»Leta po koncu boksarske kariere sem preživel na življenjskem vrtiljaku. Bil je pravi cunami, mlel me je, ko sem padel iz sveta vrhunskega športa, kjer mi je bilo vse jasno, kjer je bilo vse do pičice zorganizirano in podrejeno meni, mojim treningom in tekmam, v 'običajno' življenje. Dolga leta je bilo vse podrejeno mojemu športu. Veliko ljudi se je trudilo in delalo stvari namesto mene. Tudi tiste, ki bi jih sicer zmogel sam. Tako ni bilo niti časa za razmišljanje, kaj šele da bi sam izpeljal kakšno idejo. Nato pa se nekega dne zbudiš in se moraš spoprijeti z vsakodnevnim življenjem, kakršno živi na milijone ljudi, ti pa se v tem nikakor ne znajdeš,« začne svojo pripoved Dejan in iskreno prizna, da je potreboval dolgo časa, da se je privadil novemu ritmu. V letih vrhunskega športa in jasnih pravil, ko je dodobra naštudiral svoje in nasprotnikove prednosti ter slabosti, je zaradi popolne osredotočenosti, v kateri ni prostora za motilce, saj v nasprotnem primeru uspehov ne bi bilo, »pozabil«, kaj vse še zna, zmore ali si želi. Zato je bilo po koncu tekmovalne poti tudi veliko preizpraševanja, kaj si želi početi, pa tudi vživljanja v družinsko življenje.
Peklenske bolečine v vsakem milimetru telesa
»Potem je bilo tu še moje telo, ki me je bolelo v vsakem sklepu in mišičnem tkivu. Skoraj četrt stoletja treningov in tekem je pustilo svoj davek. Zavedal sem se, da je moje telo razsuto, a sem si zatiskal oči, kako hudo. Mislil sem, da mi bodo prihranjene poškodbe in posledice ukvarjanja z boksom na vrhunski ravni. A ni bilo tako. Bolečine so bile peklenske, kar nekaj časa nisem spal več kot dve uri na noč, saj sem se nenehno zbujal zaradi bolečin. Med hojo so moji sklepi rožljali. Obiskoval sem zdravnike in fizioterapevte, na koncu pa ugotovil, da se bom najbolje zacelil kar sam, saj poznam svoje telo. Spet sem moral v telovadnico na trening, da sem si okrepil mišice, in bolečine so počasi izzvenevale, telo pa se je začelo obnavljati. Da kolikor toliko normalno funkcioniram, potrebujem od štiri do pet treningov na teden,« pove Dejan, ki je pri 46 letih v zelo dobri kondiciji in nima niti sledi o kakšnem odvečnem kilogramu ali začetku (krize) srednjih let. Vajen trdega dela, je redne preventivne treninge vzel kot nekaj nujnega za normalno življenje in delovanje. Zelo boleč pa je bil tudi poslovni knockout, ki ga je doživel tik po koncu kariere.
Poslovno na kolenih
»Nikoli ne bom pozabil, kako je bilo, ko sem po zadnjem dvoboju v nedeljo prišel domov, v torek pa se je zgodila poslovna katastrofa. Zapirali so dvorano, katere lastnik sem bil. Zaupal sem poslovnemu partnerju, da bova dobro sodelovala, a je šel v stečaj. Poslovno so bili res težki časi, a nikoli nisem dvomil o ponovnih uspehih,« je iskren nekdanji športnik, ki je zatem veliko užitka našel kot trener, imel je individualne in skupinske ure, timbildinge, bil je motivacijski govornik na raznih dogodkih, promotor boksa, športa in zdravega življenja.
Življenje kot v filmu
»Z užitkom sem se vrgel v to. Kadar sem delal, sem res garal, sem si pa na leto vzel tudi kar nekaj dni dopusta, da smo bili z Natašo, ki dela v šolstvu in ima čez poletje počitnice, ter hčerkama veliko skupaj. Skupaj s prijatelji so moje punce res izjemne. Pomagali so mi iz sivine, prepoznavati sebe. Tako sem dojel, da nisem vedno odvisen samo od sebe, temveč tudi od družbe. Zame in za družino je bil eden največjih šokov navaditi se živeti skupaj štiriindvajset ur na dan sedem dni v tednu. Saj smo bili prej veliko skupaj, imeli smo se lepo na dopustih, ob koncih tedna. Ko si ves čas vpet v vsakdanjo rutino, službo, pospravljanje, kuhanje, nakupovanje, skrb za šolo, dejavnosti ..., pa je to nekaj drugega. Ko sem se pogovarjal s kakšnimi športnimi kolegi, so mi priznali, da je bilo tudi njim sprva težko, nekateri celo niso zdržali. Pri meni se je počasi normaliziralo. Zadnji dve leti pa nam je bilo tako lepo, da lepše ne bi moglo biti niti v filmu,« pove. Tudi po dolgih skupnih letih sta z Natašo zelo povezana.
