Mi z njo nismo govorili samo o tej izkušnji, ampak tudi o bolezni, s katero se sooča, želji, ki bi si jo nekoč rada izpolnila, in trenutno najbolj vročih temah, ki jih je z veseljem komentirala.
Kako ste doživeli Ameriko? Kaj se je z vami še dogajalo v zadnjem času? Na družbenih omrežjih, kjer objavljate izseke iz svojega vsakdana, lahko vidimo, da ste precej na poti, a hkrati vedno ostajate povezani z domovino in vsemi aktivnostmi, ki jih izvaja Inštitut 8. marec.
Če bi morala samo z eno besedo opisati zadnje leto svojega življenja, bi rekla, da je pestro. (smeh) Pred kratkim sem se vrnila z izobraževanja v New Yorku in ob vrnitvi domov »na polno padla« v dogajanje v Sloveniji. Nenehno sem leteča, saj na različna povabila obiskujem različne konce sveta, kar je privilegij, ki se ga zavedam. Potovanja so večinoma povezana z mojim delom, za oddih je časa bolj malo, a si vzamem kakšen dan, da sem v kraju, kjer sem, tudi samo turistka. Ne glede na to, kje sem, pa sem z mislimi vedno tudi doma in domače dogajanje primerjam z okolji, v katerih se gibam. Ves čas sem vpeta v projekte, ki jih imamo z Inštitutom 8. marec. Na koncu svojega bivanja v ZDA, ki je sovpadalo z razkritjem prihajajoče odločitve ustavnega sodišča, ki je Američankam vzela pravico do splava, sem profesorjem in prijateljem podarjala angleški prevod slovenske ustave, v kateri je zapisana svoboda odločanja o rojstvu otrok.
Katere države ste obiskali v tem času in s kakšnim namenom?
Zadnje leto sem pretežno preživela v ZDA, v New Yorku, kjer sem bila udeleženka programa Obama Foundation Scholars na Univerzi Columbia. Imela sem štipendijo za izobraževanje, zato mi za osnovne stroške bivanja in študija v Ameriki ni bilo treba skrbeti. Vmes sem se nekajkrat za kratek čas vrnila v Evropo, francoska vlada me je denimo povabila na enotedenski program voditeljev prihodnosti, kjer sem se srečala z njihovimi feminističnimi, socialnimi in okoljskimi organizacijami, v København pa sem bila povabljena na Democracy Summit. Sklepni del programa je potekal na univerzi v Chicagu, po zaključku študijskih obveznosti pa sem v ZDA ostala še nekaj časa. Prihranila sem dovolj denarja, da sem lahko po različnih delih Amerike obiskovala svoje prijatelje, s katerimi smo – kaj drugega kot spet snovali naše bodoče skupne kampanje in projekte. Doživela sem še en teden Mehike, kjer sem se trudila oddahniti, potem pa je po kratkem postanku v Sloveniji sledila še Indija, kjer sem obiskala nevladno organizacijo svojega sošolca z Obamovega programa. Z njo načrtujemo skupne projekte na področju izobraževanja. Moj sošolec Raj in njegova ekipa se ukvarjata z različnimi programi; od rehabilitacije zapornikov, povzročiteljev spolnega nasilja, do socialnih in zdravstvenih projektov, ki so bili v zadnjih dveh letih povezani predvsem z epidemijo covida-19.
Ste zdaj v Sloveniji?
Ne, ampak ne prav daleč – v Italiji, kjer delam. Ko potegnem črto, lahko sklenem, da sem videla kar nekaj sveta in vsaka dežela ter njeni ljudje so me zaznamovali po svoje. Vse je še sveže, veliko se mi je zgodilo zadnje leto. Včasih se mi zdi, da sem živela tri življenja vzporedno. (smeh) Moje življenje v Ameriki je bilo privilegirano; imela sem dobro štipendijo, zdravstveno zavarovanje, študirala sem na eni najboljših univerz na svetu, učila sem se o stvareh, ki me zanimajo, ter se pogovarjala z ljudmi, ki so oblikovali in še oblikujejo ameriško politiko in svet. Ampak to ni ameriška realnost, ta privilegiran mehurček je zelo majhen. Ameriška realnost so namreč ljudje brez zdravstvenega zavarovanja, ljudje s tremi službami, ki komaj preživijo, brezdomstvo. Če izpostavim samo en primer, za sladkorne bolnike, kar sem jaz, lahko ta diagnoza pomeni tudi, da zaradi nje umrejo. V ZDA je ogromno neenakosti, veliko veliko revščine, s katero imaš stik na vsakem koraku. Amerika v mojih očeh ni obljubljena dežela. Niti ne okolje, kjer bi želela živeti, ustvarjati. Zaradi te izkušnje tudi bolj cenim, kar imam doma, to pa je javno zdravstvo, javno šolstvo, socialno državo, solidarnost, ki je je tako veliko med prebivalci naše države.
