Zadnje leto je bilo za vas intenzivno. Zapustili ste sodniške vrste in pristali v politiki, vmes izdali napet roman ..., če naštejem samo nekaj poudarkov zadnjega obdobja vašega življenja.
Res je bilo pestro. Zanimivo pa je, da vstop v politiko ni bil povsem načrtovan. Ko sem se poslovila od sodišča, sem se prepustila življenju, da se odvija spontano. Iskala sem stik z ljudmi, ki so imeli podobne izkušnje, kot je bila moja, in ki imajo podobno mišljenje, vrednote, nazore kot jaz, kar je bila posledica nezadovoljstva s stanjem demokracije v Sloveniji ter želje po tem, da se to spremeni. Kako to doseči, nisem točno vedela. Jasno je bilo samo, da mi ni vseeno, da se na epidemiji lomijo temelji demokratičnosti, pravne države, človekove pravice in svoboščine, na kar sem tudi opozarjala. Moja pot v politiko se je odvijala sama od sebe. V tem času sem se odločala zelo spontano, nisem pretirano razmišljala, ampak sem sledila želji, da se v državo vrne demokracija in spoštovanje oblasti do državljank in državljanov. Naša država mi je zelo ljuba, zato si želim, da bi vsi ljudje v njej živeli svobodno in dostojno.
Cena, ki ste jo plačali, ker ste temu dali glas, je bila visoka. »Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin, do takrat pa pazite nase,« ste dejali. Janeza Janšo ste označili za »velikega diktatorja« in dodali, da je virus pri nas dal polet »zafrustriranim osebkom s kriminalno preteklostjo in željo po zatiranju vsega, kar jim stoji na poti,« so bile vaše kritike oblasti.
Za te izrečene besede mi še danes ni žal. Takrat sem začutila, da se ljudem brez ustrezne pravne podlage jemlje svoboda. Če je bilo na začetku epidemije to še sprejemljivo, je kasneje postalo nevarno. Menim, da se je treba odzvati na vsako omejevanje človekovih pravic, četudi bi šlo morda za ustavno dopustno omejevanje. V takem primeru je treba ravnanje oblasti budno spremljati. Če pa je omejevanje v nasprotju z ustavo, je upor popolnoma legitimno dejanje. V nekem trenutku sem v sebi začutila klic, da je treba nekatere ljudi zbuditi. Ob nadaljevanju in stopnjevanju prisile nad državljani in ob izkoriščanju epidemije za nelegalne in nelegitimne poteze oblasti bi se čez čas res lahko znašli v neki drugi državi. In tako razmišljanje ni prav nič pretirano. Oglejmo si samo, kaj se dogaja v nekaterih drugih državah; govorim o Poljski in Madžarski.
Opažam, da vam ni težko pokazati čustev. Tega pri politikih skoraj nismo vajeni.
Veste, v politiki je zaželeno, da ne rečem zapovedano, da se čustev ne (po)kaže. Ampak zakaj? Res se to sprašujem. Saj smo ljudje vendar bitja z razumom in emocijami, in zakaj bi slednje izvzemali?! So del nas, naše biti in poglejte, kako pomembna so: nekateri družbeni premiki temeljijo prav na njih. Če ne bi bilo sočutja, bi še danes poznali suženjstvo. Ker pa so ljudje v sužnjih videli trpljenje, žalost, ponižanje, jih je (tudi) to porinilo v akcijo in premike. Čustvo, ki je zagotovo zelo vplivalo na potek človeške zgodovine, je ljubezen. Vladarji so premikali gore zaradi ljubezni, na primer angleški kralj Henrik VIII., ki je (tudi) zaradi ljubezni prekinil vez z Rimom in položil temelje za anglikansko cerkev. Govorim seveda o pozitivnih čustvih. Negativna pa so lahko destruktivna in jih moramo pogledati skozi oči razuma. Veste, kdaj so družbeni dosežki največji? Ko se te neka stiska čustveno dotakne. Tedaj si pripravljen premikati gore; nekaj te podžge in vodi k doseganju sprememb, premikov zase in za sočloveka.
