Že več let lahko v medijih spremljamo zgodbo rubeža treh otrok, ki so se kar štiri ure upirali temu, da bi šli z očetom. Sodni izvršitelj je med odvzemom otrok, kot se temu lepše reče, poklical sodnico in jo rotil, naj postopek prekine, vendar mu je ukazala, naj ga izpelje do konca. V uredništvu revije Jana vsak teden razkrivajo nove podrobnosti o primeru, tokrat pa je presenetilo pismo mamine prijateljice, ki razkriva ozadje tragične zgodbe. Pismo je dolgo, a ga kljub temu objavljamo v celoti. Saj veste: za otroke gre.
Štiri leta je minilo od klica, ki je (meni) pomenil uvod v leta mučenja. Štiri leta je minilo, ko se je prijateljici sesula hišica iz kart. Ja, saj smo bližnji že prej opazili, da ni vse v najlepšem redu. Da sama skrbi za tri majhne otroke, ker mož potrebuje svoj mir.
Da živi z otroki v stari hiši brez ogrevanja, zato da lahko on v miru živi v stanovanju, ki sta ga kupila skupaj. Da otroke v vsakem vremenu peš vodi v nekaj kilometrov oddaljen vrtec, ker je družinski avto pri očetu. Da je oče v tistih redkih trenutkih, ko obišče svojo družino, pravzaprav četrti in najzahtevnejši otrok. Da hodi sam na eksotične počitnice. Pa se do tistega klica prijateljica ni nikoli pritoževala. Z veliko ljubezni je skrbela za svoje otroke in nič jim ni manjkalo. Zraven se je še trudila ustreči možu v vseh njegovih željah, saj je bilo tako življenje lepše in mirnejše. In nikoli ni rekla niti ene slabe besede o njem. Do tistega klica. Kajti takrat je mož dokončno odkril svoj pravi obraz. Psihično nasilje je postalo močnejše in očitnejše. Pridružilo se mu je fizično nasilje, do te mere, da se je prijateljica z otroki zatekla v varno hišo. Mož ji je zagrozil, da ji bo vzel vse. Otroke, službo, denar in svobodo. Najprej je pobral denar; to je bilo najlažje. Pred več kot dvema letoma še otroke. Na vsak način se ji trudi odvzeti svobodo. Tudi na način, da jo obtožuje obveščanja medijev in s tem javnosti o njegovem ravnanju.
Kajti kar nekaj nas je, ki se na vse načine borimo za otroke. Za otroke, ki smo jih poznali že takrat, ko očeta niso zanimali. Takrat, ko jim še ni bilo treba gledati njihovega očeta, kako muči in pretepa njihovo mamico. Ki smo jih poznali pred krutim štiriurnim odvzemom, ki ga je oče po pričevanju sosedov opazoval povsem neprizadeto in mu je le vsake toliko ušel zadovoljen nasmešek. Ja, kar nekaj nas je, ki se trudimo po najboljših močeh. Da bi se vrnili domov. Tja, kjer so ljubljeni. Tja, kjer so lahko sproščeni in igrivi. Tja, kjer so lahko otroci.
Lahko kar priznam, da sem za to, da je javnost izvedela za pobeg ene od punčk, odgovorna jaz. Ko je prijateljica v skladu z navodili dežurnega CSD predala otroka očetu in odšla domov, mi je poslala sporočilo. Ker sem bila še budna, sem jo poklicala in poslušala. Potem sem šla v sobo k svojim otrokom. Naredila sem tisto, česar ona ne more že več kot dve leti – poslušala sem mirno dihanje svojih spečih otrok.
Potem sem vstala in poslala sporočilo novinarki Sonji Grizila. Si lahko kdo od vas predstavlja, kako je predati osemletno punčko, ki je pobegnila od očeta, da bi te lahko objela, nazaj k njenemu največjemu sovražniku? Kako je predati otroka nazaj očetu, kljub temu da te otrok roti, da ga odpelji k sebi domov, da ne more več, da si želi biti nekje, kjer jo imajo radi? Jaz si ne morem. Ne morem si predstavljati, kako bi lahko oddala svojega otroka nekomu, ki mu zanj ni mar.