Je bila Indija za vas večji izziv kot Amerika?
Imela sem srečo, da so me indijski prijatelji zelo z občutkom vpeljevali v ta, za nas zahodnjake precej drugačen svet. Zelo so pazili name. (smeh) Spoznala sem delo nevladne organizacije svojega sošolca z Obamovega programa in doživela zelo »neturistične« stvari. Spremljala sem delavnice, ki jih imajo z zaporniki. Obiskala sem Kašmir, eno najbolj militariziranih območij na svetu, ki je dediščina arbitrarnih kolonialnih risanj meja, kjer pomagajo indijskim vdovam, ki so izgubile svoje zakonske partnerje zaradi covida-19. Dejstvo je, da je stopnja revščine visoka in da je Indija ena najbolj neenakih družb na svetu. Delo v tamkajšnjih organizacijah, ki se zavzemajo za ranljive, je zato drastično drugačno kot pri nas oziroma našega inštituta. Zaradi perspektive, zavedanja, kje živimo in kako, je bila zame ta izkušnja zelo pomembna.
Če bi strnili misli o zadnjem letu, ki ste ga preživeli po svetu, kaj bi rekli?
Priznala bi, da mi je ustrezalo, da sem bila od doma. Vmes sem se sicer za krajši čas vračala. Na eni strani mi je oddaljenost omogočala refleksijo, na drugi pa je bilo v tem obdobju vame uperjenih največ groženj, napadov, pritiskov. Moje delo, delo našega inštituta, je šlo marsikomu v nos in to so pokazali na različne, tudi zelo sprevržene načine. Občasno take, da sem morala na policiji zoper njih oddati kazenske prijave. Moram reči, da sem bila zaradi tega bolj obremenjena, kot sem sprva mislila ali si bila pripravljena priznati. Nisem bila dobro ...
Vam je težko povedati kaj več? Kaj ste doživljali?
Sploh ne. Nisem se počutila dovolj varno, da bi lahko takoj prišla domov. To je najbolj neposredno, kar vam lahko povem, in s tem povem veliko. Še nekaj bi izpostavila: ko sem oktobra lani prišla v New York, sem nosila samo prevelika oblačila. Takrat me je sošolka iz Afrike vprašala, zakaj skrivam svoje telo. Moj način oblačenja se ji je zdel nenavaden, ker je v njihovi kulturi odnos do telesa drugačen, ga slavijo. To vprašanje je pri meni izzvalo razmislek in naposled ugotovitev, da se me opazke na moje telo in drugi komentarji na račun videza nezavedno dotaknejo. Bilo mi je težko. Ugotovila sem, da so ohlapna oblačila skrivanje, ščit in so neposredna posledica napadov s položajev moči.
Uf!
Da, in o tem sem dolgo molčala, potem pa sem se odločila, da bom spregovorila o občutkih, tudi o tem, da kdaj jočem. Dobro se zavedam, da so tovrstni napadi mehanizmi oblasti oziroma ljudi na položajih moči, s katerimi poskušajo doseči utišanje kritičnih glasov. Zdaj, iskreno, se me to ne dotakne več tako. Moja ekipa se celo šali, da postajam vse bolj robot. (smeh) Je pa res tudi, da se narava napadov stopnjuje, vse več si upajo. Celo do takšnih skrajnosti, da mi očitajo trgovanje z otroškimi organi, odgovornost za požare na Krasu ter za spolno nadlegovanje in nasilje. Skrajnost teh napadov me je prizadela, zato smo se z inštitutom odločili, da bomo tiste, ki širijo te diskreditacije in laži, tožili. V tem kontekstu sem bila zelo vesela besed, ki nam jih je namenil predsednik vlade Robert Golob. Pokazal je, da prepozna in priznava naše delo, nas spremlja ter da ga ne moti niti naša kritičnost do njegove vlade. Jasno mu je, da se naša stališča včasih razhajajo, a nas kljub temu podpira in spodbuja, da nadaljujemo svoje poslanstvo, pri čemer je poudaril, naj nas pri tem nikakor ne bo strah stati za svojimi stališči. Zelo cenim, kar je rekel.
