Novice Svet24

Oba sta se rodila gluha, a kljub temu živita nadvse polno življenje in uživata v tem, kar počneta. Oba sta osebna trenerja fitnesa in navdušena športnika. Rok je tudi olimpijec; slovenske barve je kar dvakrat zastopal na olimpijskih poletnih igrah gluhih. Pred kratkim so se iztekle štiriindvajsete, ki so bile za Slovenijo najuspešnejše.

Barbara živi in dela v Ljubljani, Rok pa je ostal v Posavju. Njegov fitnes studio nosi zgovorno ime – Dosezi sonce, poklicno pa se ukvarja tudi z jadralnim padalstvom. S prijateljem Gašperjem Fermetom namreč organizira tandemske jadralne polete z Lisce. »Ta šport je za gluhe precej neobičajen in celo nemogoč, pravijo zdravniki,« pripomni in doda, da mu jadralno padalstvo pomeni občutek svobode, neodvisnosti, da lahko dojema svojo lastno moč in se zaveda samega sebe.

V navadno osnovno šolo

Ko govorimo o Roku in njegovi življenjski poti, ne moremo mimo njegovih predanih in odločnih staršev ter že omenjene sestre. »Starša sta želela, da ne bi imela težav s komunikacijo in ne bi bila 'zaklenjena' v zavodu za gluhe. Vztrajala sta in poskrbela, da sva hodila v navadno, 'slišečo' osnovno šolo in se normalno izobraževala. Ni bilo lahko, tudi ozaveščenost o gluhosti je bila takrat precej slabša. Oče Branko je bil strojni inženir in je veliko službeno potoval v Nemčijo in Beograd, mami Zinka, ki je bila poštna tehnica, pa je opravljala tudi po dve službi hkrati. Šola, učenje ter vsakodnevna vožnja z vlakom v Ljubljano na govorne logopedske vaje je bil naš način življenja več let. A tako sva s sestro spoznavala svet slišečih in postajala vsak dan samozavestnejša. Sošolci so bili večinoma razumevajoči, nekateri pa tudi ne. Določeni učitelji nikakor niso zmogli razumeti, da bereva z ustnic, pa so pisali na tablo in vzporedno razlagali snov. Skozi šolanje na osnovni in srednji šoli ter nato na fakulteti sva z Barbaro dojela, da nekateri sošolci in učitelji žal niso mogli sprejemati najine drugačnosti,« opisuje Rok.

Pred slabimi petnajstimi leti sta Rok in Barbara klasični slušni aparat zamenjala za polžev vsadek. »Po operaciji sva se, če lahko tako rečem, na novo rodila. Del najine tišine je umrl. Naenkrat je bilo toliko novih zvokov, potrebovala sva mesece in mesece učenja, da sva spoznala in se navadila na za naju povsem novo, hrupno okolje – zvok avtomobilov, ptičje petje, komunikacijo po telefonu ... A se je izplačalo.«

Rok in Barbara tudi dobro govorita. Kako težko se je bilo naučiti? »To je vedno zanimiva zgodba. Kot otrok zaupaš staršem in strokovnjakom, ki ti želijo pomagati, in temu poskušaš slediti. Danes so vsi pedagogi, ki delajo v zavodih za gluhe in naglušne, navdušeni nad nama, kako jasno in razločno govoriva, nama pa je to samoumevno,« pravi Rok.

Od rehabilitacije do tekmovalca

Da je Rok športni navdušenec v polnem pomenu besede, je po eni strani »kriva« njegova druga prirojena napaka ter po drugi strani – seveda kdo drug kot – sestra Barbara. Rodil se je z mišično atrofijo, imel je delno ohromljeno levo roko in krajšo levo nogo, s stopalom, obrnjenim navznoter. »Poleg operacij in nošenja posebnih vložkov so mi zdravniki priporočali veliko gibanja, različne športe, predvsem pa plavalno terapijo, da bi izboljšal motorične sposobnosti. Tako so v Plavalnem klubu Celulozar Krško opazili mojo posebno tehniko plavanja in me povabili, da se jim pridružim. Za gluhe je posebno tudi športno plavanje; zaradi gluhote ne slišiš žvižga piščalke na startu in imaš slabšo razvito motoriko ravnotežja. Potreben je bil prilagojen sistem treninga. Skozi leta sem sodeloval z različnimi trenerji in se kalil v različnih klubih v Sloveniji, v katerih so mi bili v oporo in pomoč, a je bil Anton Bizjak tisti trener, ki je v začetku plavalne kariere postavil temelj, da sem lahko tekmoval s slišečimi vrstniki in dosegal vrhunske rezultate,« se spominja Rok.