Ker sva pri čustvih, želim izpostaviti srečo. Kdaj jo najbolj čutite?
Sreča je rezultat notranje pomirjenosti in izpolnitve. Ko je temu zadoščeno, se počutim tako. Zelo srečna sem, ko poslušam zvok morja, dežnih kapelj, ko sem v popolnem miru nekje v naravi. Stik z naravo mi je zelo pomemben, tam najdem svoj mir. Da ne omenjam čiste ekstaze, ki jo občutim na ježi s konjem. Ta občutek svobode, ko galopiraš, je nekaj nadzemeljskega. Svet je tako poln lepote in čudes, pa jih nekateri sploh ne opazijo. Nepopisna sreča je tudi, ko vidim svoja sinova zadovoljna in zdrava, kajti ne eno ne drugo ni samoumevno. Zdravje enega od mojih otrok je bilo namreč na težki preizkušnji.
Vas je to zelo zaznamovalo?
Je. Za starša ni hujšega kot nemoč, ki jo čuti, če njegov otrok preživlja nekaj hudega, kot je bolezen. Pri nas je bila to bolezen enega od dvojčkov. Dajem kapo dol vsem staršem, ki zdržijo take preizkušnje. Iskreno priznam, da me je bilo zelo strah, kaj bo z njim. Saj sploh ne vem, od kod sem črpala moč, da sem to prestala in mu nudila oporo, vse, kar je bilo možno. Včasih se mi je zdelo, da ne bom zmogla, potem pa se je rodila nova moč, za katero nisem vedela, da obstaja. Z napori smo se prebili do rešitve, ki je sinu zelo pomagala in je zdaj deček v redu. Njegova bolezen je bila lekcija, zato rada rečem, da me je otrok naučil, kaj je zares pomembno v življenju. Od tedaj so moje in naše družinske prioritete zelo urejene in spoštovane.
Ste potem usvojili tudi umetnost uravnovešanja dela in počitka? Zlasti ženske se težje ustavimo in vzamemo kakšen trenutek zase, za dušo, da si napolnimo baterije. Po naravi smo pogosto take, da se razdajamo, skrbimo za druge, pomagamo …
Človek mora najti ravnovesje med delom in prostim časom, saj prevlada enega ali drugega privede do porušenja notranjega ravnovesja. Delo te napolnjuje, te samouresničuje, ti daje občutek koristnosti in vrednosti. Hkrati pa moraš energijo za delo od nekod črpati. Prosti čas oziroma hobiji nahranijo željo po kreativnosti in športu. Zame je to poleg konjev in proučevanja zgodovine nedvomno pisanje. Lahko vam povem, da pišem novo knjigo. Spet gre za zgodovinski roman, postavljen v 17. stoletje, ko je na našem ozemlju kosila kuga. Z vsebino mojega drugega avtorskega dela se bodo zagotovo našle vzporednice z današnjim časom.
V prvi knjigi Gretin greh je čutiti vašo fascinacijo nad močnimi ženskami. Vam je kakšna zaradi tega, kar je, še posebno blizu?
Zelo me intrigirajo močne ženske iz zgodovine, ki so spreminjale svet. To so na primer Elizabeta Woodville, Katarina Aragonska, Ana Boleyn, Elizabeta I., Katarina Velika, Izabela Kastiljska, Matilda Toskanska. Vsaka je imela drugačno, izjemno zgodbo, in vse so za seboj pustile velik pečat. Navdušuje me, kako so šle skozi življenje. Njihova drža, načelnost, vizija, to, kako so vstajale po padcih, se niso uklonile. Ampak saj take smo tudi današnje ženske.
Česa pa ne marate?