Kako torej doživljate novo vlado?
Nova oblast je od prejšnje radikalno drugačna. Zagotovo ni avtoritarna. Civilne družbe ne jemlje kot grožnjo, ampak jo razume kot sestavni del demokracije. Bomo pa to vlado sodili po tem, kaj in kako dela, kakšen politike bo udejanjala. Kritična sem do nekaterih njenih namer, kot je zdravstvena reforma, ki bo, kot se nakazuje, šla namesto v smer krepitve javnega zdravstva k njegovi privatizaciji, zadržana sem tudi do povečanih proračunskih sredstev za oboroževanje ...
Kako ste doživeli predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, s katero ste se pred kratkim srečali?
Vedno poudarjam – in to poskušam zasledovati tudi sama – da institucijam in avtoritetam ne smeš dopustiti, da zameglijo tvojo presojo. Moraš ostati zvest sebi in nova predsednica državnega zbora je glede na prvi vtis taka. Spoštuje svoja načela in vrednote. Opažam, da poskuša državno institucijo približati ljudem, jo odpirati, posluša državljane, tudi nevladnike, in to se mi zdi zelo pomembno. Ampak to je šele začetek poti te vlade in lahko rečem samo, da upam, da bo tako tudi ostalo.
Zastopanost žensk v politiki se je v zadnjem času močno povečala. Vse bolj prihajajo v ospredje in zasedajo pomembne položaje. Do zdaj smo imeli v zgodovini naše mlade države samo eno žensko na najpomembnejših državniških položajih – mesto predsednika vlade je zasedala Alenka Bratušek. Zdaj je mandat nastopila Urška Klakočar Zupančič. Mogoče je, da bomo dobili tudi prvo predsednico države, saj se več žensk poteguje za ta položaj.
V Sloveniji se na številnih področjih premikamo k enakopravnosti spolov in to me veseli. Zavedati pa se moramo, da so instituti, kot so porodniška, ki to enakopravnost zagotavljajo in so v veliki meri dediščina prejšnjega sistema, zaradi pojavov, kot je prekarnost, v praksi ogroženi. Ženske so namreč formalno na porodniškem dopustu, a delajo, ker si ne morejo privoščiti, da ne bi opravljale delovnih nalog, projektov projektov. Ker pa ste ravno omenili predsedniške kandidatke, bi rada rekla, da ni spol tisti, ki naredi dobrega predsednika. Političarke, ki nagovarjajo, naj jih volim zato, ker so ženske, me odvračajo, zame so pomembna zgolj stališča in vsebina.
Pa boste tako kot za državnozborske volitve razkrili, koga boste podprli na predsedniških volitvah?
Med predsedniškimi in tudi lokalnimi volitvami bo moja in glavna aktivnost inštituta spodbujanje državljanov, naj se odpravijo na volišča, da sodelujejo v demokratičnem procesu in izrazijo svojo voljo. Naša organizacija sicer, tako kot do zdaj, ne bo podprla oziroma izpostavila nobenega od kandidatov, bom pa osebno kot Nika Kovač verjetno razkrila, koga bom volila in za kaj bom tej osebi dala svoj glas. Za zdaj pa nisem sprejela še nobene odločitve. Sem pa razočarana, ker leva opcija, Levica in SD, kot kaže, ne bo imela svojega predsedniškega kandidata. Zakaj se mi to zdi škoda? Ker prav oni odpirajo teme, ki jih drugi ne.
Pred kratkim ste v državni zbor vložili spremembo dveh zakonov, zakona o osnovni šoli in zakona o šolski prehrani, po katerih bi vsi slovenski osnovnošolski otroci prejeli brezplačno kosilo. Zakaj?
