»Z upokojitvijo se konča zaposlitev, nikakor pa ni konec aktivnega življenja. Za mano je kar pestra življenjska pot, tako poklicno kot zasebno. Ne obžalujem ničesar. Izbrala sem zanimiv študij književnosti in slovenščine, moje službe nikoli niso bile dolgočasne, naj bo to delo v knjižničarstvu, županovanje pri 34 letih, prehod v parlament in spoznavanje visoke politike, izkušnje v nekajletnem espejevsko prekarnem obdobju ali zadnjih osem let v kulturi. Ponosna sem, da zame nikoli ni bilo stvari, ki se jih ne da narediti. Ob tem sem našla čas za humanitarno delo, zanimiva potovanja, pohajanje po hribih, kolesarjenje, druženje s prijatelji, obiske koncertov, gledališča, pridno branje knjig in več kot 200 pogovorov z zanimivimi gosti. Marsikaj smo počeli kot družina, a tudi sami mi ni bilo dolgčas. Če se življenje morda jutri konča, vem, da sem živela na polno,« pravi Cveta Zalokar – Oražem.
Ni časa za dolgčas
Po upokojitvi ostaja aktivna. »Najprej si želim ohraniti zdravje, a pri tem me čaka nekaj preizkušenj s koleni. Poseben izziv sta vrt in sadovnjak, predvsem ob letošnji vročini. Upam, da me čaka še nekaj kolesarskih potepov, morda tudi na kolesarski Camino. Ohranila bom pisanje in zanimive pogovore, tako za lokalni časopis kot v živo, v knjižnici in Slamnikarskem muzeju. Še posebej se veselim časa, ki ga bom preživljala z vnukoma. Pogrešajo me tudi prijatelji, upam, da bo več časa za druženje.«
Skrivnost njene mladostnosti
Še vedno je videti zelo vitalna. Kako ji to uspeva? »Prav nič posebnega ne počnem. Pri hrani dajem prednost lastni pridelavi, pri nakupih pa tržnici v našem kraju. Pazim, da dovolj pijem, in se malo izogibam mesu, a ne več povsem, čeprav sem bila kar 15 let vegetarijanka. Trikrat na teden telovadim s trenerjem Mihom, nadvse prijetno mi je na masažah. Lani sem začela z dihalnimi vajami in kopanjem v čim bolj mrzli vodi. To res poživlja. Sicer pa stalno migam, fizično in umsko, to človeku daje energijo in veselje. In da ne pozabim, veliko ju vlagam v kakovostne odnose z bližnjimi, ohranjam prijateljstva in bližino, znam nastaviti ramo in mnogokrat tudi sama najdem pomoč pri ljubih ljudeh.«
Na vrt ob sončnem vzhodu
Po upokojitvi se je lažje posvetila vrtnarjenju. »Oče mi je zapustil res pomembno dediščino, vrt, rastlinjak in sadovnjak, v katerem ne manjka ničesar, od malin, borovnic, robid, jagod do lešnikov, pa tudi jabolk, hrušk, kakija in aronije. Lani sem si na vrtu postavila še pet visokih gred, ki so mi olajšale delo pri tleh, a še vedno na njivi pridelujem krompir, fižol in brstični ohrovt. Ne manjka zelišč, še posebej veliko imam bazilike, iz katere pripravljam pesto. Zelišča sušim za moj znani zimski čaj in zeliščno sol, kar je moje pogosto darilo bližnjim. Kuham marmelade, kečap, pripravljam sokove, jabolčni kis, shranjujem v zamrzovalnik. Vrt in pametna uporaba vsega pridelanega zahtevata celega človeka. Poleti se zato moj dan začenja ob sončnem vzhodu, z zalivanjem, škropljenjem, nabiranjem pridelkov, obrezovanjem, sajenjem in presajanjem. Ob vsem tem včasih težko najdeš čas za dopust, a je tako in tako poleti prevroče, ceste pa polne kolon. Pravi dopust je v jesenskih mesecih, takrat pa je tudi vrt že manj zahteven.«
Ob lastni hrani ve, kaj jé
