, tako pa so me pustili nekje v zraku. Lani so z mano delali tako grdo, kot niso še nikoli z nobenim nekdanjim direktorjem. Dobila sem klic, da se moram iz pisarne izseliti v enem dnevu in stvari dati v skladišče. Hoteli so me komisijsko izseliti, saj sem bila na dopustu, pa me je pravočasno poklicala kolegica, ki se ji je to zdelo res pretirano. Stvari sem preselila v pisarno, kjer potem nisem smela biti. Ta pisarna je še danes prazna. Potem so me dali h kolegici v neko majhno pisarno, v kot, kjer sem se komaj premikala, svoje stvari sem dala v skladišče. Po dolgem času sem se lahko preselila v spodoben prostor.
Zakaj niste dvignili roke in dali odpovedi? Kaj je bil razlog, trma, ponos?
Trma. Vedno sem govorila, da bom šla s televizije takrat, ko bom sama hotela. Nihče me ne bo podil. Če delaš na področju, na katerem delam jaz, nimaš veliko priložnosti. Komercialna televizija ali pa greš v tujino. Takoj bi šla v tujino, kjer sem že bila, pa tudi zato, ker veliko sodelujem s tujci, vendar moja družina ne želi selitve. To niso preproste odločitve. Ko imaš družino, je na prvem mestu. Želim tudi dokazati, da je bilo vse, kar se je lani zgodilo, lažni razlog, da so se me znebili, ker nisem želela odstraniti kolegice odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.
Ni nobenega odgovora, čakam na njihovo pritožbo. Saj nimajo česa reči, in to dobro vedo. V drugem primeru tožim hišo, ker moja prošnja za generalno direktorico ni bila sprejeta, ker je bila poslana po pošti. Po veljavni zakonodaji bi jo morali upoštevati, pa je niso, tako da izpodbijam tudi imenovanje generalnega direktorja.
Kakšna je vaša komunikacija z direktorjem televizije Urošem Urbanijo?
Midva korektno sodelujeva. Meni je veliko do te hiše, pa tudi izvoljena sem bila v TV Committee, kjer sem podpredsednica na EBU in me ne morejo kar tako nadomestiti z nekom drugim oziroma si v TV Committee zelo težko izvoljen, saj je konkurenca močna. Direktorja Uroša Urbanijo obveščam o vsem, kar se dogaja. O koristnih zadevah za našo hišo, sodelujemo pri projektih, poskušamo znižati pristojbino za kakšen projekt, ker smo majhni. Tvorno sodelujemo pri strategiji EBU. Prej majhne članice, kot je RTV Slovenija, nismo imele kaj veliko glasu, ker so bili v tem organu predvsem predstavniki velikih in največjih televizij. Znana sem kot borec za pravice majhnih televizij in sem vedno izvoljena z večino predstavnikov, ker vedo, da bom delala za dobro tudi majhnih članic, dokler sem tam. To je velikanskega pomena za ves EBU, drugače bi se upošteval le vpliv velikih petih članic, tako imenovani big five, torej British Vroadcasting Corporation (BBC), France televisions (FT), Radio-Television Española (RTVE), Radiotelevisione Italiana (RAI), nemška Zweites Deutsches Fernsehen (ZDF) in Das Erste (ARD).
Pravkar sta iz tekme za Evrovizijo poleg Bosne izstopili tudi Črna gora in Makedonija. Pol Slovenije, vključno s Sašem Hribarjem, bi se odpovedalo Evroviziji, vi pa ne?
Lani je bil slab rezultat izključno zaradi tega, ker z mlado skupino LPS ni nihče delal. Z njimi bi se moral nekdo ukvarjati, morali bi imeti boljši stil. S skupino, s temi otroki pa se ni nihče ukvarjal. Žal mi je zanje, saj menim, da imajo potencial in da je bil evropski nastop tudi zanje veliko razočaranje. Produkcijo skladbe bi morali nadgraditi, narediti boljšo priredbo. V tem času je imela televizija v. d. direktorja, ki ni vedel, ali bo tam ostal, generalni pa se je tako ali tako ukvarjal samo s politiko, in v tem najslabšem trenutku so prišli ti otroci. Sem mama in bilo mi je hudo, ker sem vedela, da ob takem nastopu ne bodo prišli daleč.