Moje stališče je, da bi morala biti osnovna šola v celoti brezplačna – da bi to moral biti prostor, kjer so vsi otroci enaki. Starši imajo s šolo, ki je obvezna, veliko bolj ali manj skritih stroškov. Pri tem so šolska kosila tista, ki pomenijo najvišji strošek. Dejstvo je, da je trenutna ureditev subvencije kosil neustrezna in jo prejme vsako leto manj otrok. V zadnjih letih je ne prejmejo niti vsi otroci iz družin, ki so pod pragom tveganja revščine. Med gospodinjstvi, ki izpolnjujejo pogoje za subvencijo, in gospodinjstvi, ki ga ne, tako ni nujno kakršnekoli bistvene razlike v dohodku, dovolj je, da mejo za subvencijo presežejo za en cent in celotno subvencijo izgubijo. To kaže, kako arbitrarna meja povzroča krivice, da brez možnosti subvencije ostanejo tisti, ki ne bi smeli, in to ne glede na to, kako to mejo postavimo. Poglejmo na primer dve gospodinjstvi, v katerih ima prvo lastno stanovanje, drugo pa plačuje 700 evrov najemnine. Čeprav so lahko dohodki prvega gospodinjstva precej nižji od drugega, so razpoložljiva sredstva drugega zaradi plačevanja najemnine manjša, a bi prvo prejelo subvencijo, drugo pa ne. V času, ko se vse draži in se zaostrujejo socialni problemi, bi morali družine z otroki, ki so se jim življenjski stroški v času draginje najbolj povečali, razbremeniti največjega stroška, povezanega s šolo, in vsem zagotoviti topel obrok. Kosila so se namreč letos že dražila – za približno 10 odstotkov – in še se bodo, starši pa nam pišejo, da ne vedo, kako si bodo to lahko privoščili. Da se angažiramo in pomagamo urediti brezplačno kosilo za vse osnovnošolce, nas je nagovorilo tudi dejstvo, da nekateri starši svojih otrok ne vpišejo v podaljšano bivanje, da se ne vidi, da jim ne morejo zagotoviti kosila. Bojijo se stigme, ki spremlja subvencijo in revščino. Naj spomnim tudi, da se je k zagotovitvi brezplačnih šolskih kosil za vse otroke s koalicijsko pogodbo zavezala tudi trenutna vlada in da se za to zavzemata obe opozicijski stranki. Zakaj torej ne bi naredili tega koraka k udejanjanju ideje brezplačne osnovne šole in v času draginje olajšali življenje vsem družinam?
Posvetiva se še eni pomembni temi, trenutnemu položaju RTV Slovenija, ki doživlja takšne in drugačne pretrese. S kakšnimi očmi gledate na to dogajanje?
Najprej lahko uradno napovem, da se bomo vključili v referendumsko kampanjo o javni RTV, saj se nam vprašanje od politike neodvisne in javnosti zavezane RTV zdi izjemno pomembno. Glede na to, kar se dogaja z RTV SLO, ta referendum ne bo vprašanje samo o javnih in neodvisnih medijih, ampak tudi vprašanje o kapricioznih in nespodobnih delodajalcih. To, kar doživljajo zaposleni novinarji in ostali, ko povedo svoje mnenje, ko delujejo skladno z lastno in poklicno etiko, se trudijo neodvisno poročati in ne uklanjati, je mobing in nasploh povsem nedopustno delovanje. Na referendumu se bomo z glasom uprli takim praksam. Referendum torej predstavlja veliko več kot samo vprašanje javne radiotelevizije.
Ne morem mimo še enega pomembnega problema – naslavljanja spolnega nasilja v slovenski družbi in drugih s tem povezanih vprašanj. Vašemu inštitutu je zelo dobro znano, da ima žal marsikatera Slovenka tovrstne izkušnje. V nekaj anonimnih akcijah ste zbrali njihova pričevanja in obstali odprtih ust. Izkazalo se je namreč, da je spolnega nasilja ogromno in da je bolj izjema kot pravilo, da ga žrtve prijavijo.
