10. septembra 1905 so na Marijinem trgu v Ljubljani odkrili Prešernov spomenik. "Ljubezen je pripeljala 20.000 ljudi pred spomenik velikana in iz 20.000 grl je donel proti nebu klic: Slava buditelju in glasniku, večna slava nesmrtnemu Prešernu!" je naslednji dan poročal Slovenski narod. Pobudo za postavitev spomenika je že kmalu po smrti "največjega slovenskega pesnika" dal Lovro Toman, proti koncu 19. stoletja pa jo je obudil in realiziral ljubljanski župan in prvak Narodno napredne stranke Ivan Hribar. V ta namen je bil ustanovljen poseben odbor za postavitev Prešernovega spomenika, stekla je vseslovenska nabiralna akcija, k sodelovanju pa liberalci niso povabili klerikalcev. Odkritje spomenika so tako politiki klerikalne stranke in ljubljanski škof bojkotirali, oba osrednja časnika, "klerikalni" Slovenec in "liberalni" Slovenski narod, pa sta se zapletla v pravo medijsko vojno, ki jo v Časopisna zgodovina novinarstva (Koda, 2012) podrobneje obravnava sociolog in publicist Bernard Nežmah.
"Kot poklican varuh krčanske nravnosti z gnjusom obsojam ..."
Polemika je dosegla vrhunec, ko je 13. septembra Slovenec objavil pismo knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča ljubljanskemu županu. Tako je Jeglič pisal Hribarju: "Blagorodni gospod! Dne 10. septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krčanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. /.../ V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, v imenu vseh poštenih Ljubljančanov, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih gospodičen ljubljanskih, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje Božje, izvolite ta sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim."
"Plemenito delo, ki more vzbuditi slabe misli samo pri pokvarjenih ljudeh ..."
Že naslednji dan je sledil v "Narodu" odgovor z naslovom "Izbruh blaznosti": "Kadar se ljubljanski škof javno oglasi, vselej imajo ljudje vtisk, kakor bi se bila odprla vrata kake srednjeveške inkvizicijske kleti in bi udaril iz nje večstoleten, okužen, po krvi smrdeč zrak. Anton Bonaventura je blazen fanatik, eden tistih, ki imajo vedno krvave oči in škripljejo z zobmi, eden tistih, ki bi najraje klali in morili, če bi smeli. /.../ Prešernov spomenik je estetično lepo, čisto in plemenito delo, ki more vzbuditi slabe misli samo pri pokvarjenih ljudeh. /.../ Če je plemenita tista in idealno lepa figura na Prešernovem spomeniku pohujšljiva in pohotna, potem so vse najslavnejše katoliške cerkve hrami nečistosti in pohujšanja stoletja in stoletja pravo žaljenje božje. Ravno v najslavnejših katoliških cerkvah kar mrgoli slik polnih nagih žensk in moških in nagih ženskih in moških kipov."
Čeprav Slovenec ni uporabljal tako zajedljivega jezika kot Narod, so se pri prvem kljub temu na vse pretege trudili, da bi osmešili župana Hribarja. Kot ugotavlja Nežmah, je na Slovenskem na začetku 20. stoletja vladala radikalna svoboda izražanja, to pa je bil tudi čas, ko sta oba osrednja časnika od poročanja prešla v instrumentalizacijo časopisa za diskreditiranje političnih nasprotnikov. Kmalu po škandalu z Jegličevim pismom so liberalci ustanovili antiklerikalni satirični list Osa. Ta je imel v prvi številki na naslovnici karikaturo Maksima Gasparija, ki prikazuje škofa Jegliča, kako z gnojnico zaliva spomenik, pri čemer se zdrzne sam Prešeren, ki dvigne roko v obrambo ter pri tem spusti poezije iz rok.
Skratka, liberalni tabor je bil sila ponosen in navdušen nad spomenikom, klerikalni pa zgrožen nad obscenostjo muze in razočaran nad "ideološko" in provokativno postavitvijo nasproti cerkve. Kako pa so spomenik, ki ga je zasnoval in izdelal kipar Ivan Zajec, videli intelektualci in umetniki tistega časa? Profesor Ivan Prijatelj je oktobra 1905 v reviji Naši zapiski izdal tematsko številko z naslovom Prešernov spomenik, v kateri si je zastavil vprašanje, ali je "novi monument po svoji umetniški vrednosti dostojen narodne kulturne požrtvovalnosti, moža, ki se mu je postavil, in stanja sodobne naše kulture?" Prijatelj je za mnenje prosil nekatere znane kulturnike tistega časa, med njimi tudi velikana moderne, pisatelja Ivana Cankarja. Mnenja večine vprašanih so bila porazna.
"Prešerna je napravil Zajec in Zajec dela zdaj Vego in bo delal Bleiwisa in bo delal Andrejčkovega Jožeta, in kadar Zajca več ne bo, bo nastalo zajčevstvo ter bo delalo spomenike sebi in svojemu narodu, po petnajst metrov visoke." Ivan Cankar
Tako je govoril Cankar: "Zajec, najmanj osebni, najpuščobnejši in najponižnejši kipar je bil rojen in poklican, da ustvari spomenik – ne Prešernu, temveč tistemu, ki nam ga kaže narod v tej žalostni podobi. /.../ Pravijo, da je bil Zajčev osnutek med vsemi sedmerimi prav zares najboljši in da so gospodje prsiljeni kupiti edino suho kravo, prignano na semenj. Ampak to so same prazne besede; doživeli smo že take reči prijatelji, da lahko modro zapišemo: če bi bilo poslalo svoje osnutke sedmero Rodinov, spomenik bi bil stavil Zajec. /.../ Prešerna je napravil Zajec in Zajec dela zdaj Vego in bo delal Bleiwisa in bo delal Andrejčkovega Jožeta, in kadar Zajca več ne bo, bo nastalo zajčevstvo ter bo delalo spomenike sebi in svojemu narodu, po petnajst metrov visoke."
Tole pa je povedal umetnik, ki je sodeloval pri izdelavi, a ni želel biti imenovan: "Vstvaritelj tega spomenika se je menda rodil v kiparski delavnici in je že kot dete pomagal pri izdelovanju svetnikov, ki dičijo cerkve po Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Stisnil je v roko enemu svetcu bukvice, drugemu palico, tretjemu križec in nič več in nič manj. Tako tudi Prešeren ni ostal brez svojega orodja. Brez knjige v levi in desnice, držeče poprej pero, ki pa so ji ga pozneje odvzeli, bi seveda Zajec ne mogel izraziti na noben drug način, da je to pesnik. /.../ Kar se pa tiče prostora, ne morem reči nič drugega, nego izraziti svoje začudenje. Odbor je razpisal natečaj in navedel tri prostore za Prešernov spomenik: Mestni trg, Kongresni trg in Bleiweisov park. Postavil pa ga je na – Marijin trg. To je ravno tako, kakor da bi oče naročil za tri različno velike sinove en par čevljel in bi jih potem dal nositi četrtemu."
