Zgodila se je še korona, ko je svet obstal, in takrat je imela tudi ona končno več časa zase ter za svojega partnerja, neverjetno novo ljubezen, ki ji je po ločitvi dala novo upanje in zagon. Uspešna poslovna dama, ki iz Ženeve deluje v mednarodnem consultingu, kot coach in se ukvarja z izobraževanjem, treningi voditeljstva in osebnega razvoja, se je namreč 2018., po 16 letih zakona, ločila.
Po bolečih padcih se je treba pobrati
»Na zakon imam lepe spomine, imela sva krasna leta, poročena sem bila z dobrim človekom, vendar pa sva se 'razživela' in odtujila. Verjetno je k temu prispevala tudi moja veleposlaniška kariera, saj za nobenega človeka ni preprosto imeti za partnerja veleposlanika oziroma veleposlanico. Ločitev je bila zame zelo boleča, občutila sem jo kot osebni poraz. Preprosto sva se znašla v situaciji, ko sva preveč pustila, da stvari tečejo po svoje. Tudi po nekaj letih to še vedno dojemam kot osebni poraz. Tisto leto je bilo zame na splošno zelo naporno: umrl mi je oče, šla sem skozi ločitev, na rokah mi je umrl še maček Lojze, ki me je spremljal v Berlinu in Bernu. Ljubitelji živali boste že vedeli, o čem govorim. Vendar pa, ko se oziram nazaj, ob vsem tem nisem imela niti ene neprespane noči. Vsak potop v noč ali spanje mi je dal novih moči za naprej. Z leti, pa tudi kot nekdanja vrhunska športnica, sem se naučila dobro racionalizirati stvari in se ne prepustiti toku negativnih čustev, ki nastanejo v taki situaciji. Kajti šport niso samo zmage, temveč tudi porazi. In slednjih je v športu bistveno več. Med puberteto me je doživljanje porazov izklesalo v na trenutke trdo osebo. Ob ločitvi sem si rekla, to se je zgodilo, gremo naprej. In potem je vedno laže,« pravi Marta, ki se je zelo trudila, da se ni ujela v spiralo negativnosti. Pokonci so jo držali tudi pristna koroška trma, podpora bratov, ki ji vedno stojita ob strani, nečakinje in nečaki ... Kljub temu da je ločitev težka življenjska prelomnica, je ponosna, da jima jo je uspelo z nekdanjim možem izpeljati hitro in dostojno. Kajti četudi si prizadet, je mnogo laže iti naprej brez grenkih izkušenj in zamer, kaj šele vojn, ki pri nekaterih zakoncih trajajo leta in leta. Marta se je sprijaznila s tem, kar ji je prineslo življenje, ter se prepustila njegovemu toku in prihodnosti.
Ko si zadovoljen s seboj, pride tudi ljubezen
Zdelo se ji je prav neverjetno, ko ji je pri 55 letih na vrata potrkala nova ljubezen. »Preprosto se je zgodilo. Sreča je, da to ni stvar, ki bi jo lahko racionalno uravnavali in nanjo vplivali. Zgodi se ali pa ne. Meni se je moj Švicar Henri. Vesela sem, da kljub ločitvi nisem izgubila vere vase, morda pa mi je prav to najbolj pomagalo. Že mnogo prej sem vedela, da če ne bom sama poskrbela zase, ne bo noben drug. Ves čas sem si prigovarjala, delaj na sebi, poskrbi zase, četudi si s partnerjem. Nikomur ne smemo predajati odgovornosti za svoje življenje, saj je to potem breme za drugega. In tako sem ves čas delala na sebi, se trudila biti kar se da neodvisna. To se mi je v Švici, kjer nimam sorodnikov, zdelo še pomembneje. S Henrijem, ki je po poklicu diplomat, sva se poznala že od prej. Srečevala sva se na protokolarnih druženjih. Trenutno, do leta 2024, zaseda funkcijo generalnega sekretarja EFTE – European Free Trade Association, Evropskega združenja za prosto trgovino. Ko sem bila še veleposlanica, sva čez teden delala vsak v svoji službi, konci tedna pa so bili najini. Prav nič se mi ni bilo težko voziti k njemu in obratno. Ko sem pustila službo v Bernu, sem se preselila k njemu v Ženevo. Potem pa je prišla korona, za naju je bila pravi blagoslov. Intenzivno sva začela sobivati skupaj, saj je tudi Henri delal od doma. To je bilo posebno obdobje, ko se ni dalo iti nikamor razen v hribe. Še nikoli nisem zlezla na toliko vršacev. Hvaležna pa sem tudi za to, da je Henri res odličen kuhar. Imela sva čas za ustvarjanje v kuhinji. Z veseljem sem bila njegova pomočnica,« se smeji Marta, ki jo je njen dragi v hribih tudi zaprosil za roko – na čisto poseben, švicarski način.
