Število samostojnih podjetnikov pri nas sicer narašča – leta 2016 jih je bilo registriranih 86.534, lani decembra 106.043, največ med njimi (več kot 21.000) jih je v strokovno znanstvenih in tehničnih dejavnostih (sem med drugim sodijo tako fotografske kot veterinarske ali aranžerske storitve pa tudi arhitekturno projektiranje), potem pa že sledijo gradbeništvo (13.500) ter trgovina in popravila motornih vozil (dobrih 11.000).
Čevljarjev skoraj ni več, zelo težko je dobiti tudi šiviljo, veliko pa je frizerjev in kozmetičarjev – ti se zadnja leta specializirajo in odpirajo, na primer, salone za umetne trepalnice ali pa le za manikuro, nego nohtov, so nam povedali na eni izmed območnih obrtno-podjetniških zbornic. Dovolj je tudi električarjev, večje težave so z vodovodarji, na keramičarja se čaka dolgo. Najtežje je dobiti nekoga za manjša popravila.
Trend je tudi porast tako imenovanih hišnih mojstrov, ki registrirajo prav to dejavnost. Gre za nekakšnega hišnika na klic, pripravnega možakarja, ki menja žarnice, popravi kotliček, sčisti sifon, zamenja žaluzijo ... Vse, česar se veliki otepajo. Njihove storitve se plača po urah – košnja trave ponekod stane 70 evrov na uro.
Polaganja ploščic se bo lotil kar mož
Prijateljica dokončuje hišo, ploščice v kopalnici so že položene, mojstra sta z možem najela preko poznanstev. »Tako gre hitreje in takšni mojstri so zanesljivejši. Ko sva nekega keramičarja poklicala 'uradno', nama je dejal, da ima čas šele pomladi.« Polaganja ploščic na stopnicah pa se bo lotil kar njen mož sam. »Je spreten in tudi polaganja ploščic se je priučil. Vsega se loti – le tako lahko kaj privarčujemo.«
Drugemu prijatelju pa tudi znanstva z mojstri nič ne pomagajo. »Mojster je iz sosednje ulice, dobro se poznamo, pa mineva že polni drugi mesec, odkar je dela okoli hiše sicer začel, dokončal pa ne. Povsem sem razočaran.«
Zato se velja ravnati po načelu naše sodelavke: ko najdeš dobrega in predvsem zanesljivega mojstra, se ga drži kot klop. Tako se ona oklepa svojega vodovodarja. »Ni najcenejši, je pa kakovosten in delo dobro opravi. Ko je bilo treba zamenjati bojler, mi ga je tudi sam nabavil.« Kar je veliko olajšanje za nekoga, ki bi mu tovrsten nakup povzročil kup sivih las, da o prenašanju bojlerja v četrto nadstropje ne izgubljamo besed.
»Predvsem pa me ne prinaša naokoli. Pride takrat, ko reče, ali pokliče, če ne utegne.« V življenju se je namreč že načakala mojstrov, dežurala doma in gledala na uro. Največkrat se ljudje pritožujejo prav nad nezanesljivostjo. Ko se dogovoriš za termin, mojstra ni in se niti ne oglaša na telefon. Ljudje so pripravljeni plačati tudi več, samo da je oseba zanesljiva.
Pridem na fuš!
Sogovornik, ki seveda želi ostati anonimen, je visoko izobražen, redno zaposlen in s povsem spodobno plačo. Pred leti, ko si je moral kupiti nov avto, je za dodaten zaslužek začel pri sorodniku pomagati pri polaganju parketa – po službi. Potem je z dodatnim popoldanskim delom (polaganje, brušenje parketa) kar nadaljeval, da si tako lahko z družino vsako leto privoščijo smučanje in kakšen dopust oziroma potovanje več kot le teden dni morja.
Popoldanskih »fušev« mu ne zmanjka. »Vem, da bi bil lahko zgolj s polaganjem parketa finančno bolje preskrbljen, kot sem z redno službo v svoji stroki, in s to mislijo sem se tudi že poigraval, vendar mi to delo ne predstavlja izziva. Včasih se vprašam, zakaj sem sploh študiral, in odgovorim si, da verjetno tudi zaradi ega. Kot drugo pa me v resnici ne vleče v obrtništvo, s srcem ne bi bil pri stvari, težko bi dvajset let polagal parket.«
Dela za polagalce parketa je sicer veliko. »Še posebej če si resen. Predvsem tega primanjkuje obrtnikom. Ni toliko pomembno, kakšno ceno zaračunaš za svoje delo, ampak da se držiš dogovora, terminov. Na terenu opažam veliko neorganiziranost obrtnikov, stranke so izredno razočarane, ker sem jim mojstri ne oglašajo ... S tem imajo ljudje največje težave.«
Kje naj se otroci učijo?
Opaža, da posel uspešno raste predvsem tistim, ki so redoljubni, natančni, dosledni, organizirani. »Nekateri bodo pa vedno ostali na ravni 'fušarjev', ki naredijo pol kopalnice, nato pa od njih nekaj mesecev ni ne duha ne sluha. Nedavno me je klicala gospa in me prosila, ali bi ji lahko popravil dve ploščici parketa – položil ji ga je nekdo drug, ampak ga nikakor ni mogla priklicati. Po 37. klicu je prosila mene, češ ali bi želel popravljati delo nekoga drugega. Ljudje plačajo celo 50 odstotkov vnaprej, pa jim ne dvignejo več telefona. Tako res ne gre!«
Bi svojega sina usmeril v obrtništvo? »Bi, če bi pokazal interes za to. Ampak te generacije otrok so vedno manj ročne, spretne. Moj oče je v kleti hiše imel delavnico in v njej vedno nekaj počel, popravljal, jaz je pa nimam. Kje naj torej moj sin vidi, kako se kaj popravi, 'pošraufa', obrusi z brusilnim papirjem? Ko sem se ponudil sorodniku za pomoč pri polaganju parketa, sem se tega hitro priučil. V resnici je to preprosto delo, če se le znaš hitro obrniti in si vsaj malo ročen. Potem pa se dober glas o tvojem delu kar širi.«
Kdo se bo šolal za zidarja?
Štajerski tednik je raziskal, kakšen je vpis mladih v poklicne šole, predvsem tistih, ki jih potrebuje gradbeništvo. Ta sektor se že nekaj let srečuje s kroničnim pomanjkanjem delovne sile – od zidarjev do inženirjev. Letos se je za poklic zidarja odločilo samo 17 devetošolcev, na voljo pa je 130 razpisanih mest. Za poklic pečarja-keramičarja se je odločilo 65 mladih, razpisanih mest je bilo 130. Bodočih slikopleskarjev bo v prvem letniku v vsej Sloveniji šest, od tega štirje v Mariboru. Za kamnoseka se bo šolal le en dijak (26 prostih mest), za kleparja-krovca so trije dijaki na Ptuju in dva v Ljubljani (razpisanih je bilo 52 mest). Tesarjev bo 16, lahko bi jih bilo pa 78, medtem ko je veliko bolje z inštalaterji strojnih inštalacij – v prvi letnik se je vpisalo 157 bodočih dijakov, razpisanih mest je bilo 328.