Območje molka glede te problematike je še vedno preveliko. O spolnem nasilju in nadlegovanju se ne govori, dogaja pa se in to večinoma ne v temnih ulicah, ampak v okoljih, ki so žrtvam znana – najpogosteje kar doma. V kampanjah #jaztudi in #nisemprijavila smo v Inštitutu 8. marec skupaj zbrali že več kot petsto anonimnih pričevanj o spolnem nasilju in nadlegovanju ter nasilju v družini in partnerskih odnosih. Veliko žrtev je zapisalo, da so svoje izkušnje prek teh akcij delile prvič, tudi po desetletjih. Trenutno smo priča moraliziranju, zakaj žrtve molčijo, ne oddajo prijave. Sploh te dni, ko je aktualna Skupina proti nasilju Dušana Smodeja, ki se je pojavila na Instagramu in se na njej oglašajo žrtve spolnega nadlegovanja oziroma nasilja omenjene osebe. Naj poudarim, da mi žrtvam verjamemo. Glede na njihova pričevanja je nujno, da povzročitelj odgovarja v kazenskem postopku. Javnost pa se mora ob tem predvsem zavedati, da so najpomembnejša vprašanja: zakaj si žrtve ne upajo prijaviti spolnega nasilja in nadlegovanja, kako jim pomagati, da se bodo počutile varne, da to storijo, in kako doseči, da v prihodnosti spolnega nasilja ne bo več. Debata, ki gre v smeri očitkov, zakaj so žrtve molčale več let ali desetletij, pa je – še enkrat poudarjam – nepotrebna. Žrtve niso krive za nasilje, ki se jim je zgodilo.
Za konec bi vas rada vprašala, kako živite s sladkorno boleznijo, za katero ste prej omenili, da jo imate?
Ker imamo za zdaj v Sloveniji še dobro javno zdravstvo, zelo dobro. Imam inzulinsko črpalko s povezanim merilcem krvnega sladkorja, kar mi omogoča nenehno kontrolo sladkorja v krvi in samodejno vbrizgavanje inzulina, ko je treba. V Sloveniji imamo na voljo vse sodobne medicinske pripomočke za obvladovanje bolezni, kar mi omogoča normalno življenje. S sladkorno boleznijo živim od svojega petega leta starosti, drugačnega življenja niti ne poznam. Še najbolj izzivajoč simptom sladkorne bolezni je izčrpanost, ki se pojavi zaradi preobremenjenosti, stresa. Vse to namreč vpliva na raven sladkorja v krvi in takrat se počutim nekoliko slabše. Ta bolezen je zame velika lekcija. Na osebni ravni me je naučila discipline, na splošni pa je nenehen opomnik, kako pomembno je javno zdravstvo. Ker večino časa delam, me opominja, da se moram tudi ustaviti, se posvetiti sebi, počitku. Ne vem pa, kaj bi bilo z mano, če bi živela v Ameriki.
Kako to mislite?
Ker si mora tam večina inzulin plačevati sama in je to izredno drago. Inzulin v ZDA stane desetkrat več kot v Evropi. Cena ene ampule, ki pokrije približno en teden potreb sladkornega bolnika, se giblje med 175 in 300 dolarji. Torej je mesečni strošek za obvladovanje te bolezni zelo visok. Ker si tega mnogi ne morejo privoščiti, je neposreden rezultat, da v Ameriki ljudje za sladkorno boleznijo umirajo. In to je zelo počasna in boleča smrt ... Pred dvema tednoma je kazalo, da bodo stroške inzulina končno začeli regulirati in za tiste z zdravstvenim zavarovanjem omejili doplačila iz žepa na 35 dolarjev na mesec, a so ukrep blokirali republikanski senatorji – zmanjkali so trije glasovi. Tragično je, da je neka bolezen, ki jo v Sloveniji dojemamo kot nekaj, s čimer se lahko normalno živi, v Združenih državah, najbogatejši državi na svetu, za neko družino obsodba na nevzdržno naraščajoče zadolževanje ali pa na umiranje, če si tega ne morejo privoščiti. Naj povem, da mi ameriško zdravstveno zavarovanje, ki mi ga je zagotavljala univerza in je za ameriške razmere zelo dobro, ni krilo inzulina. Zanj sem poskrbela tako, da sem ponj prihajala v Slovenijo, kar me je prišlo ceneje, kot če bi zanj doplačevala v ZDA.
Veste, kaj me za sklep najinega prijetnega klepeta še zanima, kaj bi bila Nika Kovač, če ne bi bila civilna aktivistka?
Zelo si želim imeti svojo kavarno in knjigarno oziroma oboje v enem. Mogoče se bo to nekoč celo zgodilo! Imam tudi že ideje za imena slaščic, ki bi jih ponujala – poimenovane bi bile po različnih romanih. Tako bi se pri meni lahko posladkali s čokoladno tortico Vojna in mir. (smeh)