Ko pa gre za nastop na Evroviziji – najprej menim, da je tam treba biti zato, ker je to dobro za prepoznavnost države, saj je bila gledanost te prireditve letos 161 milijonov. To je tudi priložnost, da pokažemo, da četudi smo majhni, lahko pripravimo odličen nastop in pokažemo, da imamo dobro glasbo. Največ pa lahko naredimo na svoji prireditvi, in žal mi je, da Ema na Gospodarskem razstavišču ne zaživi, oziroma da te prireditve ne naredimo enkrat v Ljubljani, drugič v Mariboru, Novem mestu, Kopru … Poznam odgovor – ni sredstev na televiziji, lahko pa bi bil to skupni RTV-projekt ne le programsko, temveč tudi finančno – tako to delajo drugje.
Dejali ste, da pišete scenarije za televizijske oddaje. Vaš dosje Otroci alkoholikov bo na televiziji prikazan 15. novembra. Ste ponosni na dokumentarni film?
Verjamem, da bo pomagal mnogim ljudem in da bo odprl vprašanje, kdo je prava žrtev vseh teh zgodb z alkoholom, danes tudi z drogami. To so otroci.
O tej temni plati med Slovenci se ne pogovarjamo radi.
Ne. Alkohol je družbeno sprejemljivo zlo, in če ne piješ alkohola, si označen kot čudak. Če ne popivaš, ne moreš biti v večini družb, kjer je to običajno. Alkohol je slovenski družbi prinesel veliko hudega ravno zato, ker ne znamo obračunati s posledicami. Namesto da bi se odkrito pogovarjali o težavah, se raje zapremo vase in se zatečemo v neko uteho. V alkohol, v neko drogo, v pretiran tek, delo ali pa v spolne odnose; raznorazne odvisnosti takrat nastanejo, in v tem je težava. Alkoholizem je nam, otrokom alkoholikov, prinesel tako hudo preizkušnjo, da če ne zmoreš tega preseči, in mnogim ljudem to ne uspe, se grozljivka ponavlja naprej, iz roda v rod.
Koliko let ste potrebovali, da ste se soočili s svojim otroštvom, travmami, ki ga alkoholizem staršev pusti, in da ste se osvobodili tega bremena?
Dobrih deset let sem delala na sebi, da sem se izkopala iz tega, čeprav se v resnici nikoli ne izkoplješ. Vsake toliko časa dobim kakšen »fleš«, kakšen opomin. Važno je, kako te zadeve predelaš, a če si delal na sebi, potem ni težav. Mislim, da sem bolj tolerantna in odprta zaradi tega do mnogih stvari in pojavov, sem pa netolerantna do vsake odvisnosti.
Generacija televizijcev pred nama je bila znana po tem, da so radi popivali, tudi med službo.
Tega ni več. Včasih so nam rekli, da smo hiša pijancev in lahkoživk, a to mišljenje smo spremenili. Tega smo se očistili, kar je pozitivno, je pa res, da imamo kakšne druge kolektivne travme, ki jih moramo pozdraviti.
Kaj bi sporočili otrokom, ki živijo v družinah alkoholikov?
Najprej moram najti pot, da jim to sporočim. Dokumentarec je ena od teh poti, za katero upam, da jo bodo videli. Ni rešitev to, da jim povem, naj zdržijo, da bo tega enkrat konec, ko odrastejo. Ne, zdaj morajo nekomu povedati, kaj se doma dogaja. Naj poiščejo pomoč pri šolskem psihologu, pri učitelju, meni so veliko pomagali in jim bom večno hvaležna, pri znancih, prijateljih in naj pritisnejo na tistega starša, ki ne pije, naj gresta čim prej narazen, če se odvisnost ne neha. Tisti od staršev, ki prenaša alkoholizem ali pa katerokoli drugo odvisnost partnerja, mora čim prej temu narediti konec. Včasih pomaga, če žena zagrozi možu, da ga bo zapustila, če ne bo nehal piti. Obratno je težje, ker smo ženske vedno bolj preklete od moških. Vedno moramo vse same narediti in bolj nas življenje tepe. Ženski alkoholizem je vedno bolj stigmatiziran od moškega. Vse, kar počnemo ženske, ljudje bolj natančno gledajo in vsakdo si drzne o tem soditi. Vendar zato postajamo močnejše in odpornejše, tako kot otroci alkoholikov, ki jim uspe iti čez travmo. Otrokom v dokumentarnem filmu sporočam, da lahko iz najhujšega pridejo kot dobri ljudje in da sčasoma tudi rane niso več tako boleče.