Osebni arhiv

Njegove uspehe so kmalu opazili pri Zvezi gluhih Slovenije. Pri rosnih 15 letih, leta 1997, se je prvič udeležil olimpijskih iger slepih v Københavnu na Danskem ter se uvrstil v polfinale na 400 metrov prosto, kar mu je dalo zagon za naprej, drugič pa leta 2004 v avstralskem Melbournu, kjer je v polfinalu na 200 metrov prosto zasedel 15. mesto in v finalu na 400 metrov prosto 8. mesto. V več kot 20 letih aktivnega športnega plavanja se je udeležil številnih evropskih in svetovnih prvenstev za gluhe, na katerih je posegel po medaljah. Naj omenimo le evropsko prvenstvo leta 1998 v Litvi, na katerem je na 1500 metrov prosto osvojil bronasto kolajno, in svetovno prvenstvo v Kanadi leto pozneje, ko je na 400 in 200 metrov prosto osvojil srebrno in bronasto medaljo. Od plavalnih tekmovanj se je poslovil na svetovnem prvenstvu gluhih v Tajvanu leta 2007; takrat si je na 200 metrov prosto priplaval 5. in na 400 metrov prosto 7. mesto, kar sta bili najboljši uvrstitvi slovenskih športnikov na tem tekmovanju. »Plavanje me je usmerjalo na življenjski poti in je v vseh teh 20 in več letih prispevalo, da sta se moje telo in um oblikovala v pozitivno smer.«

In kje je imela prste vmes sestra Barbara? Ker so bili v otroštvu njuni starši precej zaposleni, ga je kot »varuška« vsepovsod jemala s seboj na raziskovanje in spoznavanje sveta. »In če dodamo še najin adrenalinski tip značaja, sva z leti v slišeči družbi poskusila vse, kar je bilo mogoče poskusiti – od tekmovanja z gokarti do rokometa, smučanja, triatlona, skakanja z letala in že omenjenega jadralnega padalstva. Tak način življenja, športno razmišljanje in dolgoletne izkušnje so naju pripeljali do tega, da sva se pozneje specializirala na področju zdravstva in fitnesa,« pojasnjuje Rok.

Tina in Lučka

Osebni arhiv

Piko na i pestremu življenju Roka Veglja daje njegova mlada družina – ljubeča življenjska sopotnica Tina, za katero pravi, da je nadvse sončna oseba, in njuna dve leti stara »frajla« Lučka, ki »nama dovoli sanjati velike sanje«.

In če smo že pri sanjah ali življenjskih odločitvah in prelomnicah, Rok svetuje: »Ne komplicirajte in ne ozirajte se na to, kaj o vas govorijo drugi. Pomembno je, kako delaš na sebi in se pogovarjaš s seboj. Nauči se reči ne, če čutiš, da je tako prav. Kajti 'opraviti nemogoče' pomeni samo to, da vam bo vzelo malo več časa, kot ste načrtovali.«

***3 strani FLEHA Rok Vegelj / Osebni trener fitnesa in jadralni padalec, večkrat odlikovani olimpijec IZJAVA »Ne komplicirajte in ne ozirajte se na to, kaj o vas govorijo drugi. Pomembno je, kako delaš na sebi in se pogovarjaš s seboj. Nauči se reči ne, če čutiš, da je tako prav. Kajti 'opraviti nemogoče' pomeni samo to, da vam bo vzelo malo več časa, kot ste načrtovali.« Rok Vegelj POUDARKI: Da je Rok športni navdušenec v polnem pomenu besede, je »kriva« tudi sestra Barbara. Pri rosnih 15 letih, leta 1997, se je prvič udeležil olimpijskih iger slepih v Københavnu na Danskem ter se uvrstil v polfinale na 400 metrov prosto. Od plavalnih tekmovanj se je poslovil na svetovnem prvenstvu gluhih v Tajvanu leta 2007; takrat si je na 200 metrov prosto priplaval 5. in na 400 metrov prosto 7. mesto. okvir: Prirojena napaka Rodil se je z mišično atrofijo; imel je delno ohromljeno levo roko in krajšo levo nogo, s stopalom, obrnjenim navznoter. Poleg operacij in nošenja posebnih vložkov so mu zdravniki priporočali veliko gibanja, različne športe, predvsem pa plavalno terapijo, da bi izboljšal motorične sposobnosti. FOTOPODPISI: (#105461) Rok Vegelj s svojima srčnima damama – dekletom Tino in hčerkico Lučko (#105463) S sestro Barbaro na kartingu (#105464) S Tino jadrata nad Lisco. (#105465) Rok obožuje tudi hribe in plezanje. Tudi sneg ga ne ustavi. (#105462) Tekmovalno plavalno kariero je sklenil v Tajvanu.***