Zoran Janković tako šerifove značke še ne namerava pospraviti v predal, saj je, kot je pojasnil, odprtih še veliko »dobrih projektov,« ki bi jih s svojo »najboljšo ekipo« rad zaključil. Na zadnjih štirih županskih volitvah se je izkazalo, da mu protikandidati niso bili kos. Če je leta 2014 dosegel nekoliko »slabši« izkupiček, ko mu je svoj glas namenilo 57,53 odstotka Ljubljančanov, mu je do leta 2018 podpora znova zrasla. Zanj je podobno kot ob prvih dveh mandatih znova glasovalo več kot 60 odstotkov občanov, njegova stranka pa je v mestnem svetu dosegla absolutno večino.
Je torej sploh možno zrahljati Jankovićev sedelni jermen? Bržkone je vse odvisno od tega, ali bo lahko na novembrskih lokalnih volitvah računal na podporo trenutno vodilne sile v slovenskem parlamentu Gibanja Svoboda ter predvsem, ali bo drugim strankam uspelo izbrskati protikandidata, ki bi uspel očarati volivce, med katerimi bi moralo biti tudi večje število tistih, ki so doslej svoj glas namenili trenutnemu županu. Na desnici, kjer so v Ljubljani nazadnje v ogenj poslali trenutnega predsedniškega kandidata Anžeta Logarja, realno težko računajo, da bi lahko ponudili alternativo, ki bi ga odprtih rok sprejela tradicionalno leva prestolnica. Vprašanje tako ostaja, kaj lahko ponudi leva stran, ki viha nos nad Jankovićevo kapitalistično vizijo. Kot je nedavno poročal časnik Delo, v ozadju že potekajo pogovori o morebitnem skupnem protikandidatu zelenih in levih političnih sil.
Kaj bi lahko prepričalo Ljubljančane?
Eden od dejavnikov bi lahko bila neobremenjenost s kazenskimi ovadbami, skratka vsaj dozdevna neoporoečnost. Številne kazenske ovadbe, ki Jankovića bremenijo že vrsto let in ki svojo dolgo pot običajno z neuspehom končajo na sodiščih, sicer vzbujajo dvom v poštenost njegovega delovanja, a ob tem vprašanje, koliko teže imajo te sodne sage pri Ljubljančanih, ostaja odprto. Ti očitki ga namreč vestno spremljajo v vseh njegovih mandatih, a Jankoviću zadeve, kot je bila denimo med prejšnjim mandatom razvpita farmacevtka, doslej z glave niso uspele odpihniti klobuka. Meščani so ostali neomajni tudi ob najmanj sporni zgodbi z gradnjo Športnega centra Stožice, ki je poskrbela za številne propadle podizvajalce in v slovensko banko izvrtala 135-milijonsko luknjo, o čemer je obširno poročal preiskovalni portal Pod Črto. Prej gre torej verjeti, da meščane bolj kot to zanima kakovost življenja v njihovem mestu.
Cene že dosegle nebo, dvigajo se v vesolje
Ena od glavnih tem tako utegne biti stanovanjska problematika. Od začetnega viharja, ko so v Ljubljani začele rasti tako najemnine kot cene nepremičnin, je minilo že vrsto let, a Jankoviću tega trenda doslej ni uspelo ustaviti. Slednje so namreč v zadnjih letih poletele v nebo, pri čemer nič ne kaže, da bi se lahko trend v bližnji ali daljni prihodnosti ustavil, kaj šele obrnil. Še več, ob poplavi tako imenovanih »nadstandardnih stanovanj,« ki so to pogosto samo po imenu, nič tudi ne kaže, da bi imel Janković za to tegobo pripravljeno kakšno rešitev, ravno obratno, Janković to raje prepušča trgu samemu in kapitalu. Posamični primeri neprofitnih najemnih stanovanj, ki so tu in tam na voljo, kot v primeru 473 stanovanj Stanovanjskega sklada Republike Slovenije v ljubljanski soseski Novo Brdo, so le kapljica v morje in ne predstavljajo rešitve za stanovanjsko stisko, s katero se v zadnjih letih srečujejo številni meščani.
Kloaka in sežig
Druga tema, na kateri lahko svojo podporo gradi protikandidat, je zagotovo okoljska problematika. Na Mestno občino Ljubljana namreč že leta letijo upravičene ali neupravičene kritike, da prestolnica postaja mesto betona, sredi katerega se tu in tam pojavljajo posamična drevesca, ki dajejo videz zelenega, a se na drugi strani dogajajo povsem nepremišljeni poseki dreves. Vsake oči imajo svojega malarja, Janković pa lahko kritikom odgovarja, da je Ljubljana že tretje leto zapored nosilka mednarodnega naziva mesto dreves ter da v okviru rednega vzdrževanja na javnih zelenih površinah »vsako leto zasadijo od 300 do 600 dreves.« Rad se pohvali tudi z lovoriko Zelene prestolnice Evrope.
Precej večji trn v njegovi peti predstavljata projekta kanalizacijskega kanala C0 in sežigalnice. V primeru prvega gre za evropski projekt gradnje 88 kilometrov kanalizacije, ki je od leta 2013, odkar se je začel izvajati, naletel že na številne bolj ali manj velike ovire, vseskozi pa ga spremljajo tudi kritike, ki so povezane predvsem z ogrožanjem pitne vode. Projekt mora biti sicer končan do septembra 2023.
Veliko prahu je med Ljubljančani dvignil tudi projekt gradnje sežigalnice odpadkov, ki ga je Janković na začetku julija slovesno predstavil v Cukrarni. V ljubljanski občini želijo s sežigalnico zmanjšanjšati uporabo premoga in plina, a ta sama po sebi prinaša druge okoljske probleme. Stala naj bi v bližini toplarne v Mostah, pri čemer sta uradno v igri dve lokaciji. Meščani imajo ob tem utemeljene pomisleke, kaj bi tak projekt pomenil za javno zdravje ljudi, ki bodo živeli v neposredni okolici. Zaradi neprevetrenosti Ljubljane so v skrbeh tudi stanovalci v drugih delih mesta, saj se ob sežiganju odpadkov v zrak spuščajo nevarne snovi, te pa se lahko sproščajo tudi v zemljo in vodo v okolici odlagališč pepela.
Ljubljana za turiste?
Jankoviću nekateri očitajo tudi preveliko osredotočenost na urejanje središča mesta, ki da je ob vztrajni gentrifikaciji zdaj bolj namenjeno turistom kot domačinom. Pri nekaterih si je črno piko prislužil tudi z rušenjem nekdanje tovarne Rog, v kateri so si gnezdo ustvarili predstavniki Avtonomne tovarne Rog in drugi pripadniki bolj alternativne druščine. A Janković v tem primeru bržkone ne izgublja spanca, saj je število discipliniranih volivcev v tem bolj »alternativnem« delu leve javnosti vprašljivo, pri čemer je morda še bolj pomembno vprašanje to, koliko Ljubljančanov je ob rušenju Roga zaploskalo.
Vsekakor se zdi, da bo moral kandidat, ki bi lahko novembra presekal 16-letno vladavino, ustrezno število meščanov »najlažje« prepričal s tehtnimi rešitvami za okoljska vprašanja in stanovanjsko problematiko.
