In prav zato, ker bodo posledice alkoholizma, kot je v filmu povedala tudi Katarina Nadrag, hči alkoholika, za nami čutile še tri generacije, je treba o tem čim več govoriti in začeti pri otrocih alkoholikov. Ljudje se morajo zavedati, da je treba nekaj storiti takoj. Zato je Natalija najprej pobrskala po sebi, prebirala je tudi knjige in diplomske naloge o otrocih alkoholikov. »Nisem želela, da bi bilo vse skupaj videti preveč patetično, ampak da bi nekomu pomagalo. Najteže je bilo izbrati sogovornike. Namenoma se nisem odločila za zdravljene alkoholike in društva, temveč sem dala besedo le otrokom alkoholikov in terapevtom, ker so ti povedali bistveno.«
Skozi pripoved glavne igralke Maje Gal Štromar v filmu delno pripoveduje svojo zgodbo, delno govori o življenju svoje prijateljice. S svojimi izpovedmi jo podkrepijo še štirje otroci alkoholikov različnih generacij – Aleš Čakš, Damijan Janžekovič, Katarina Nadrag in Danica Tajčman – ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti, Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš, pojasnjujejo posledice alkoholizma pri otrocih in vpliv na naslednje generacije.
Natalijin oče je bil alkoholik
»Nasilen alkoholik, poln hudih travm, ki si jih je zdravil na neustrezen način. Z alkoholom. Mislila sem, da sem edina oseba na tem svetu, pri kateri je vse narobe.« Žalost, strah, napetost, kaj se bo doma zgodilo, in velika nemoč, ker kot otrok ne moreš storiti prav nič in si prepuščen na milost in nemilost staršem, nenehno spremljajo otroke v takih družinah. »Tlačijo sram, ogromno krivde, pa sploh niso nič krivi, dojemajo se, kot da niso nič vredni,« v filmu razloži profesor zakonske in družinske terapije ter psiholog Christian Gostečnik. Novinar Aleš Čakš je bil sicer že starejši, ko je njegova mama pila, je pa zato to težje sprejemala njegova sestra – imela je predsodke, počutila se je stigmatizirano, nikomur si ni upala povedati, kaj se dogaja doma. »Alkoholizem navidezno toleriramo, dokler se ne sliši iz hiše,« dodaja psihoterapevtka Sanja Rozman. Klienti ji povedo, da je najhujša tista napetost v zraku, ko sediš za mizo in pričakuješ, da bo zdaj zdaj usekalo, poskušaš ostati priden, neviden, da ne bi oddajal kakršnihkoli signalov, ki bi sprovocirali alkoholiziranega starša. Najraje bi se zradiral. »Ne prizadene alkohol, ampak odnosi, ko postane alkoholik čustveno nedostopna zverina.«
Beg iz realnosti
»Kako naj se ob negotovih starših razvijejo zdravi otroci,« se sprašuje psiholog Andrej Perko (ki deluje po metodi psihiatra dr. Janeza Ruglja). »Eni nadkompenzirajo situacijo, so silno pridni, neproblematični, super odličnjaki, skušajo ugajati, se podrejati, skratka domačo situacijo rešujejo s svojo pridnostjo, drugi pa situacijo dekompenzirajo in postanejo problematični.«
»Oče je umrl malo pred mojim petnajstim letom in od takrat se nisem pustila nobeni avtoriteti. Šla sem v popolnoma nasprotno stran, po alkohol, cigarete, travo, razvila sem odvisnost, ki je bila beg iz realnosti,« razloži Danica Tajčman, ki danes na podlagi svojih izkušenj pomaga drugim. Natalija, po drugi strani, pa je bila odličnjakinja, pobirala je razne nagrade, imela je vso podporo pri učiteljicah, pomagala je drugim … Prava samaritanka, se nasmehne. »Jaz sem svoje travme rešila z veliko samodiscipline, brskanja po sebi, zdravljenja na različne načine. Kot otrok s petjem – pela sem v različnih pevskih zborih, pa s pisanjem. Od nekdaj sem si želela biti odgovorna posameznica, da svojih travm ne bi prenašala naprej. Ko sem svojo mamo pripeljala k dr. Ruglju, je ugotovil, da nisem nevrotična hči alkoholika. Vprašal me je, kaj sem storila, pa sem rekla, da še sama ne vem, samo trudila sem se, da ne bi bila podobna ne mami ne očetu. Je pa to en križev pot, ko sam sebe pregleduješ, preverjaš, si samokritičen. Kot je dejal dr. Kuljiš, še vedno pride do situacij, ko neka stvar v sedanjosti potegne na površje nekaj iz preteklosti. To se mi je dogajalo ravno ob lanski razrešitvi s položaja direktorice, ko sem ponovno preverjala, kje pravzaprav sem, zakaj se mi je to zgodilo … in se morala dvigniti nad to.«
Vztrajajo v toksičnem odnosu
Ljudje se ločujejo za vsako stvar, pari, kjer je eden od partnerjev alkoholik, pa kar vztrajajo skupaj, kot da potrebujejo tak odnos. Kot da si ženska ne zasluži boljšega moža, otroci pa se učijo takega modela, razmišlja v filmu Gostečnik. »Kadar pridejo na terapijo odrasli otroci alkoholikov, vidimo, da je prva zamera vedno do očeta, potem pa preide na mamo,« razloži Perko. Temu prikimava tudi Danica Tajčman, ki pravi, da z mamo danes živita v simbiozi, ji je pa v najstniških letih zelo zamerila, ker se ni postavila zanje, otroke, ki so hoteli, da gresta z očetom narazen, mama pa si tega koraka ni upala takoj napraviti. »Osemdeset odstotkov ljudi pride s težavo, simptomi, zadaj pa je nerazčiščen odnos z očetom in mamo. S tem se je treba soočiti, ozavestiti, nekaj v svojem življenju spremeniti,« poudarja Perko. Pri tem so jim v največjo pomoč prav terapevti.
