Policijska uprava Ljubljana primera še ni zaključila. Do sredine tega meseca so opravili že več kot 60 razgovorov s posamezniki, ki bi jim utegnili dati koristne informacije o spornem dogajanju. Na podlagi razlogov za sum kaznivega dejanja so do zdaj zaznali manj kot deset primerov kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zoper človekovo zdravje in zaradi premoženjskih kaznivih dejanj. V navedenih primerih so znane tako žrtve kot osumljenci teh dejanj.
Spomnimo na letošnji avgust, ko se je na Instagramu pojavil profil z naslovom Proti nasilju Dušana Smodeja, na njem pa številna anonimna pričevanja o domnevnih spolnih zlorabah omenjenega kulturnika.
Ženske so opisale, kaj se jim je zgodilo. Med drugim so ga obtožile spolnih zlorab, podtikanja drog za posilstvo in tudi finančnih prevar, označujejo ga kot spolnega »predatorja« mladih in celo mladoletnih deklet. Ena od njegovih domnevnih žrtev je na Instagramu napisala: »Jaz sem bila ena od tistih, ki jih je privezal na radiator, jim dal drogo GHB, drogo za posilstvo, in posilil.«
Smodej, 28-letni fotograf in kurator, tudi direktor festivala Fotopub iz Novega mesta, naj bi prirejal razvratne zabave, polne alkohola in drog, na katerih naj bi se dogajale precej grozljive stvari, v katera domnevno zlorabljena dekleta niso privolila.
Razkritja spolnih napadov, ki jih očitajo mlademu Dušanu Smodeju, so nove razsežnosti dobila s samomorom znanega slikarja Romana Uranjeka, ki je odšel v smrt 24 ur po izbruhu afere Smodej v medijih. Uranjek je bil mentor Dušana Smodeja. Skupaj sta prirejala razstave in izvajala druge umetniške aktivnosti, poleg tega v Fotopubu in pri Uranjeku doma še zloglasne zabave, na katerih naj bi se dogajale sumljive reči.
Prijava ni najpomembnejša
Policija je ves čas, od izbruha afere, žrtve pozivala, naj ju prijavijo, a sta to storili samo dve osebi. Vseh oškodovancev naj bi bilo za zdaj sicer vsaj osem, osumljencev pa tri – Smodej, Uranjek in dekle, ki jo sumijo izsiljevanja Smodeja.
Splošna javnost je ob dogodkih moralizirala o tem, zakaj žrtve dogodka ne prijavijo, in jih zaradi tega obsojala. Spletni portal Spol.si, osredotočen na teme, povezane s spolom, je ob tem napisal, da prijave niso najbolj ključno, kar se mora zgoditi. »V tem trenutku – in vedno, kadar gre za kakršnokoli zlorabo ali nasilje – morajo biti najpomembnejše tisti, ki so zlorabo doživeli. Pravo vprašanje tu in zdaj je, kako se jim približati, kako jim ponuditi podporo, pomoč, ki ju potrebujejo. Tudi zato, da se bodo lažje odločili za prijavo,« so poudarili. Če imamo v svoji bližini nekoga, ki je doživel zlorabo, pravijo, je »prva pomembna stvar, ki jo lahko naredimo zanj, da ga poslušamo. Bistveno je namreč, da imajo možnost povedati, kaj se jim je zgodilo, kako so se ob tem počutili, kaj potrebujejo, da se bodo vsaj približno spet postavili na noge.«
Pojasnili so tudi, kaj pomeni poslušati. »Zagotovo ne 'pametovanje', deljenje nasvetov – naredi to, naredi ono. Ne pomeni spraševati, zakaj je šla/šel tja, zakaj se je opil/a, vzel/a drogo, zakaj je ta oseba verjela, kako je lahko bila tako naivna, zakaj ni prijavila … Ne pomeni vedeti, kaj mora narediti, kako mora ukrepati. Ne pomeni vedeti, kako bi se morala počutiti – kajti lahko se počuti potolčeno in na tleh, ogorčeno, besno, maščevalno, lahko samo joče in ne more priti k sebi … Nešteto mogočih reakcij na zlorabo je, vsaka žrtev se odzove po svoje,« je razložila ekipa spletnega portala Spol.si.
Več klicev
Po naših informacijah je dogajanje okoli afere Smodej-Uranjek ter več govora o spolnem nasilju in s tem povezanim pomembnim sporočilom, naj si žrtve poiščejo pomoč, sprožilo efekt – žrtve so začele bolj glasno govoriti, o tem, kaj se jim je zgodilo. To kaže povečano zanimanje za nevladnike, ki pomagajo žrtvam spolnega nasilja. Pri eni od organizacij, Društvu za nenasilno komunikacijo, smo preverili, koliko uporabnikov imajo.