Poroka v Švici pomeni višje davke
Zaljubiti se v Švicarja pomeni tudi spoznavati čisto drugačno mentaliteto, še posebej ker je on vzgojen v kalvinističnem duhu, ki je še ostrejši od protestantskega. Švicarji so tudi zelo zaprti ljudje, ki so srečni predvsem tedaj, ko delajo in je delo dobro opravljeno. Obveznosti so zanje na prvem mestu, družabni plati življenja in druženju posvečajo manj pozornosti. Marta se je morala kar pošteno potruditi, da mu je razložila in pokazala, ko sta bila v Sloveniji, kako prijetno je ob sobotah zjutraj, ko pojesta zajtrk, iti na ljubljansko tržnico, sproščeno sesti v lokal in spiti kavo. Ni mu šlo v račun, čemu takšna potratnost, če pa sta le uro prej doma pila kavo. Od njega se je veliko naučila, predvsem v smislu lastne odgovornosti, kajti Švicarji so vzgojeni, da morajo sami poskrbeti zase, da se, v nasprotju z mnogimi Slovenci, ne zanašajo, da bo to storila država. Pragmatičen, kot je, jo je Henri tako tudi zaprosil za roko.
»Nekega dne sva šla v hribe. Hodila sva deset ur, na koncu, ko sva bila pošteno utrujena in nisva imela več ne hrane ne pijače, saj sva pošteno zašla, sva končno prišla do koče, kjer naj bi prenočevala. Med večerjo na terasi mi je dejal, da je premišljeval, da bi se rad poročil z mano. Vendar bo to pomenilo tudi, da bo moral plačevati 40 odstotkov višje davke, saj morajo po zakonu poročeni Švicarji oddajati enotno davčno napoved, v kateri se seštejejo prihodki obeh zakoncev. V šali temu zakonu pravijo 'poročna kazen'. Najprej sem mu dejala, da ga popolnoma razumem, da to ni najbolj smiselno in pametno, vseeno pa mi ostal malo grenak priokus, da na tako romantično zadevo gleda skozi številke. Nato sva idejo o poroki za nekaj časa opustila. Na koncu pa sva vseeno prišla do tega, da je morda s finančnega vidika iracionalno, vendar pa je poroka vseeno krona najinega odnosa. A je bila do nje še dolga pot, saj se kot tujec v Švici ni preprosto poročiti. Kar tri tedne sem zbirala vse dokumente, ki so jih zahtevali. Med drugim celo preveden sporazum o ločitvi. Ko sva vse papirje poslala na urad v Ženevo, so naju povabili na spoznavni pogovor, ki je verjetno namenjen temu, da ne prihaja do zlorab in lažnih porok. Spremljal naju je prevajalec, z njegovo pomočjo sva morala drug o drugem izpolniti vprašalnik in odgovoriti na kopico vprašanj. Nato sva končno le dobila dovoljenje za poroko,« se spominja Marta. Njena mama je bila takrat hudo bolna, ker pa je imelo dovoljenje za poroko omejen rok veljavnosti, sta se kljub vsemu odločila za obred. Mama jima je dala še zadnji blagoslov in umrla. Tri dni po njenem pogrebu sta imela določen datum za poroko na matičnem uradu.