Samooskrbi pa ni predana le zaradi zdravja. »Vrtovi, gartlci in njivice so naša tradicija, ena boljših. Poleg finančnih prihrankov, še posebej v teh časih, ko se hrana tako silno draži, je še nekaj res pozitivnih učinkov. Veš, kaj ješ, in trudim se, da jo pridelujem zdravo, brez škropiv in gnojil. Človek je v stiku z zemljo, naravo, letnimi časi. Ob tem spremljaš vreme in opazuješ, kako velike podnebne spremembe se dogajajo. Lahko se le zgroziš ob izjavah nekaterih politikov, ki nosijo tudi odgovornost za našo prihodnost, a jo zanikajo. So pač v službi drugih interesov, a žal jim tudi pri nas verjame kar tretjina ljudi. Hrana z mojega vrta in lokalne tržnice je skoraj brez ogljičnega odtisa. Ne čutim nobene potrebe, da bi pozimi jedla paradižnik in januarja borovnice z drugih celin. Pozimi se pri nas jé repo in zelje, v rastlinjaku pa vso zimo preživijo radiči, motovilec, por, zelje, korenje ...«
Kurimo bencin in zapravljamo čas
Razdalje čim pogosteje premaguje s kolesom. »Zaradi težav s kolenom že nekaj časa ne morem več veliko hoditi. Sprijazniti sem se morala, da je zame konec pohodništva in planinarjenja, ki sta mi res veliko pomenila. Med drugim sem bila na Kilimandžaru, pa na trekingih v Himalaji in Južni Ameriki. O smučanju sploh več ne razmišljam. Kot odlična rešitev se je ponudilo kolo. Omislila sem si električno, da lahko z njim osvajam tudi Krvavec, Slavnik, Veliko planino, Smrekovec, Limbarsko goro. Seveda je tudi za okolje pomembno, če kolo zamenja vožnje z avtom. Tu pa, žal, nastajajo težave – primanjkuje nam varnih kolesarskih poti. Zgolj narisana kolesa na prometnih cestah, tako kot je to marsikje v centru Domžal, žal ne zadostujejo. Žalostno je, da pred našimi šolami ni več koles in se otroci ne morejo varno pripeljati v šolo, na popoldanske aktivnosti. Starši jih prevažajo, otroci niso samostojni, kurimo bencin in zapravljamo čas.«
Medgeneracijsko sožitje
Po upokojitvi ima več časa za družino. »Po očetovi smrti z nečakinjo in njenim partnerjem, ki sta moja soseda, skrbimo za mojo mamo, pomagata mi tudi pri delih na vrtu, košnji in vzdrževanju hiše. Dragoceno je, če se več generacij zna združiti in si pomagati. Vesela sem tudi, da je sin Matej za razliko od mnogih vrstnikov ostal v Sloveniji, si ustvaril družino blizu mojega doma in lahko spremljam rast vnukov. Jeseni bo kandidiral na županskih volitvah. Sprva sem mu malo oporekala, mu predstavila, kaj ga v primeru izvolitve čaka, a ker je zagnan in poln energije, spletel je tudi odlične povezave na ravni države in širše, vem, da bo v županovanje vložil vse svoje znanje.«
Babica dveh vnukov
Na svoja dva vnuka prenaša pozitiven odnos do narave. »To je naloga babic in dedkov. Zato se veliko pogovarjamo o težavah naše drage Zemlje, beremo, gledamo filme. Upam, da bodo vzljubili naravo in znali ceniti zdravo hrano ter ne bodo podlegli množični histeriji nakupovalnih centrov in družbenih omrežij. Veliko truda je treba, da se otrok kaj prime. Najboljši učitelji pa smo lahko le z zgledom in ravnanjem – tu sem dosledna in trmasta. Vnuka vesta, česa pri meni ni, a otrokovo okolje mora biti pri tem enakih pogledov in vrednot, sicer jih zbegamo. Prav na otrocih pa moramo graditi drugačen svet.«
Čaka nas draga zima
Samooskrbna bo tudi z električno energijo. »Ker živim sama v relativno veliki in starejši hiši ter se ogrevam s plinom, je to čas, ko se, tako kot mnogi drugi, srečujem s številnimi premisleki in odločitvami. Plin je drag, dobava pa vprašljiva. Že lani sem obnovila okna. Prvi korak pri zmanjšanju porabe je dobra izolacija, česar se bom lotila v bližnji prihodnosti. Trenutno sem sredi urejanja dokumentacije za namestitev sončne elektrarne – žal pa smo na močno povečano zanimanje v Sloveniji slabo pripravljeni. Čakalna doba je najmanj pol leta, dolgotrajno je pridobivanje soglasja pri elektropodjetjih; morda gradnja zaradi neustreznega in prešibkega omrežja sploh ne bo mogoča. Po drugih državah vidim veliko več sončnih elektrarn na strehah. Subvencij trenutno ni, niti pravih informacij; baje bodo na voljo šele po novem letu. Ker rešitve ne bodo hitre, nas mnoge očitno čaka precej negotova in draga zima. Tudi strošek investicije ni majhen, sončna elektrarna in nakup toplotne črpalke skupaj staneta kar okoli 20.000 evrov. Sama zato razmišljam o sistemu skupnostne samooskrbe, v katerega bi povezali še sosednji objekt.«
