O »finančnem geniju«
»Darko Horvat je finančni genij in je naredil, kar je naredil,« je leta 2007 v pogovoru za Tednik dejala Nataša Pirc Musar, takrat že informacijska pooblaščenka. V 90. letih je Horvat prebivalcem Slovenije obljubljal po tisoč nemških mark za njihove certifikate. Pozneje je za propadlo Aktivo ostalo pogorišče: opeharjeni mali delničarji, prazne stečajne mase in 170 milijonov evrov dolgov do bank.
Toda Nataša Pirc Musar vedno znova pozabi omeniti, da je s soprogom tudi poslovno tesno povezana. Aleš Musar je največji financer njene kampanje. Do zdaj je vanjo vložil 19.600 evrov, kar je največ, kot lahko po zakonu prispeva posameznik. Do konca septembra je vodil njen volilni štab. Aleš Musar je tudi poslovni partner Nataše Pirc Musar. Skupaj sta ustanovila podjetje Ruska dača. To ima v lasti istoimensko nepremičnino v Zgornjih Gameljnah, ki sta jo zakonca Musar kupila leta 2016, v poznejših letih pa v celoti obnovila.
V Ruski dači je denar iz posla v davčni oazi
Nataša Pirc Musar tako gotovo ve, da je denar, ki ga je Aleš Musar vložil v njuno skupno podjetje, prišel iz davčne oaze. Natančneje, z britanskega otoka Jersey. Tam domuje podjetje S. T. Hammer, ki ga je Musar leta 2003 soustanovil skupaj z dvema partnerjema, Markom Koničem in Rokom Habincem. Vsi so bili stari znanci. Pred tem so bili namreč uslužbenci investicijske družbe Aktiva, ki jo je obvladoval privatizacijski tajkun Darko Horvat. Koniča in Habinca je že takrat morala poznati tudi Nataša Pirc Musar, saj je bila tudi ona kratek čas zaposlena v Aktivi.
Otok Jersey je bil končna točka omrežja podjetij, ki so ga Musar, Konič in Habinc več kot desetletje pletli v Sloveniji in državah nekdanje Jugoslavije. Leta 2016 so se vsaj uradno razšli. Musar je svoj delež v podjetju S. T. Hammer prodal Koniču za šest milijonov evrov. Takoj zatem je del denarja vložil v projekt Ruska dača, ki ga sam obvladuje prek svoje nemške družbe Aulon.
Kako je Musar sploh uspel postati milijonar? Od kod tolikšna vrednost deleža, ki ga je prodal? Kot že omenjeno, je bilo podjetje S. T. Hammer na vrhu lastniške hobotnice, ki je obvladovala več deset milijonov evrov premoženja. Musarjeva ekipa ga je ustvarjala s stotinami finančnih transakcij, z likvidacijami prevzetih podjetij, preprodajami lastniških deležev in nepremičnin med povezanimi osebami ter črpanjem denarja iz privatizacijskih skladov v Bosni in Hercegovini (BiH) in Črni gori. Vrsto let je bil otok Jersey tudi končna postaja za kapitalske dobičke iz različnih poslov v Sloveniji in na Balkanu.
Poslovno pot Musarjeve ekipe, ki pojasnjuje izvor denarja za Rusko dačo, je mogoče opisati v več korakih.
V prvem koraku so Musar, Konič in Habinc v Sloveniji prevzeli nekdanjo ljubljansko tovarno SCT Strojegradnja, ki je zaposlovala 140 ljudi. Leta 2009 so jo poslali v likvidacijo, večina zaposlenih pa je končala na cesti. Že pred tem je tovarna najela visoka posojila, denar pa so porabili za kupovanje delnic, tudi v BiH. Njeno 36.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče v Mostah, ki je danes vredno okrog 10 milijonov evrov, je še danes v lasti Musarja in Koniča.
V istem času je Musarjeva ekipa začela drugi korak – prevzem družbe AG, ki je nekoč pod imenom Agrogorica prodajala sadje in zelenjavo, pozneje pa se je preusmerila v finančne naložbe. Musar in prijatelji so lastniške operacije vodili prek Črne gore, kjer je deloval finančni sklad Moneta. Med njegovimi največjimi lastniki so bila slovenska podjetja.
Že leta 2011 je Moneta postala večinska lastnica družbe AG. Ključne deleže je odkupila od podjetij iz Paname in Kajmanskih otokov, ki so se skrivala za fiduciarnim računom, odprtim pri nekdanji avstrijski banki Hypo. Po vsej verjetnosti so jih upravljali poslovneži iz Slovenije oziroma Balkana.
Leta 2012 je sledil tretji korak – kopičenje premoženja iz tujine na družbi AG. To so počeli tudi s pomočjo izčrpavanja privatizacijskih skladov iz Črne gore in BiH, ki so bili v solastništvu slovenskih državnih podjetij.
Primer: Moneta je kupila 64 odstotkov delnic slovenskega podjetja Plama-Pur, ki proizvaja mehko poliuretansko peno, nato jih je zamenjala za šest milijonov evrov delnic družbe AG. Šlo je za posel v škodo črnogorskega sklada. Na eni strani si je družba AG, ki so jo obvladovali Musar in prijatelji, iz Plame-Pur izplačevala milijonske dividende, na drugi strani jim je Moneta delnice družbe AG prodajala krepko pod ceno.
Od skrivalnic do varovanja kulturne dediščine
Tudi pri poslih skladov iz BiH, ki so jih tako ali drugače obvladovali, so Musar, Konič in Habinc nastopali kot kupci in prodajalci naložb. Kolikšne razlike v cenah so pri tem nastale, ni mogoče preveriti. Natančno analizo teh transakcij namreč otežuje dejstvo, da so se številna podjetja te trojice večino časa skrivala za fiduciarnimi računi. To pomeni, da ni bilo jasno, kdo je resnični lastnik teh delnic.
Regulator kapitalskega trga iz Banjaluke je konec leta 2016 zaradi spornih poslov s povezanimi osebami Musarju preklical soglasje za imenovanje za direktorja bosanske družbe za upravljanje Invest Nova. Toda Musarju je bilo za to verjetno že vseeno. Do takrat se je namreč v družbi AG, ki je bila prek Črne gore v lasti podjetja S. T. Hammer z otoka Jersey, nakopičilo že za 25 milijonov evrov premoženja in kar za 21 milijonov evrov kapitala.
Tudi zato je v istem času sledil še četrti korak – uradni razhod trojice partnerjev, ki so se odločili iti vsak po svoji poslovni poti. Musar se danes po lastnih besedah poklicno ukvarja z varovanjem slovenske kulturne dediščine. Medtem ko Nataša Pirc Musar poudarja, da so bili njegovi posli zakoniti, ima njuno podjetje Ruska dača sedež v poslovni stavbi nekdanje SCT Strojegradnje. Na sosednjem zemljišču, ki je v solasti Aleša Musarja, pa bi lahko v naslednjih letih zraslo več deset milijonov evrov vredno stanovanjsko naselje.