Z Natašo sta kot ogenj in led
»Vedno sem se držal načela, da ne delam ljudem tistega, česar si ne bi želel, da meni storijo. Midva sva obstala zaradi ljubezni, spoštovanja in veliko pogovorov. Svoji ženi v vseh teh letih nisem nikoli rekel grde besede ali je zmerjal. Kajti to bi pomenilo tudi, s kom pa jaz živim. Saj se občasno spreva, različno razmišljava, sva kot ogenj in led. Imava srečo, da je v najinem življenju ona teoretik, jaz pa praktik. Ona je moja enciklopedija vsega. Ko sem še boksal, sem jo nenehno spraševal po imenih ljudi, s katerimi sem se srečeval, za datume, dogodke ... Ona je moj 'hard disk'. Super funkcionirava. Tudi če je bilo kdaj težko, nisem nikoli razmišljal, da bi zapustil najino barko. Tudi če bi jo, ne bi bilo nič drugače. Zamenjaš osebo, težava ostane enaka. Največja zmaga v življenju je, ko težavi prideš naproti in se z njo spoprimeš. Kadar te začne nekaj obremenjevati, se najprej pogovori s seboj, šele potem ukrepaj. Če bi pobegnil vsakič, ko je kaj težko, bi bil danes sam. Verjetno pa tudi vsak od nas. Vsakdo ima dan, ko bi koga poslal na luno. Midva sva dogovorjena, da se nikoli ne razideva sprta. To je edini pravi način, da tudi nesoglasja preidejo v soglasja,« prizna Dejan, katerega primarna družina je bila razsuta, sam pa je dober mož, oče in partner.
Travmam ne pusti, da bi ga omejevale
»Ne vem, ali sem dober, poskušam se prilagajati. Nočem iti skozi življenje s trdo roko, temveč ga živeti. Nihče od nas ne pride skozi življenje brez travm in brazgotin. Nekateri so imeli starše, kot so jih, druge so zafrkavali v šoli, tretji so imeli spet kaj tretjega. Jaz živim tako, da veliko stvari iz otroštva ne vlečem na dan. Ne vem, kako bi mi pomagalo, če bi jokal in tarnal nad tem, kar se mi je zgodilo, kajti to bi me samo hromilo. Tako pa si rečem, vem, da je bilo to del življenja. Bil sem ubog, nisem imel ne piti, ne jesti in ne za obleči, vendar je zdaj drugače. To imam pospravljeno nekje v zavesti, a kaj bi mi pomagalo ob polni mizi in mojih ljubljenih nenehno se spominjati težkih trenutkov. Raje sem neskončno hvaležen za vse lepo, kar imam. In tega je res veliko,« pove Dejan, ki si niti v najdrznejših sanjah ni predstavljal, da bo nekoč pristal v politiki. Zaveda se, da je treba nekaj dati družbi, da se moramo vsi truditi za boljše življenje. Sam je to dolgo udejanjal v športu. Ko je bil kot športnik še zaposlen v Policiji, je želel tudi tam narediti še več dobrega. Vendar ni bilo časa. Nato se je trudil (so)ustvarjati boljši svet v navdihovanju in treniranju ljudi. Vesel je, če jim lahko da malo vetra v jadra.
Največji privilegij je soustvarjati družbo
»Zadnja leta sem bil res srečen in zadovoljen. Usvojil sem ritem, rutino, imel čas, bil dovzeten za okolico. Morda se je podzavestno začelo dogajati, da sem iskal dodaten izziv, da bi lahko sooblikoval družbo, v kateri živimo, in storil nekaj dobrega. In potem je prišla politika. Če bi me januarja spraševali, ali grem vanjo, bi takoj odvrnil, ni šans, tega se jaz ne grem. Potem pa je očitno napočil pravi trenutek, ko si nisem mogel več zatiskati oči, kako smo ljudje povezani s politiko, četudi tega nočemo priznati. Vpeta je v vse naše življenje. Največkrat se z njo srečamo, ko po televiziji gledamo poročila in se jezimo, kaj vse manjka v naši državi, kaj vse je narobe. A še zdaleč ni tako. Veliko sem bil po svetu in videl, zato lahko mirno trdim, da živimo v prekrasni, varni in urejeni državi. Cel kup stvari dobro deluje, kar je rezultat preteklega dela, prejšnjih vlad. Žal pa slika zadnjega časa ni bila v redu, saj je prejšnja vlada začela sama sebi spodjedati temelje demokracije. To me je zmotilo, ko sem gledal naprej. In sem rekel, da si želim nekaj storiti. Največji privilegij je soustvarjati in spreminjati družbo. To mi je enkrat že uspelo, ko sem iz zapostavljenega in zakotnega športa prilezel na vrh. Zdaj sem spet tu in lahko nekaj dam.« Pred odločitvijo za kandidaturo je moral prestati še zaslišanje pred »domačim« parlamentom. Brez soglasja in podpore svojih deklet ne bi šel v to.
