Klara je preživljala brezskrbno otroštvo v Kamniku in uživala med domačimi. »Očeta sem večkrat spremljala pri teku, zato se mi je ta šport priljubil. Pri dvanajstih letih sem izvedela za Društvo gorskih tekačev Papež, in ker so bili le nekaj kilometrov oddaljeni od našega doma, sem se jim pridružila, saj sem na treninge lahko hodila s kolesom. Osem let sem pridno nabirala kilometre in dodala še atletiko. Trenirala sem ravno toliko, da sem bila ves čas aktivna, nikoli pa si nisem želela postati profesionalna športnica. Kot članica mladinske klubske reprezentance v gorskih tekih sem z veseljem hodila na tekme. Tek ima poleg gibanja v naravi in druženja še eno dobro lastnost, da se med njim v možganih izloča hormon sreče, ki izboljša razpoloženje; tako sem se tudi takrat, ko sem bila slabše volje, laže učila. Uspelo mi je biti tudi zlata maturantka,« pripoveduje. Po maturi se je vpisala na zahteven študij dentalne medicine. Nekaj časa je še trenirala, nato pa postavila študij na prvo mesto. Sta pa bila ukvarjanje s tekom in atletika odlična popotnica na tekmovanje za miss športa.
Lenta, krona in prepoznavnost
»Če me ne bi spodbudila prijateljica, se ne bi nikoli prijavila. Brez pričakovanj sem šla na tekmovanje in bila prijetno presenečena nad zmago. Zatem sem sodelovala v nekaj reklamah, povezanih s športom, nazadnje pa se posvetila študiju, ki sem si ga tako želela. Šest let sem hodila na vsa predavanja in vaje, ob tem pa vodila aerobiko, asistirala v zobnih ordinacijah in se počasi pripravljala na čas po diplomi,« se spominja Klara. Tistega usodnega desetega aprila se je z enih od zadnjih vaj na fakulteti vračala domov. Pri Količevem je bil zaradi dela na cesti obvoz. Kot že tolikokrat poprej se je peljala po cesti od Doba do Turnš. Vozila je počasi, saj je močno deževalo. Ko pa je začela še bolj zavirati, jo je na spolzki cesti zaneslo na nasprotni vozni pas in v tistem trenutku je vanjo priletel kombi. Sprva je bila še pri zavesti, dogajanja za tem pa se ne spominja ničesar več. Pozneje so ji povedali, da je bilo razen močnega udarca v glavo njeno telo nepoškodovano, čeprav je bil avto tako rekoč 'totalka'. Klari je huda oteklina pritiskala na možgane. Z operacijo so ji jo odstranili, morali so ji obriti tudi prekrasne dolge lase.
Ko treščiš v prazen nič
»Šest tednov sem bila v komi na intenzivni, nato pa še mesec dni na Kliniki za nevrokirurgijo. Sledilo je leto rehabilitacije na URI Soča. Zaradi poškodbe glave sem izgubila velik del spomina in zobozdravstvenega znanja, ki sem ga zadnjih šest let tako pridno nabirala. Morala sem se naučiti govoriti, brati, pisati, hoditi, voziti kolo ... Do vsega tega so mi z veliko srčnosti in profesionalnosti pomagali na Soči. Obiskovala sem psihologa, logopeda, fizioterapevta, delovnega terapevta in druge strokovnjake. Vsem sem zelo hvaležna za pomoč in podporo, prav tako tudi svojim domačim, ki so mi ves čas tako nesebično stali ob strani. Če tega ne bi bilo, ne vem, kako bi zmogla. Ko mi je bilo najhuje, sem pomislila na vso pozornost, podporo in ljubezen, ki mi jo izkazujejo,« pripoveduje Klara, ki kljub zelo zahtevni situaciji ni nikoli pomislila, da bi vrgla puško v koruzo in se predala obupu. Veselila se je vsake drobne zmage, koraka, ki ga je zmogla narediti, premika, ki ji je uspel. Prej je veliko hribolazila, ko pa se je prvič po nesreči odpravila na Sveti Primož nad Kamnikom, je bilo priti do vrha velikanski dosežek. Ali ko je prvič zmogla preteči en kilometer in počasi prišla na pet ... Po dobrem letu terapije je začela razmišljati, kaj in kako naprej. Do konca študija ji je ostalo še osem izpitov. A pojavil se je nov problem – morala je obnoviti znanje, ki ga je enkrat že imela, vendar se ga ni mogla spomniti. Ko se je odločila za dokončanje študija, se je lotila tudi vnovičnega branja in študiranja gradiva, za katero je že naredila izpite.
Trma in odločnost sta se izplačali
»Na prvi izpit sem šla oktobra 2020, zaključila pa sem pred enim mesecem. Veliko sem brala in študirala, še posebej pa bi se rada zahvalila zobozdravnikom dr. Juretu Rusu, dr. Janezu Šekoranji in dr. Tomažu Hitiju, ki so mi zelo veliko pomagali. Doktor Rus mi je dovolil v svojo ordinacijo, da sem lahko opazovala in postavljala vprašanja. Ko sem prvi izpit naredila z deset, je bila zame to dodatna motivacija, in tako sem počasi prišla do cilja. Premagati pa je bilo treba še pomanjkanje koncentracije in glavobole,« pove Klara, ki se je počasi začela spominjati stvari pred nesrečo. Zdaj so od nje minila dobra tri leta, in ko sediva na intervjuju, prekrasna mlada in lepa ženska ne daje niti slutiti, da je prestala tako hude preizkušnje. Koliko volje, vztrajnosti, motivacije, podpore in trme je bilo potrebnih, da je vse to zmogla in se znova postavila na noge! »Vesela in hvaležna sem, da sem prišla do sem. Svojo zgodbo pa sem povedala zato, da bi ljudem dala upanje; četudi se zelo poškodujejo in se jim dogajajo težke in hude stvari, ne gre obupati. Potrebnega je veliko časa in volje, a se da izpeljati. Sama si bom zdaj vzela nekaj predaha, da si spočijem, nisem se še odločila, kaj bom počela v prihodnje. Zagotovo pa bi lahko s tem, kar sem preživela, pomagala marsikomu s podobnimi težavami. Lepo bi bilo opogumljati in navdihovati ljudi. Kljub temu da se mi je vse obrnilo na glavo, sem prišla do cilja,« sklene.
