Kako ste, Josipa?
Počutim se dobro. Malce sem se izolirala zaradi pandemije, vendar nimam težav s samoizolacijo, saj lahko marsikaj postorim po hiši. Ne hodim veliko ven in se ne družim prav dosti, tako da to ni težava. Pogrešam pa več svobode, a hkrati mislim, da se bomo morali naučiti prilagajati vsem situacijam, kajti kdo ve, kaj nas še čaka. Bolj ko si prilagodljiv, lažje vse preneseš. Odpovedi koncertov so bile za glasbenike težke. Sama imam bolj umirjen razpored koncertov, tako da nisem utrujena, ne hitim. Ukrepe sem prenašala disciplinirano, ker sem tudi sicer taka.
Za samske je bilo med zaprtjem družbe še posebej težko, mnogi so takrat spoznali, da je v taki situaciji morda bolje imeti partnerja. Ste vi morda zdaj pomislili, da ste naredili napako, ko ste po Karlovi smrti zaprli vrata pred morebitnimi novimi snubci?
Ne, lepo mi je v svoji družbi.
In v Karlovi, saj ga ves čas omenjate, torej živite nekako z njim.
Duše živijo, so okoli nas. Tam, kjer živiš, vidiš stvari, ki te spomnijo nanj, spomniš se anekdot, zaradi katerih se dobro počutiš. 19. decembra sem imela v dvorani Vatroslava Lisinskega koncert, ki sem ga posvetila njemu, na obletnico njegove smrti 10. decembra pa so na HTV predvajali dokumentarec o njem. To me je osrečilo, saj sem del misije, s katero si prizadevam, da njegovih del ne bi pozabili, da živijo naprej.
Pri vas me fascinira, kako po eni strani radi obujate spomine, a vendar ne živite v preteklosti, saj celo tehnologije dobro obvladate. In kljub pripovedovanju o pokojnem partnerju niste zagrenjeni, temveč se ne le zavedate današnjega časa, ampak v njem tudi uživate. Na neki način ste kontradiktorni, nenavadni.
Očitno. Različni smo. Kadar nekateri zaidejo v težave, ne morejo naprej. Jaz pa sem si rekla, da želim nadaljevati za naju dva. Nisem hotela biti izdajalka. Hotela sem, da se vse, kar je bilo ustvarjeno – in Karlo je zame ustvaril res veliko – z enako močjo prenaša naprej. Težko seveda je, a saj ni nič lahko. Vse je odvisno od človeka, kako si v glavi in v srcu uredi stvari – ali si iskren, pristen, ali verjameš v to, kar si delal in delaš. Zame je to lepo in normalno. Grem naprej, odvisno sicer tudi od zdravstvenega stanja, tudi zato, da najino ustvarjanje spoznajo mladi. Vesela sem, če mi nekdo na koncertu reče, da je prišel prvič in da bo še prišel.
Iz ene vaše skladbe, kot je na primer Oluja, bi danes lahko naredili tri pesmi, toliko različnih tem je v njej. To so bile prave simfonije, v pesmih se je zgodilo veliko stvari, ni bila samo ena preprosta melodija in konec.
Zdaj vsi gledajo, koliko časa traja skladba. Jaz potrebujem minuto, da zajamem dih, zdaj pa ena skladba lahko traja samo malce več kot to. (v smehu) Je pa res, da mojih skladb, ki so res dolge, radijske postaje ne predvajajo. A če že omenjam radio, moram reči, da ni prav, da poslušam 70 odstotkov tujega programa. Ne spoštujemo svoje glasbe. To je slabo in veliko pove o nas – da nismo dobri do drugih in do sebe. Hrvaška je država kontrastov. Na ves glas, tudi v politiki, se govori o tem, da spoštuj svoje, imej rad svoje, kupuj svoje …, a se izkaže, da to ni res, da je to licemerstvo. Kadar ljudi vprašam, na kakšen način imajo radi svojo državo, ne znajo odgovoriti. Glasba je univerzalni jezik občutenj in morala bi biti tudi zdravilo. Tako zelo močna je.
