Od sežiganja starega lesa do 30-metrskih umetnin
Na Fallas vsako leto prihajajo obiskovalci iz Španije, pa tudi iz tujine. Letos je noč v mešani sobi z osmimi posteljami v povsem običajnem hostlu stala kar sto evrov (običajno stane približno 15 evrov). Ulice so bile nabito polne tako podnevi kot ponoči, ponekod skoraj ni bilo mogoče hoditi. Festival se je prvič po pandemiji odvil v celoti in brez omejitev; marca leta 2020 in 2021 je namreč odpadel.
Festival ima začetke v srednjem veku, ko so obrtniki, predvsem tesarji, spomladi zažigali polomljene in odrabljene kose lesa ter tako proslavljali prihod pomladi in enakonočje. Sčasoma je datum sežiga postal 19. marec, ki je dan svetega Jožefa, zavetnika tesarjev. Nato so začeli deske oblačiti, da bi bile videti kot človek, ter dodajati podrobnosti, zaradi katerih so spominjale na določene osebe iz soseske. Začeli so izdelovati figure iz voska, v 20. stoletju so dodali karton. Danes so največje figure iz polistirena in mehke plute, ki ju je lahko oblikovati s toploto. To omogoča do 30 metrov visoke kipe, ki jih profesionalni umetniki delajo več mesecev pred festivalom. Še vedno uporabljajo tudi les, predvsem za konstrukcijo, papir in vosek.
Natančnih podatkov o tem, koliko festival stane, ni, znano je le, da je cena visoka, zaslužek pa tudi. Financiranje pride iz različnih virov, velik del vloži mesto, z letno članarino pa prispevajo tudi člani skupnosti vsake soseske.
Hrup je enako pomemben kot umetnine
Danes je Fallas (v valencijanščini falles, kar pomeni bakle) veliko več kot sežiganje figur s satiričnimi temami. Vsaka soseska (barrio) v mestu ima svoj casal faller, skupnost, ki organizira dogodke in skulpture: eno veliko in eno majhno, le velika je satirična. Do večera 15. marca morajo biti postavljene vse umetnine, sicer so izključene s tekmovanja; vsako leto izberejo zmagovalno veliko in malo fallo. Nekateri kipi, ki so del zmagovalnih umetnin, so razstavljeni v muzeju Fallas. Skulpture so na ogled do 19. marca zvečer oziroma ponoči, ko zares postanejo bakle oziroma kres.
Falleros in falleras so duša in telo festivala. To so ljudje, ki so člani festivalske skupnosti svoje soseske. Nekateri so oblačijo v tradicionalna oblačila, ki so izredno draga, še posebej ženske obleke stanejo več tisoč evrov. Ženske imajo tudi komplicirane pričeske in so izrazito naličene. Tako oblečeni se falleros in falleras sprehajajo po Valencii, spremljajo pa jih glasbeniki, ki igrajo na različne instrumente. Vsako jutro ob osmih paradirajo po vseh ulicah svoje soseske ter na ves glas igrajo in pojejo, spremljajo pa jih drugi člani skupnosti, ki mečejo petarde. To se imenuje despertá, bujenje, in poteka kljub temu, da so mnogi malo prej zaspali, veliko se namreč dogaja tudi ponoči.
Vsak dan med 3. in 19. marcem na trgu Plaza del Ayuntamiento poteka mascleta, nekakšen dnevni ognjemet z veliko dima in pokanja. Kljub temu da ni veliko videti, se vsak dan tam zbere ogromno ljudi; menda uživajo v ritmu. Med ogledom oziroma poslušanjem pijejo pivo in zobljejo sončnična semena. Vsak večer med 15. in 19. marcem je zvečer (oziroma ponoči, ob 1.30) ognjemet, ki je vsak večer daljši in močnejši. Zadnji letošnji je trajal kar 20 minut. Po vsakem ognjemetu so v šotorih skupnosti in včasih pred njimi zabave: glasna glasba, ob kateri mladina pleše v šotorih in na ulicah. 17. in 18. marca 150 tisoč falleros in falleras nese rože na trg Plaza de la Virgen, kjer z njimi okrasijo nekakšen kip Device Marije. Že od začetka marca je mesto polno stojnic, kjer se prodajajo churros, buñuelos in porras, tradicionalni ocvrtki, ki se jih namaka v vročo čokolado.
Uboge živali
Sežig oziroma la crema zadnji večer je vrhunec festivala. Najprej zagorijo majhne falle, to se zgodi ob desetih zvečer, kar omogoča ogled tudi otrokom. Večje skulpture zažgejo ob polnoči, vendar pogosto pride do zamude, včasih se čaka tudi do pol dveh zjutraj. Gasilci morajo namreč zaščititi okoliške stavbe, ki so večinoma nevarno blizu visokemu ognju. Tega ves čas nadzorujejo, z vodo škropijo tudi stene, da bi jih zaščitili. Ljudje, ki živijo blizu kakšne falle, imajo na večer la creme zaprta okna, da ne bi imeli zadimljenega stanovanja. Če je vetrovno, zažgani kosi umetnin letijo proti množici, ta pa beži.
Čeprav je celoten festival izredno zanimiv in prava paša za oči, si ne moreš pomagati, da se ne bi počutil ogroženega, kar verjetno vsi prisotni tudi v resnici so. Različne vrste petard, od najšibkejših do najmočnejših, pokajo tako otroci kot starejši. Veliko otrok, zlasti dečkov, po ulici paradira s svojo leseno škatlico pirotehnike, ki jim visi čez ramo kot torba. Petarde ima seveda tudi pijana mladina (in odrasli) in prihaja do podobnih nesreč kot za novo leto pri nas. Mesto je polno policistov in reševalcev. V stiski so seveda tudi živali, tako udomačene kot divje, ki neprestanega pokanja, kričanja, raket in ognja ne razumejo. Količina in raznolikost pirotehnike, ki se uporablja, sta se z leti sicer že zmanjšali, a sta še vedno na zelo visoki stopnji. Čeprav so Španci zelo navezani na svojo tradicijo, je pričakovati, da se bo tudi to spremenilo, tako kot se je in se še spreminja pogled na bikoborbe.
