Vse, ki bi karkoli vedeli o pogrešanih, policisti prosijo, da podatke sporočijo na interventno številko 113 oziroma anonimni telefon 080 1200.
»Meseci minevajo, Julija pa, po domače povedano, gnije, nimam pojma, kje, v kateri komuni, v katerem gozdu, kakšno ima zdravstveno oskrbo, šole itak nima … Najbolj boli to, da imaš milijon vprašanj, pa niti enega odgovora. Da bi vsaj iz nekega vira dobil potrditev, da je z njo vse v redu. Ampak v osmih mesecih – nič,« pravi. Za informacije, ki bi pripeljale do Julije, ponuja denarno nagrado v višini 10 tisoč evrov.
Julija in Melisa Smrekar iz Radomelj sta pogrešani od lanskega novembra. Skupaj z zakoncema Lukom in Anko Ule iz Mokronoga naj bi se odpravili na krajši dopust. Pogačar domneva, da so nekje v špansko govorečem okolju, saj sta zakonca Ule vešča tega jezika. Vsi odrasli so tudi simpatizerji Lane Praner z Gospodi. Kdo so ti ljudje? »Oni sami sebi sicer tega ne rečejo, ampak zame so sekta. Z Natašo sva se razšla leta 2012. Prej se je imenovala Nataša Brumen, lani pa se je preimenovala v Meliso Smrekar. To je eno od vodil v tej sekti, da se preimenuješ po nekih numeroloških zakonitostih. Po mojem vedenju njena povezava z Lano Praner sega v leto 2013, ker je bila potem tudi »nižja učiteljica« v njeni akademiji. Ne vem, kaj to pomeni, ampak vem, da je imela neke delavnice, da so ljudje hodili k njej,« pojasnjuje Pogačar.
Lana Praner »razkriva svet Onostranstva in je vez s fizičnimi svetovi tujih planetarnih Ozvezdij ter hkrati tudi vez z vsemi vmesnimi, delno kompaktnimi, pretočnimi, začasnimi in stalnimi svetovi, kjer energije dosegajo lastno stopnjo zrelosti«. »Svoje fizično telo predaja Najvišjim od Najvišjih Božanstev Izvornega obstoja. Preko nje Izvor dovoljuje, da lahko Najvišji od Svetlobe poučujejo in razkrivajo poti najnižjim, vsem tistim, ki so na planetu Zemlja pripravljeni na preoblikovanje in morebitno vrnitev Domov,« med drugim beremo na njeni spletni strani. Pranerjeva se je predlani preselila na Azore, njeni pristaši pa naj bi imeli skupnosti po vsej Evropi. »Ali Lana ve, ali ne ve, ali ima možnost izvedeti, kje sta, ne vem. Mislim, da je bila policija lani novembra pri njej. Pravi, da je Nataša izstopila iz vere, da je tudi zaprla svoj espe, prek katerega je vodila delavnice,« pojasnjuje Pogačar.
Raje v gozdu kot v šoli
»Leto pred izginotjem je Nataša omenjala, da bi šle živet nekam v gore, stran od signalov, od covida, pač vse te stvari. Ampak omenjala je Slovenijo. Vse je bilo tako nemogoče, sama ideja se mi je zdela absurdna. Sklepal sem, da ne bi naredila nekaj, kar bi ogrozilo njeno skrbništvo nad Julijo,« razlaga Pogačar. Pred izginotjem sta imela »klasično slovensko« urejeno skrbništvo. »Ona je bila skrbnik, jaz sem Julijo imel po urniku. Ni bilo kakšnih večjih problemov.« Decembra lani, po izginotju, pa je sodišče z začasno odredbo skrbništvo za Julijo dodelilo očetu.
Tudi Julija je po njegovem prepričanju že indoktrinirana: »Mi je večkrat dejala, oči, jaz ne bi več hodila v šolo, šla bi živet z mamico v gozd, k živalcam in rastlinicam.« »Doma mi je razlagala, kako je šola brez zveze, kako je učiteljica brez zveze, kako je vse brez zveze. Ko pa sem vprašal učiteljico, kakšna je v šoli, pa je rekla, da je Julija super, da sodeluje, da ima ideje, da jo imajo tudi otroci radi, da si med odmori izmišljuje igrice, da je na ta način precej priljubljena. Je malo posebna s to svojo domišljijo,« pojasnjuje Pogačar in dodaja, da je bila odličnjakinja, »pa se ni nikoli učila, šola je bila njej najmanjši problem«.
En preboj, ena informacija, v kleti pač ne morejo živeti
V prostem času je risala živali in ustvarjala stripe, like s karakterjem. »Šekica je predrzna, Tačko je pameten, Rjavko pa bojazljiv. Ima hudo domišljijo. Je letala okoli hiše pol ure in prišla do mene, oči, imam tri nove zgodbe. In iz tega je potem risala stripe,« pojasnjuje in pokaže njeno impresivno zbirko. Verjame v rešitev uganke: »Moram, upanje umre zadnje. Glede na dogodke zadnjih mesecev stvar ni posebej optimistična. Po drugi strani pa je res, da potrebujemo samo neki preboj, eno informacijo.«
In za pravo informacijo je pripravljen plačati 10 tisoč evrov. »Bodimo iskreni, denar je le sveta vladar. In nekdo, ki ni čustveno vpet v ta problem, kar je realno gledano, cel svet, ga pa mogoče to vseeno zamika. Če so recimo v nekih ruralnih predelih Španije ali Portugalske, kjer je življenje težje in so plače nižje, za nekoga 10 tisoč evrov morda pomeni dveletni dohodek,« razmišlja. Upa, da ju bo nekdo nekje vendarle opazil. »Nekako pa morajo živeti, da bi bili osem mesecev zaprti v neki kleti, si ne predstavljam,« pravi.
Policisti se po njegovem mnenju »brez dvoma« trudijo, »problem pa je, da ni ene njene sledi, kar je najbolj depresivno«. »Vse elektronske naprave so pustili doma, Nataša je vzela samo potne liste od obeh in osebne izkaznice ter torbo z oblekami. Telefon, prenosnik, denarnico z vsemi bančnimi karticami je pustila doma,« pojasnjuje. Vse, ki bi karkoli vedeli o pogrešanih, policisti prosijo, da podatke sporočijo na interventno številko 113 oziroma anonimni telefon 080 1200.
Zgodbo očeta pa najdete (in delite) tudi na spletni strani findjulija.com.
