V Zabukovju nad Sevnico je sončen, a vetroven dan. Velika in lepo urejena hiša kraljuje na visokem, vse naokoli je zeleno in modro. Na vrtu kmetije je gospa Zvonka. Daje si opravka s povrtninami in puljenjem posušenih stebel. Njena mala psička medtem zadovoljno vohlja okoli grmovja. Najprej pomislim, da je eden od članov družine ali morda pomoč iz okolice. A izkaže se, da je Zvonka gostja na kmetiji. Tu bo, v svojem apartmaju, ostala ves mesec, morda še dlje. Prišla je iz osebnih razlogov, pravi. Zakaj ravno kmetija, jo povprašam. »Nikoli nisem bila kmetica,« se zasmeje, »morda so prišli na plano geni moje mame.« Vsak dan dela na vrtu, hodi na dolge sprehode in nikoli ji ni dolgčas. »Samo poglejte te razglede, to nebo! Vsak dan je drugačno. Ta zrak in vse to zelenje,« zaobjame svet gričev in planjave okoli sebe. Potem odide pregrabit grozdne pečke, ki se sušijo pod hišo, in nabrat stročji fižol za v kuhinjo.
Pri Grobelnikovih danes gostijo. Podjetje Deos, ki se ukvarja z oskrbo starostnikov, je tu organiziralo predavanja za lastnike kmetij, ki bi želeli svoje nastanitve ponuditi kot alternativo domu za ostarele. V Sloveniji se življenjska doba podaljšuje. Najhitreje narašča prav skupina prebivalstva nad 80 let. Eden glavnih izzivov za družbo bo zato, kako ohraniti starostnike čim dlje zdrave in aktivne ter kako poskrbeti zanje, ko sami ne bodo zmogli več vsega. Temu je bil namenjen pilotni projekt s strašno dolgim in kompliciranim nazivom, ki so ga vpleteni hitro skrajšali na »bivanje starejših na kmetiji«. Sofinanciran je bil iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in državnega proračuna, vodila pa ga je družba Deos. Na treh izbranih kmetijah so preizkušali, kako bi namestitev in skrb za starejše delovali v praksi. »Takšna namestitev je primerna za starejše, ki so še pri močeh in potrebujejo le nekaj malega pomoči ali pa se doma počutijo osamljene,« razloži Dino Černivec, koordinator projekta iz Deosa. »Dom za ostarele marsikomu ne diši. V domačnem okolju, z domačo hrano, sredi narave in v družbi pa bi se dobro počutil.«
Počutim se koristnega
Za goste skrbi Slavica Grobelnik, gonilna sila kmetije, ki je v lasti družine že od 1899. Pred tridesetimi leti so svojim poljem in vinogradom dodali še turistične namestitve. Ko se je dejavnost razvijala, so dodajali sobe in danes jih imajo na voljo deset. Sodelovanje v projektu je zanje predstavljalo nov izziv in morebitno poslovno priložnost. Pri njih so starejši bivali krajši čas, po tri do pet dni, a tudi po ves mesec. »Naši gostje so bili starostniki, ki so še popolnoma samostojni, kar se tiče skrbi zase,« razloži Slavica. »Nekateri so izhajali s kmetije, a zdaj živijo v mestu, pa so želeli podoživeti občutke iz otroštva. Drugi so izgubili zakonca in si želijo družbe. Tretjim veliko pomeni, da so sredi narave, jedo domačo hrano in se imajo čez dan s čim zaposliti. Za vse pa je bilo najbolj vredno to, da se počutijo koristne. Kajne, da sem vam pomagal, da je bilo kaj od mene, so me spraševali.« In pomoč je tudi Grobelnikovim prav prišla. Na kmetiji dajejo velik poudarek domači hrani, ki ni le iz domače kuhinje, ampak tudi z domačega vrta. »V trgovini kupimo samo radensko in kavo,« je ponosna gospa Slavica. »Gojimo svoje žito, šparglje, jagode, maline, povrtnine in krompir. Pa seveda grozdje. Iz njega delamo od vina, sokov in kisa do marmelad in olja iz grozdnih pešk. Česar ne pridelamo, kupimo na okoliških kmetijah.« Vse to pa seveda zahteva veliko dela. Pridne roke starejših so med bivanjem naredile marsikaj.
Eden od pogojev projekta je bil namreč tudi ta, da se starostnike vključi v delo in življenje na kmetiji ter da je za vsak dan pripravljen urnik aktivnosti. Pri Grobelnikovih so vsak dan hodili na sprehode, v gozd po gobe, pakirali zelišča in čaje, prebirali fižol, pomagali pripraviti steklenice za polnjenje, pomili kozarčke za marmelado, nabrali solato in kar je še drugih lažjih opravkov po kmetiji. Pri tem so se odprli in povezali z ljudmi okoli sebe. »Lepo je bilo gledati, kako se sproščajo, se čedalje več pogovarjajo, smejijo in kakšno zapojejo,« pravi Slavica. »Njihov najljubši kotiček je bila pokrita terasa z mizami in kavči, kjer so si privoščili kozarček in se podružili. Razpoloženje je bilo krasno, njihovo duševno stanje pa očitno dobro.«
Saj ne, da se imajo starostniki v domovih slabo. Marsikje je zanje res dobro poskrbljeno in ničesar jim ne manjka. A dom za ostarele je le tista zadnja postaja, iz katere se praviloma ne vrneš več. In že samo to védenje na človeka ne vpliva dobro. Ne glede na trud zaposlenih so to še zmeraj velike institucije, kjer več kot toliko ni prostora za posameznikovo rutino in navade. Zato potrebujemo čim več drugačnih, manjših in bolj osebnih možnosti, kako preživljati starost. Kmetija je za to odličen prostor. V Avstriji, denimo, imajo organizirano tako dnevno bivanje na kmetijah, kamor ljudje prihajajo za nekaj ur vsak dan, kot nastanitve. Takšen sistem poznajo tudi v Franciji, na Nizozemskem in Švedskem. Da bi zaživel tudi pri nas, manjka le malo, predvsem volja zakonodajalcev.
Potrebna sta zakon in natančen pravilnik
»Pravna podlaga je že urejena v predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je pripravila prejšnja vlada,« pojasni Černivec. Takšno oskrbo bi starostnikom lahko ponudila vsaka kmetija, ki bi izpolnjevala osnovne pogoje. Lastniki bi morali le registrirati dopolnilno dejavnost in – vsaj tak bo predlog Deosa – pridobiti kvalifikacije za socialnega oskrbovalca. V zakonu je bila predvidena tudi pomembna sprememba, s katero bi država starostnikom delno krila stroške bivanja na kmetiji. Sredstva, ki jih zdaj dobivajo namensko, naj bi po novem zakonu dobili v obliki vavčerjev, ki bi jih lahko porabili pri izbranih izvajalcih storitev. Vsak starostnik bi se tako lahko sam odločal, ali bi vavčer unovčil za pomoč na domu ali pa bi z njim poplačal del oskrbe na kmetiji. Še vedno pa bi, tako kot pri domovih za ostarele, preostali del krili iz lastnega žepa. Zakon o dolgotrajni oskrbi je trenutno na čakanju, saj ga želi nova vlada ponovno preučiti. Na Deosu pa upajo, da bodo spremembe, ki bi omogočale deinstitucionalizacijo in drugačne oblike oskrbe ter prilagodljivejšo izbiro, ostale. Zanimanja je vsekakor dovolj, pravi Černivec. Tako pri uporabnikih kot kmetih, ki bi jih takšna dopolnilna dejavnost zanimala.