Pa da ne boste mislili, da mi, ki se borimo za zarubljene otroke, to počnemo »na slepo«, da kar verjamemo besedam mame. Veste, pred tem primerom sem verjela v pravico, čeprav sem se zavedala, da je pot do nje velikokrat trnova in predolga. Verjela sem, da v primerih dodelitve otrok ne prihaja do takšnih nepravilnosti. Da so starši, ki se jim otroke vzame, starši le po genetiki, da so si odvzem zaslužili zaradi zanemarjanja, nasilja, odvisnosti. Po eni strani me je sram priznati, ampak tudi v tem primeru sem se velikokrat vprašala, ali se je za štirimi stenami dogajalo kaj, česar ne vem. Ali pa če se na sodišču vendarle dogaja kaj, česar ne vem. Pa sem vedno dobila samo TRDNE dokaze o tem, da je ta primer dejansko črno-bel. Brez petdesetih odtenkov sive.
Pred dobrim mesecem dni sem bila pri njej, ko je prejela sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerim so jo obvestili, da v času poletnih počitnic en mesec ne bo videla svojih otrok. In da v preostanku počitnic stiki ostanejo minimalni, to je tri ure na teden. In če verjamete ali ne, me je bolj kot to pogrelo nekaj drugega. Sklep sem namreč prebrala. Prijateljica je bila v šoku in jaz sem si sama pomagala do dokumenta, da ne bi zdaj ubogi duši naprtili še tega, da pošilja naokrog sodne dokumente. Ni jih. In tudi jaz sem si vzela nekaj časa, preden sem sedla za računalnik, saj vem, da lahko s tem spet sprožim val za otroke in prijateljico škodljivih dogodkov. Ampak veste, kaj? Do njih prihaja tako ali tako. Ali smo tiho ali ne. No, v obrazložitvi sklepa je že večkrat z imenom in priimkom omenjena sodnica med drugim napisala, da je v korist mladoletnih otrok, da se jim omogoči letovanje, po možnosti na morju, po možnosti na taboru, brez prisotnosti staršev. In določila, da je v večjo korist osem- in enajstletnih otrok, da gredo za dva tedna na tabor, ki je namenjen izključno otrokom od devetega do 18. leta starosti, kot preživeti kakšno uro z mamico.
Sicer pa sem iz sklepa razbrala, da je zadeva praktično odločena in da dejansko bolj ali manj ni bil obravnavan samo še predlog očeta, da se stiki z mamo povsem prekinejo. Glede na napisano pričakujem, da bodo otroci dodeljeni očetu, stiki z mamo bodo minimalni ali pa jih ne bo več, pri čemer sodišče mami na podlagi mnenja izvedenk očita, da ne more ločiti svojih sovražnih občutkov do bivšega partnerja od odnosa do otrok. Da bivšega partnerja ne sprejema kot očeta svojih otrok in da svoj nepredelani partnerski konflikt prenaša na otroke. Priznam, da sva se o tem veliko pogovarjali, saj me je spraševala, ali tudi jaz tako mislim. In ne, niti približno ne mislim tako. Mamica ima otroke neskončno rada in početje njihovega očeta na njeno ljubezen ne vpliva. Kot vsaka dobra mama si želi zanje najboljše. Njihovega očeta ne blati niti svojim prijateljem, še manj pa otrokom. Jaz osebno lepših in bolj politično korektnih odgovorov na otroška vprašanja »zakaj te oči tepe«, »zakaj te je oči spet pretepel«, »zakaj ne smemo ostati«, »zakaj ne smemo živeti doma«, »zakaj nas oči nima rad« ne bi mogla povedati. Iskreno povedano, vsi očetu privoščimo vse najboljše, saj si želimo samo tega, da uživa v svojem življenju in ne muči otrok, ki ga v resnici ne zanimajo in mu predstavljajo samo sredstvo za maščevanje. Tisti, ki malo bolje poznamo situacijo, z veseljem razložimo vsakemu, najraje pa izvedencem in sodnici, da se je oče zelo potrudil, da prevzemi otrok niso uspeli. Da tega res ne morete očitati mami. Da si mama želi, da bi imeli otroci zdrave stike z očetom.