Ko je bila Katarina Nadrag, ki je svojo zgodbo opisala tudi v knjigi Utopljene sanje, sprva v neki pogovorni skupini, je mislila, da mora staršema odpustiti na silo. »Siliti se v nekaj, kar ne čutiš, se mi je zdelo izguba časa. Za pravo odpuščanje je potrebno kar nekaj časa, zgodi se spontano. Ko dovoliš, da gredo skozi tebe vsa čustva, ogromne količine jeze, to ne gre na ukaz, s tem se intenzivno ukvarjam skoraj dvajset let. Ne gre toliko za to, da bi odpustila, pomembnejše zame je bilo, da sem odpustila sebi, da sem bila tako nemočen otrok. Zelo sem se obsojala.« Porušena pa je tudi varnost, ki jo je kasneje prav tako treba znova vzpostaviti.
Treba je prijavljati policiji
»S posledicami alkoholizma in drugimi odvisnostmi se kot družba ne znamo soočati. V Sloveniji je glavni šport, da se vse pomete pod preprogo, o težavah se ne govori odkrito. Ne smeš reči, da si otrok alkoholika, ker te takoj označijo, da je s tabo nekaj narobe. Enako je z drugimi odvisniki. Ni idealnega človeka, vsak ima kakšno težavo. To, da o tem ne govorimo, je posledica naše zaplankanosti, prestrašeni smo, bojimo se. Že ta odnos, ki ga imamo med sabo – ne privoščimo si dobrih stvari. Če bi si privoščili dobro, bi to za sabo potegnilo val dobrega,« pravi Natalija, ki je na snemanju spoznala, da imamo v družinah vsi nekoga, ki je alkoholik ali pa je povezan s takšno ali drugačno odvisnostjo.
»Za vse nas, ki smo delali ta film, je bilo to izredno zdravilno.« Od srca se zahvaljuje vsej ekipi, od snemalca in direktorja fotografije Roberta Dopliharja do montažerja Zvoneta Judeža, asistentov in producentke, skratka vsi, ki so kakorkoli sodelovali, so prispevali pomemben kamenček v filmski mozaik. »Ponovno sem spoznala, da nas vse, ki smo ranjeni, življenje nekako prinese skupaj, da si poližemo rane. Pa še nekaj, vsi ti otroci alkoholikov, ki sem jih spoznala, so krasni ljudje. Očitno te napor, ki ga vložiš, da greš skozi vse te travme, zgradi v res v redu človeka. Torej je v tem tudi nekaj pozitivnega. Vendar si zato nihče ne zasluži živeti v taki družini. Nikomur ne privoščim, da bi doživel tako otroštvo, kot sem ga sama.
Pomembno pa se mi zdi tudi povedati, da v Sloveniji ljudje premalo pomagajo družinam, v katerih je prisoten alkohol – ko vsi sosedje vedo, da se nekaj dogaja, da se pri hiši pretepa, pa nihče ne ukrepa. Kot sosed si dolžan poklicati policijo, gre za povsem človeško plat, pa četudi bodo potem jezni nate. Jaz vedno kličem. Če bi mojega očeta prijavili vsakokrat, ko je pretepal mojo mamo, bi bilo pri nas verjetno drugače, verjetno bi se do nas drugače obnašal,« zaključuje Natalija. Film Otroci alkoholikov bo na Televiziji Slovenija predvidoma na sporedu sredi novembra.