Povedali so nam, da imajo povečano število klicev žrtev spolnega nasilja v zadnjih dveh letih, ne samo v zadnjih tednih. »Poleg tega opažamo, da se žrtve pogosteje oglašajo, ko se o nasilju več primerno govori in piše. Za povečano število klicev sta bila še posebej pomembna odziv javnosti in podpora modelu Samo ja pomeni ja v času, ko se je spreminjala definicija posilstva v kazenski zakonodaji. Znano je, da žrtve spregovorijo hitreje in lažje, če si od svoje socialne mreže in skupnosti nasploh obetajo, da jim bomo verjeli, jih zaščitili pred nadaljnjo zlorabo, sankcionirali in ustavili povzročitelja ter jim pomagali pri preseganju posledic nasilja, ki so ga preživele,« je sporočila Katja Zabukovec Kerin, predsednica društva in dodala, da je na drugi strani molk žrtev posledica vsesplošno razširjene mizoginije, prelaganja odgovornosti za spolno nasilje s storilcev na žrtve in sekundarne viktimizacije.
Niso krive
Na koncu je izpostavila, da žrtve potrebujejo podporo svojih najbližjih in vseh strokovnjakov, s katerimi pridejo v stik, prav tako potrebujejo, »da jim verjamemo, jim ponudimo konkretno pomoč – in nikoli, ampak res nikoli, ne prenašamo nanje odgovornosti za vedenje povzročitelja. In seveda, da opravimo svoje delo in ustavimo storilca.«
Združenje za moč, nevladna organizacija, ki tudi pomaga žrtvam spolnega nasilja, prav tako že dlje časa zaznava, da se nanje pogosteje kot prej obračajo žrtve spolnega nadlegovanja. Po njihovih besedah je to že od vznika pandemije covida-19 dalje. »Razloge za to po našem mnenju lahko pripišemo splošnemu povečanju osebnih stisk, ki rezultirajo tudi v nasilnih dejanjih, kamor prav tako spada spolno nadlegovanje. Opažamo, da se v zadnjem času na nas več obračajo tudi žrtve spolnega nasilja znotraj intimnopartnerskih razmerij, žrtve spolnega nasilja na zmenkih, spletu in zabavah. Vsekakor je lahko razlog za to povečano zanimanje medijev za te teme, kar posledično prispeva k večji ozaveščenosti v družbi. Osebe z izkušnjami spolnega nasilja tako lahko lažje prepoznajo, da je to, kar se jim je zgodilo, nasilje, da za to niso same krive in da pomoč obstaja,« je povedala Tjaša Hrženjak iz Združenja za moč.
Tudi afera Smodej-Uranjek je po besedah Hrženjakove prispevala k manj molka žrtev. »Ko začnemo govoriti o teh temah, se začne zanimanje, se spodbudi dialog, se tabuiziranost manjša, ozaveščenost in informiranost pa se večata. Pomembno je govoriti o tej temi, tudi kadar ne gre za odmevne primere, kajti spolno nasilje se dogaja ves čas,« je poudarila.
Pomagajo 40-krat na teden
Sogovornica je povedala, kdaj so zabeležili večje naraščanje uporabnikov – po prvi umiritvi pandemije leta 2020. »Če primerjamo obdobje pred tem in trenutne razmere, lahko ugotovimo, da se je število uporabnikov povečalo vsaj za dvakrat, če ne trikrat. Trenutno imamo v povprečju 40 uporabnikov na teden, največ jih je trenutno vključenih v proces rednega psihosocialnega svetovanja. Ob tem je veliko novih uporabnikov z akutnimi stiskami, ki zahtevajo širšo obravnavo in vključitev drugih institucij (policija, CSD) ali organizacij,« je povedala Tjaša Hrženjak.
Ob robu pogovora je pojasnila, da osebam, ki se obrnejo nanje, pomagajo na različne načine, »odvisno od stiske, želja in potreb vsakega posameznika posebej. Nudimo psihosocialna svetovanja, ki so namenjena predelovanju posledic samega nasilja, imamo skupine za samopomoč, nudimo pa tudi zagovorništvo, ki zajema pomoč pri pisanju ovadb, informacij za policijo in CSD, informiranje o postopkih ter spremljanje in podporo med njimi.«
Poudarila je, da so žrtve v prvi vrsti potrebne varnega prostora in občutka, da jih nihče ne obsoja. »Pridejo namreč s težkimi občutki krivde, sramu in predvsem strahu, kako bodo sprejete in obravnavane. Pomembno je, da dobijo sporočilo, da niso krive za to, kar se jim je zgodilo, da v tem, kar čutijo, niso same in da je to, kar doživljajo, popolnoma normalno,« je zaključila Hrženjakova.