S tramvajem na poroko
»Glede na to, da je pod najinim blokom postaja tramvaja, ki ustavi pet minut hoje od matičnega urada, sva se odločila, da greva, čisto praktično in še ekološko po švicarsko, na poroko kar s tramvajem. Tudi najinim gostom – vseh ljudi na poroki je bilo zaradi koronskih omejitev lahko največ dvajset – iz Slovenije se je to zdelo super. Vse skupaj je trajalo 20 minut, obred je potekal v francoščini, jaz pa sem najprej rekla da v slovenščini, šele potem po francosko. Nato smo imeli s pričami in najožjimi sorodniki doma večerjo,« pripoveduje Marta, ki tudi z obleko ni prav nič komplicirala. Želela je imeti nekaj slovenskega, vendar ne belega, pa je njena priča poklicala Majo Štamol in ji je ta sešila prekrasno črno obleko, namesto klasičnega poročnega šopka pa je imela šopek okoli zapestja. Nad slovensko nevesto je bil navdušen tudi Henrijev 90-letni oče, ki ni hotel, da bi živela na koruzi. S poroko je Marta pridobila še dve novi prijateljici – Henrijevi odrasli hčerki, s katerima se odlično razume. Ker zaradi smrti njene mame in koronskih ukrepov decembra niso mogli dostojno proslaviti veselega dogodka, sta se dogovorila, da takoj, ko bo mogoče, pripravita zabavo za sorodnike in prijatelje v Sloveniji, da bi predvsem Švicarjem pokazala lepote naše dežele.
Svetovljanska zabava na Ljubljanskem gradu
»To je bila Henrijeva ideja in zdela se mi je krasna. On je namreč naravnost očaran nad našo deželo. Medtem ko jo mi velikokrat kritiziramo, najdemo obilo pomanjkljivosti in razprtij ter se nam zdi Švica s svojo 200-letno tradicijo demokracije vzor, me on velikokrat spomni, koliko velikih stvari nam je uspelo doseči v tako mladi, 30-letni zgodovini. Po njegovem živimo lepo, smo krasna, urejena država, v kateri so ljudje veliko ustvarili. Edino tega ne razume, kako smo lahko tako sprti med seboj. Zakaj se tudi takrat, ko bi bilo nujno, ne poenotimo. A me potolaži, da je to zaradi mladosti naše demokracije,« pove Marta, ki je bila srečna, da je vse potekalo v mirnem, prijateljskem in srčnem vzdušju. Ker večina njunih prijateljev in njegovih sorodnikov še ni bila v domovini njegove žene, jim jo je želel predstaviti. Povabila sta 120 ljudi z vsega sveta. Najprej so uživali v zvokih alpskega roga na dvorišču gradu, nato pa še v glasbenih presenečenjih. Martin prijatelj, izvrstni harmonikar Marko Hatlak, je goste, ki so jim stregli same izbrane slovenske jedi in vina, očaral s svojo virtuoznostjo na harmoniki, nevesti pa je bilo toplo pri srcu, ko so zaigrali njeno ljubo koroško »Mau čez Izaro«.
Proti jutru sta bila zakonca prijetno utrujena od druženja in plesa, a neznansko srečna. »Odkar sva poročena, se ni spremenilo nič bistvenega, razen da imam zdaj na roki prstan. Občutim neizmerno srečo, da mi gre v tej starosti tako dobro. Da imam ob sebi človeka, ki mu lahko zaupam in vem, da mi bo v vsem stal ob strani, kar je, ko se počasi približuješ 60., tudi zelo pomemben vidik. Pomirjena sem sama s seboj, ob sebi imam res krasnega človeka, ob katerem občutim globoko ljubezen. Me pa v kratkem čakata še en pomemben pogovor z njim in velika odločitev. Dobro bom morala razmisliti, kako bi moja kandidatura za predsednico države vplivala na najino zasebno življenje. Ker če kandidiram in bom izvoljena, bo to za naju pomenilo ločeno življenje. Odločitev je izjemno težka, še posebej v tej starosti, ko tako zdrava in globoka ljubezen ni samoumevna. Ne bi želela storiti ničesar, kar bi jo ogrozilo, in ne bi naredila nič, če se Henri ne bi strinjal s tem,« še pove novopečena gospa, ki pa zaradi vseh obveznosti ne more na medene tedne.