Domača demokracija
»Ko smo sedli in se začeli pogovarjati, so bila pogajanja res izčrpna. Od vprašanj, zakaj, kaj nam je tega treba, zakaj moram biti jaz med tistimi, ki bodo nastavljali temelje za prihodnost. Vendar se je treba zavedati, da je trenutek, ko ti je lepo, rezultat odločitev v preteklosti. Zato je treba ves čas nastavljati prihodnost, saj ni nujno, da ti bo vedno lepo. Nataša je mojo odločitev sčasoma sprejela odlično, hčerki pa mešano. Skoraj 16-letna Ivona, ki je končala prvi letnik gimnazije, se je odzvala tipično najstniško, dve leti mlajša osnovnošolka Tia pa me je takoj podprla,« pove Dejan, ki o sebi pravi, da je dosleden in radoveden oče. Z Natašo sta enotna pri vzgoji. Trudita se biti »ne fosila«, obenem pa zelo dosledna, a ne stroga. Držita se načela, da so skupnost, kjer si stojijo ob strani, si pomagajo, a imajo tudi skupna opravila. Dejan pa se poskuša nekako znajti med tremi puncami.
»Hčerki me velikokrat poskušata oviti okoli prsta. Sprašujeta, ali bi lahko kam šli, počeli to in to. Jaz pa vrtam vanju z vprašanji, kam želita, kaj bosta počeli ... Punci pravita, ati spet filozofira. Rad jasno povem, ne znam z eno besedo, raje sem po njihovo 'tečen', kot pa da sem zelo popustljiv in nimata meja. Meje se nama zdijo z Natašo zelo pomembne: jasen ja in jasen ne. Seveda se znamo tudi spreti, vendar spoštljivo, brez zmerjanja in kričanja po hiši. Sicer pa me punci, tako kot njuna mama, dobita s šarmom. Če si moški predstavljajo, da so absolutni vladarji zemlje, imajo presneto srečo ali pa se ne zavedajo, kaj se dogaja okoli njih. Dolgoročno je 95 odstotkov stvari točno takih, kot si predstavljajo ženske. Sam sem ugotovil eno preprosto stvar: ali imam prav ali pa mir. Kadar se tri punce spravijo skupaj, šele čez tri dni ugotovim, kaj so želele in nameravale ... Šele pozneje mi je jasno, zakaj so kaj rekle,« se muza Dejan, ki počasi sprejema, da bosta hčerki začeli letati iz gnezda. In se še bolj zaveda, da mora biti prijazen z Natašo, ker bo na koncu samo še z njo. Zato je toliko bolj vesel njene podpore pri novem izzivu.
Tako kot prej se je tudi zdaj hitro navadil na novo razmišljanje in delovanje. Žal mu je, da so politiki v preteklosti, sicer ne vsi, izgubili kompas in se postavili nad ljudi. »Zato bi se mi zdelo smiselno pravilo dveh mandatov. Nihče ne bi smel zaspati, pozabiti na soljudi in se postaviti nad človeka. Ne bogataš, ne politik, župnik ... Če se to zgodi, pademo na dno demokracije. In v tem duhu bom poskušal še naprej delovati,« pove sveži parlamentarec, sicer dolga leta vajen športnih oblačil in superg, zdaj pa v parlamentu elegantno oblečen v srajco, suknjič in obut v čevlje. To se mu zdi čisto običajno za institucijo, kot je parlament. Vedno namreč dela stvari, ki mu olajšujejo življenje, ne pa otežujejo. Te dni ga boste zelo težko ujeli, saj se z domačega Ptuja vsak dan vozi v Ljubljano. Hitro pove, da tudi tiste stvari s službenimi stanovanji (in še veliko drugih) niso take, kot so predstavljene v javnosti. Kljub novi funkciji pa bi si želel ohraniti stik s športom in boksom. »Tudi politike bo enkrat konec in takrat bi spet rad bil v svoji stroki,« sklene z nasmehom.