Težave vidi širše
»V Sloveniji smo marsikaj zamudili, zlasti pri nameščanju sončnih elektrarn na strehe javnih objektov, večstanovanjskih hiš in trgovskih centrov. Ker bo za takšne projekte v prihodnje na voljo veliko evropskih sredstev, bodo morale biti aktivnejše tudi občine – z administrativno pomočjo pri pridobivanju sredstev in ustanavljanjem skladov ali zadrug. Nikjer tudi še ni opaziti pravega varčevanja. Ko bodo ponoči ugasnjene ogromne reklame in izložbe, ko nas poleti v trgovskih centrih ne bo zeblo zaradi premočne klime, ko se bo prepovedalo špekulativno rudarjenje s kriptovalutami kot virom bogatenja, se bo morda le premaknilo. Bistvo je vendarle v premisleku, kako porabiti manj elektrike in energije, ne pa vedno znova iskati nove načine, kako proizvajati ter trošiti več in več.«
Skrbi jo prehranska draginja
»Morda se še ne zavedamo, kako velik problem bo v prihodnje hrana. Suša je ne le pri nas, ampak tudi po vsej Evropi. Koliko truda, zalivanja in skrbi je potrebno za pridelavo vsake solate posebej! Primanjkovalo bo hrane za živali, kar se bo odražalo pri mesu in mlečnih izdelkih. A pri nas je takoj vik in krik, ko nekdo le omeni, da bi morda lahko jedli manj mesa. Potem so tu še dragi energenti in pomanjkanje gnojil za množično pridelavo. Trenutno polne trgovske police ustvarjajo lažni vtis, da je vse dosegljivo. Žal se hitro odvijajo nekateri najbolj mračni scenariji in napovedi. A narediti se da veliko. Že pri spodbujanju ljudi k pridelavi lastne hrane. Občine pa so zelo različne, v nekaterih so aktivni, drugje ne. Na podeželju je to samoumevno, v urbanih okoljih pa je potrebna pomoč. Naj navedem primer: v Domžalah se občani samoorganizirajo, zato so vrtički žal bolj podobni ciganskim taborom. Letos spomladi so našli zemljišče in si začeli urejati vrtičke. Od občine bi potrebovali le pomoč pri vodi, saj so oddaljeni od naselja. Ob suši je to postalo velik problem. Tudi sicer je treba podpirati slovensko pridelavo in kmete, spodbujati tržnice, kjer je na voljo odlična doma pridelana hrana, ki ni pripeljana čez pol sveta, pa še druženje nas razveseljuje in povezuje.«
Rešitve za Slovenijo
»V politiki potrebujemo razumne voditelje, ki spoštujejo demokratično tradicijo in človekove pravice. A tudi slehernik bo moral prevzeti svoj del odgovornosti za okolje, varnost, solidarnost, medsebojne odnose. Zdravstvo je v krizi, primanjkuje zdravnikov. Sprašujem se, ali je korektno, da kot družba šolamo in izobrazimo zdravnika, kar je vredno okoli 250.000 evrov, potem pa lahko brez vsake odškodnine do družbe, ki mu je to omogočila, odide čez mejo zaradi boljše plače?! Čakajo nas izzivi pri skrbi za starejše, saj se že leta pregovarjamo, koliko bi zanjo lahko primaknila tudi država, kar je praksa povsod po Evropi, pri nas pa smo glede tega na samem repu. Problem dolgotrajne oskrbe je zgolj ta, da država ne želi sprejeti svojega deleža skrbi in stroškov za najranljivejše. Naša država je majhna in zelo draga, saj moramo imeti vse, kar imajo veliki. Inovator stoletja bo tisti, ki bo znal državo poceniti in poenostaviti. Mi pa potrebujemo državljansko vzgojo, ki nas bo naučila, da goljufija, utaja in prinašanje okoli niso prav nič junaško dejanje.«
