»V Šentjerneju pasmo šentjernejskega petelina v sodelovanju s strokovnjaki na področju perutnine oblikujemo že od konca prejšnjega tisočletja. Pred dvanajstimi leti smo potrdili pasemske značilnosti, pridobljene z naravno selekcijo, brez genskega inženiringa. Takrat smo vložili dokumentacijo za registracijo pasme, ki še ni dokončna. Šentjernejski petelin je edina pasma, za katero velja načelo sledljivosti od rejca do kupca, od jajca do pečice. Ni avtohtona, vseeno pa je lokalno prilagojena pasma perutnine,« pojasnjuje Stane Bregar, za mnoge kar oče šentjernejskega petelina.
Petelin, ponos kraja
Šentjernej ima petelina v občinskem grbu in zastavi, krasi pa tudi strehe tamkajšnjih hiš, kozolcev, gospodarskih objektov in je osrednji lik glavnega trga. »Ko je pred 27 leti Šentjernej po mnogih desetletjih spet pridobil status občine, so se odločili, da ga bo predstavljal prav petelin. Kmalu potem se je rodila ideja, da bi poleg mita in simbola postal tudi naša resničnost. Malo držav, mest ali krajev se ponaša z vrsto ali pasmo živali, poimenovano po njih. Letos tako vzrejamo že 26. generacijo šentjernejskega petelina. Na našem območju je okoli 150 rejcev, drugod po Sloveniji pa še preko 250; vsako leto več. Šele po večdesetletni prisotnosti šentjernejskega petelina na našem območju pa bo dobil status avtohtonosti.«
Najboljše od treh pasem
Že na začetku je vedel, kakšna naj bi bila podoba šentjernejskega petelina. »Želel sem, da bi imel pokončno držo, rumene noge in bel priuhek. To sem predstavil na fakulteti in iz nabora pasem petelinov smo nato izbrali tri ustrezne. V letu 1999 so jajčno lupino prekljuvali prvi križanci dveh izvornih pasem perutnine, petelinov new hampshire in kokoši jerebičaste italijanke, nato je bila v križanje vključena še pasma barnevelder. Od jerebičaste italijanke smo pridobili dobro nesnost, jajca z izrazito rumenim rumenjakom, pa tudi rumene noge in bel priuhek. Blede noge ne vzbujajo vtisa zdravega videza, zato smo želeli, da ima šentjernejski petelin rumene. Po jerebičasti italijanki smo povzeli tudi izrazito dolg rep. Kokoš pasme new hampshire je nesno-mesni tip, od katere smo povzeli dobro nesnost in večjo težo, pa tudi pokončen rep, kakršnega ima zdaj šentjernejski petelin. Od te pasme je dobil tudi izrazito rdečo barvo središčnega dela peres. Križancem teh dveh pasem smo dodali še lastnosti petelina pasme barnevelder. Na evropski razstavi perutnine smo kupili evropskega prvaka te pasme. Od njega je šentjernejski petelin dobil poudarjeno večjo težo, nesnost in črno-zeleno obrobljena peresa. Pasma šentjernejskega petelina se je tako oblikovala zgolj z naravno selekcijo, to pomeni brez genskega inženiringa.«
Skrben varuh, odličen skrbnik za potomstvo
Šentjernejski petelin ima še več dobrih lastnosti. »Je skrben varuh in izrazit iskalec beljakovinskih priboljškov, ki jih velikodušno odstopi kokošim. Obenem je odličen skrbnik za potomstvo, saj je oplojenih več kot 90 odstotkov kokošjih jajc. Šentjernejske kokoši so pridne nesnice, na leto znesejo do 250 jajc, in skrbne mame. Če jim okolje ustreza, znesejo tudi kakšno jajce več. Njihova jajca so srednje težka, v povprečju med 55 in 60 grami, lupina je svetlo rjava, jajčni rumenjaki pa so izrazito rumeni.«
Šentjernejskemu petelinu najbolj ustreza pašna reja. »Jerebičasta italijanka je bolj temperamentna kokoš, ki ji najbolj ustreza sonaravno bivanje. To pomeni, da si sama dobro išče hrano. Tudi drugi dve pasmi v našem izboru sta primerni za prosto pašno rejo. Želeli smo, da je žival vajena biti zunaj na prostem, prav zato se tudi šentjernejski petelin najbolje počuti na paši in pri tej daje najboljše rezultate. Zato imajo jajca šentjernejske kokoši največ holina. Tudi v Šentjerneju imajo vsi sonaravno, prosto rejo. Vsaka kokoš mora imeti vsaj štiri kvadratne metre prostora za gibanje.«
Piščanci v vsak šentjernejski kurnik
Po dobrih dveh desetletjih selekcije jim je uspel nov dosežek. »Vzpostavili smo slovensko gensko banko pasme šentjernejskega petelina. V njej skrbimo za genski material, selekcijo matične jate, za osveževanje matičnih jat rejcev, hkrati pa je promocijsko-izobraževalni center za širšo javnost. Že peto leto zapored bomo v okviru naše akcije v vsak šentjernejski kurnik dali piščance, letos jih bo dvanajst, od tega pa nam bo rejec vrnil en odrasel šentjernejski par, ki ga bomo odbrali. Mi jim tako omogočimo, da pridejo do svoje jate, hkrati pa nam s tem pomagajo, da lahko vršimo selekcijo in nato razplod. Da se ohranijo dobra nesnost in druge dobre lastnosti pasme, je treba jate osvežiti. Rejci se zato pozneje vrnejo v gensko banko v Šentjernej po petelina iz druge linije za osveževanje svoje matične jate.«
Sedem šentjernejskih kokoši za samooskrbo
Zaradi dobrih lastnosti je šentjernejski petelin pravšnji za samooskrbo z jajci in mesom. »Naš cilj je bil oblikovati pravo kmečko pasmo, ki bo primerna za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Šentjernejski petelin je posebej primeren tudi za samooskrbno ekološko rejo. Ta ni tako zahtevna, da se je ne bi mogel lotiti vsakdo. Je pa z vzrejo najbolje začeti že letos in ne čakati na drugo leto, saj je v vsakem primeru treba počakati pol leta, da piščančki odrastejo in bodo kokoške znesle prvo jajce. Za samooskrbo štiričlanske družine z jajci zadostuje, da ima sedem šentjernejskih kokoši, kar pomeni, da potrebuje 15 piščančkov, po naravnem zakonu bo namreč polovica od teh kokoši. Če si bo nekdo omislil jato 50 šentjernejskih kokoši, bo v povprečju imel 30 jajc na dan vse leto. Naravno pridelana hrana bo v teh časih, kot kaže, postala res vrednota. Zato je šentjernejski petelin dobra priložnost za večjo slovensko samooskrbo.«
Rekorder v skoku z mesta in prvi padalec
»Šentjernejski petelin je prva pasma na svetu, ki se imenuje po petelinu in ne kokoši. Poleg tega ima kar dva višinska rekorda. Je prvi petelin na svetu, ki je poletel z letalom in nad Šentjernejem skočil z višine tisoč metrov s padalom v tandemu. Na Petelinjadi v Polzeli je dosegel rekordni skok z mesta, ki znaša kar 86 centimetrov.«