Glede na to, da na odru delujete kot neko vesoljsko bitje, kot diva, ki nima stika s stvarnostjo, me zanima, ali spremljate politiko, vsakdanje dogajanje?
Hočeš nočeš smo vsi obveščeni. Politika je povsod okrog nas. Ko prideš iz hiše, vidiš, kako se ljudje obnašajo, o čem govorijo. Vzameš mobilni telefon, greš na splet, vidiš, o čem se piše … Temu se ni moč izogniti, informacije so povsod. Ljudje morajo biti pametni, morajo si želeti sprememb, boljšega življenja. Človek verjame, da bo bolje. Tako bi morali razmišljati, ne pa se vdati, češ da itak ni nič v naših močeh. Po drugi strani pa bodimo realni: lahko bo jutri tudi slabše. Vse je mogoče. Zato bi se morali znati prilagajati. Spremembe so povsod. Ne nazadnje moramo o tem, da bo bolje, razmišljati tudi zaradi zanamcev. Zakaj pa še ni bolje? Ne vem. Pravzaprav vsi mi, mali ljudje, skupaj vemo zelo malo.
Uh, vi torej sebe doživljate kot malega človeka?
Seveda, kot povsem običajnega človeka. Zaradi tega se dobro počutim. Všeč mi je, da me ljudje poznajo, nisem pa zaradi tega domišljava, saj delam na sebi. Bojim se, se veselim, lepo mi je, a sem tudi žalostna. Taka sem kot vsi!
Imate občutek, da morate zaradi svoje prepoznavnosti kdaj javno spregovoriti o pomembnih temah?
Vse, kar delam, delam na svoj način. Najboljši način, da pokažem, kadar mi nekaj ni všeč, je, da to pokažem skozi sebe, s svojim delom, glasbo in kot človek. Nočem poslušati, kako je treba nekaj spremeniti. Takemu človeku bi rekla: Ne govori, ampak stori to! Že vseskozi poslušamo velike in dolge zgodbe, reši se pa nič. Človek o sebi največ pove z dejanji. V to verjamem.
Imate kakšen talent, ki širši javnosti ni poznan?
Znam pisati. Za našega književnika Branislava Glumca sem pred časom napisala fantastično zgodbo za knjigo. Rada imam poezijo, zdaj še bolj kot nekoč, a zanjo nisem nadarjena. Znam pa skladati glasbo. Tudi novo pesem sem sama napisala. Zelo rada imam slikarstvo, rišem, ne vem pa, koliko sem nadarjena, ker je za to potrebno kar nekaj vaje. Veliko stvari me zanima! Slikarstvo in glasbo povezujem, čeprav je slednja povezana z besedo. Rada berem, tudi na koncertih berem poezijo. Sem izjemen kuharski talent, vendar ne kuham več, ker je pač jedi treba pripraviti za več ljudi, potem lahko vznemirjeno čakaš, da ti bodo jed pohvalili … Moj nečak prav tako rad kuha in me včasih prosi za pomoč. Tudi kuhanje je umetnost!
Ali bi zdržali v sivem, pustem življenju?
Siva je sicer čisto lepa barva. Vse barve so lepe! Sonce je rumeno, gozd je zelen. Vse te barve moramo spustiti v svoje življenje: se pravi, da se znamo nasmejati, da znamo biti žalostni. Jaz si želim skozi glasbo ljudem pokazati vse barve. Je pa žalostno, da človek vse te barve, vso to naravo, uničuje. Kaj ni žalostno, da vse lepo, kar kupimo v trgovini, kar nas razveseljuje, stlačimo v plastične vrečke, ki onesnažujejo okolje? Jaz ločujem, čeprav se v zabojnike za različne odpadke meče vse mogoče. Kadar pridem na Brione, me žalosti, koliko je poškodovanih dreves, koliko smeti leži naokrog. Opažam tudi, da pihajo drugačni vetrovi, veliko hujši kot nekoč. Tega pred desetimi leti ni bilo, to se je zgodilo na globalni ravni zaradi uničevanja pragozdov. Če se poseka pol Amazonije, je z nami konec.
