Z zavarovanjem poljščin, nasadov in živine se tveganje razporedi na zavarovalnico, ministrstvo, del tveganja pa še vedno ostane na kmetiji. A ta delež oziroma breme, ki ostane kmetiji, je po oceni kmetov preveliko. Za mnoge je sporna višina odbitne franšize, ki je najmanj 15 odstotkov, to je znesek, ki ga zavarovalnica v vsakem primeru odbije oziroma ga bo zavarovanec v primeru škodnega dogodka kril sam, ter cena zavarovalne premije.
Na očitek kmetov o previsokih cenah zavarovalnih premij Benjamin Schlauer, direktor slovenske podružnice Agro zavarovalnice, odgovarja: »Kako naj bodo premije poceni, če se ob podnebnih spremembah vrstijo različne škode po vremenskih rizikih iz leta v leto. Samo lani smo izplačali za skoraj štiri milijone evrov odškodnin, v glavnem na račun spomladanske pozebe v trajnih nasadih.«
Dodaja, da je Agro zavarovalnica v Sloveniji v svojih desetih letih obstoja izplačala več odškodnin, kot je pobrala zavarovalnih premij. »Sicer pa je treba gledati takole: država namenja kmetovalcem 55 odstotkov subvencije, in če gresta mož in žena kmetovalca na povprečno kosilo, ju stane okoli 40 evrov, prav toliko pa stane zavarovanje enega hektarja pšenice ob najugodnejših pogojih za kmetovalca.« Koliko konkretno stanejo premije, Schlauer ni želel podrobneje razkriti, saj da so odvisne od velikega števila kombinacij pri sestavi zavarovalne ponudbe kmetovalcu, torej od vključenih vremenskih tveganj do višine zavarovalnega kritja.
Premije so visoke, ker se premalo kmetov odloči za zavarovanje
Tudi predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Roman Žveglič je opozoril, da so zavarovalne premije v Sloveniji visoke. »In to zato, ker se premalo kmetov odloča za zavarovanje, zavarovalnice pa so tržni subjekti in se tudi tržno obnašajo.«
Zakaj se kmetje ne odločajo za zavarovanje posevkov in nasadov? »Pri nas je še vedno veliko kmetij, ki niso življenjsko odvisne le od kmetijstva, in te se praviloma ne odločajo za zavarovanje.«
Lani so kmetje zavarovali 38.000 hektarjev žit (od skupno 98.040 hektarjev oziroma slabih 40 odstotkov), 1239 hektarjev sadovnjakov in 3059 hektarjev vinogradov. Leto prej so sklenili zavarovalne premije za okoli 38.700 hektarjev žit, torej 700 hektarjev več, za 100 hektarjev več sadovnjakov, a za 257 hektarjev manj vinogradov.
Skupno je država leta 2021 za sofinanciranje zavarovalnih premij namenila 6,18 milijona evrov, leto prej 5,3 milijona evrov. Številke je Schlauer pokomentiral z besedami, da zaradi spomladanske pozebe in škode, ki jo je povzročila, sadjarji, ki niso zavarovali površin, skorajda ne obstajajo. A glede na podatke statističnega urada je na Slovenskem zgolj 2093 hektarjev intenzivnih jabolčnih sadovnjakov ter za 1000 hektarjev nasadov marelic, breskev, češenj … Zavarovanih jih je torej manj kot polovica, še večji razkorak je na področju vinogradništva, na kar je opozoril tudi prvi mož Agro zavarovalnice v Sloveniji, ki pa je zadovoljen z obsegom zavarovanih poljščin.
Država s pomočmi podpira lobiste
Glede na podatke se torej še vedno vsaj polovica kmetov ne odloča za zavarovanje pridelkov oziroma površin. Schlauer odkrito pove: »Država se po eni strani trudi in omogoča dobro višino sofinanciranja kmetijskih zavarovalnih premij, po drugi strani pa daje določenim lobistom potuho in skoraj vsako leto prek interventnih finančnih ukrepov pomaga tistim, ki ne zavarujejo, čeprav so imeli enaka izhodišča in pogoje kot tisti, ki so zavarovali. To ni pravilen pristop, saj že država sama daje signal, naj ne zavarujejo površin. Za vse se namenja davkoplačevalski denar in ni prav, da tako razmetavamo z njim oziroma ga ne investiramo v subvencioniranje zavarovalnih premij ter tako ne izboljšamo pogojev zavarovanja.«
Ker se vedno radi primerjamo s sosedi, še posebej z Avstrijci, in ker je Agro zavarovalnica avstrijska, je Schlauer razkril, kakšne izkušnje imajo v severni sosedi: »Deleža kmetijskih zavarovanj, ki ga dosegajo v Avstriji (povprečje 78 odstotkov), ne dosežeš kar tako, potrebni so čas, volja, sprememba kmetijske zakonodaje in trd, čvrst pristop, ki ne popušča nezainteresiranim pridelovalcem, ki ne zavarujejo.«
Zavarovalnica si torej želi ostrejši pristop države, na drugi strani pa ministrstvo opozarja, da zavarovanje sicer ostaja temeljna oblika varovanja kmetijske proizvodnje pred naravnimi nesrečami, pomembno pa je, da se kmetje zavedajo pomena preprečevanja škode, saj samo z zavarovanjem ni mogoče ublažiti posledic škode in imeti dolgoročno ekonomsko vzdržne pridelave.