Na drugi strani ravno tega ne bi mogli reči o očetu. Čeprav izvedenke in sodišče mami očitajo, da manipulira otroke proti svojemu bivšemu partnerju, jaz vidim samo obratno. Verjamem, da so bile izvedenke zavedene in da so mislile, da je nesprejemanje očeta s strani otrok mamino maslo. Ampak zavedati se morate, da je bil oče samo figura, ki je občasno prihajal na obisk in zahteval vso mamino pozornost. Da se z otroki ni ukvarjal. Da so bili kasneje priče še fizičnemu nasilju in da so najverjetneje prej kot mama zaznali psihično nasilje, ki ga je izvajal oče. In drage izvedenke, če ste odklanjanje očeta s strani otrok na začetku sodne sage pripisale mamici, mi lahko, prosim, poveste, kako ji to uspeva zdaj? Ko so bili otroci brez stikov z mamico, so očeta še vedno odklanjali. Ko so se uvedli tisti minimalni stiki, pod budnim očesom strokovnih služb, so otroci še vedno želeli k mamici.
Tudi zdaj ne vem, kako lahko mama v teh treh urah na teden, ki se prepogosto skrčijo na ničlo, na otroke prenaša partnerski konflikt. V sklepu sodišča je napisano pojasnilo očeta na pobeg osemletne hčerke.
Napisano je, da je šlo po očetovem mnenju za s strani mame insceniran incident. Čeprav lahko vsi preostali vpleteni pričajo drugače. Ampak o tem ni napisanega nič.
Drage izvedenke in sodnica, ali lahko razmislite o vsem še enkrat? Za priče lahko pokličete vse sosede, znance in vsaj polovico naselja, v katerem so otroci bivali pred odvzemom. Vas lahko spomnim na policijski zapisnik, v katerem je opisano, kako oče ni želel prevzeti otrok? Vas lahko spomnim na obnašanje obeh staršev ob krutem odvzemu – kdo je poskušal situacijo umiriti in prepričati otroke, da gredo v avto?
Drage izvedenke in sodnica, otroci so z bojem ob odvzemu jasno pokazali, s kom želijo živeti. Osemletna deklica je poskušala pobegniti k mamici navkljub grožnjam, da bo zaradi tega mamica končala v zaporu.
Pred tem je prvošolček pobegnil iz šole, da je lahko preživel nekaj dodatnih minut z mamico. Kaj naj ti otroci še naredijo? Zakaj ne opazite očetovih groženj in očetovih dejanj? Ali skrben starš res ne bo dovolil svojim otrokom nekaj minutk z drugim staršem, ko pa je vendar očitno, da jih nujno potrebujejo? Kako ni jasno, kdo je agresor v primeru pevskega nastopa deklic, ki se je končal po uri, določeni za stike? Zakaj se vam ne zdi nenavadno, da si otroci niti češenj ne upajo odnesti domov, ker jih je dala mami? Nisem prebrala vseh esejev, ki jih na sodišče pošilja oče, pa se mi vseeno zdi, da bi lahko izvedenke iz vsebine in obsega napisanega podvomile o svojem prvotnem sklepu o tem, kdo koga sovraži in kdo poskuša to prenesti na otroke.
Sicer pa sem v vmesnem času prebrala članek o še enem primeru, ko ista sodnica (Vera Gams Premerl) na vse načine zavrača dodelitev otroka materi, kljub temu da so v sodnem spisu menda dokazi, da je oče, ki mu je sodnica dodelila otroka v varstvo in vzgojo, že večkrat ogrožal in zanemarjal otroka, in da je bila mati vedno skrben in ljubeč starš, oziroma ni v spisu niti enega podatka, da bi bila kdaj neprimerna mati. V omenjenem članku, ki je videti podkrepljen z dokazi, je napisano, da je očeta veliko prič videlo v gostilni spiti liter vina in potem odpeljati avto, v katerem je med časom popivanja pustil svojega triletnega otroka. Tudi državni tožilki Alenki Jesenko se po navedbah avtorja članka to ne zdi kaznivo dejanje. Seveda je Alenka Jesenko državna tožilka tudi v »našem« primeru.
Drage izvedenke, draga sodnica, prosim, vrnite otroštvo tem otrokom. Pa da vas ne bi bilo strah, da se bodo otroci vrnili v staro hišo brez ogrevanja. Mamica jo je skrbno prenovila in uredila. Zdaj čaka samo še otroke.
(Ime je znano uredništvu)