Škodoželjnosti. Obsojam tiste, ki namenoma škodijo drugim. Zelo sem občutljiva tudi na vse vrste krivic in nestrpnosti. Nekaj od tega sem občutila na lastni koži zdaj, ko sem v politiki. In potem se bolj kot o delu, ki ga opravljam, govori o barvi mojih čevljev, producira se laži o mojem strokovnem in osebnem življenju in druge podlosti. Če se spravljaš v politiko, te na to sicer pripravijo, vendar še vedno si pretresen, ko se ti zgodi. Nepotrebno zdraho so na družbenih omrežjih ustvarili tudi zaradi mojih tetovaž, pa jih brez težav pokažem. Lahko fotografirate tatu, ki ga imam na nogi. Ko govoriva o poslikavah telesa, pomislim na predsednika društva Srce za bulle Simona Mihoriča, ki ima tetovirano celo telo, vključno z obrazom in zaradi tega včasih doživlja neprijetne odzive, morda celo obsojanje. Pri tem se sprašujem, kako je mogoče, da ga sodimo po tem. Saj ne poznamo njegove zgodbe. Ob tem pa spregledamo njegovo udejstvovanje kot zaščitnika živali, kar je plemenito in me navdušuje. Izvedenci za protokol pravijo, da z ekspresivnim videzom jemljemo pozornost vsebini, zato se je treba zliti v sivo povprečje. Torej, ne izstopaj s svojo individualnostjo, ker ljudje tega ne marajo. Zame je to tudi neke vrste nesvoboda, ki se ji nisem pripravljena pokoriti.
Ženske so oziroma ste v zadnjem obdobju množičneje stopile v ospredje. V novi vladi je 36 poslank, kar je 40 odstotkov vseh poslancev, imamo pa tudi 43 odstotkov ministric. Vi ste prva ženska predsednica državnega zbora, odkar imamo samostojno Slovenijo. Neuradno se šušlja, da se bo za funkcijo predsednika države potegovalo kar nekaj močnih kandidatk. Vas veseli, da je tako?
Zagovarjam uravnoteženje, sem za pariteto – enako zastopanost žensk in moških tako v politiki kot drugje. Kvalitete, ki jih ima en in drug spol, lahko povezane dajejo izjemne rezultate, zgodbe. Tudi kar zadeva bodočega predsednika države, ne ciljam toliko na spol kot na kvalitete in vrednote, ki jih bo človek na tej funkciji posedoval. Ker Slovenija potrebuje nekoga, ki bo predstavljal stabilnost, državotvornost in državnost, nekoga, ki bo moralni steber in moralni kompas hkrati.
Kakšno vizijo pa imate za svojo funkcijo?
Predvsem je ne vidim samo kot strogo politično in vklenjeno v naloge, zapisane v poslovniku državnega zbora. Zavedam se, da imam pozornost, sem na očeh in bom to tudi izkoristila. Vse v želji, da pripomorem, prispevam k pozitivnim premikom, spremembam. V okviru svojih pristojnosti in po najboljših močeh, kar vključuje tudi neformalne načine, želim doseči spremembe na področju diskriminacije, položaja otrok, še posebno otrok s posebnimi potrebami, marginaliziranih skupin ter varstva in zaščite živali. Ukvarjala se bom tudi z vprašanji, ki zadevajo ženske.
Ker ste zelo strastni do tem, ki zadevajo nežnejši spol, vas za konec prosim, ali lahko našim bralkam namenite kakšno priljubljeno misel.
Nobena veja ni tako težka, da bi vas zlomila. Vedno lahko vstanete in greste naprej. Dala jim bom še en kompliment: poimenovala jih bom čarovnice sodobnega časa. S tem, ko jih okličem za to – nekateri bodo skočili ob tem izrazu – naj nemudoma pojasnim, da s čarovnico označujem žensko, ki kljubuje življenju, ne glede na to, kako jo preizkuša; ki dela čudeže vsak dan s tem, ko premaguje sebe, svet in odpira poti za svoje otroke in druge.
Potem ste tudi vi čarovnica?
Če bi živela v 17. stoletju bi verjetno zelo hitro šla na grmado, ker se imam za čarovnico, vendar ne okultno, ampak to, ki sem jo ravnokar izpostavila oziroma predstavila. Spadam med ženske, ki ne pristajajo na okvire in vloge, ki jim jih tradicionalno nalaga družba. Čarovnico vidim kot neodvisno, močno, samostojno žensko, ki ji je mar zase in za okolico in je zmožna spreminjati sebe in življenja drugih. V tem se gotovo zelo prepoznam.
