Najprej zgodba: zakonski par, ki ga poznam, je dobil v poštni nabiralnik prijazno vabilo na predstavitev magnetnih blazin, ki preprečujejo in zdravijo celo vrsto bolezni. Ona ima 72 let in je delovno dobo preživela v lesnem podjetju, kjer je prenašala težke izdelke, on ima kakšno leto več, preživljal pa se je z zidarstvom in kot voznik tovornjaka. On je na inzulinu, ona je imela pred kratkim operacijo na očeh, oba pa boli čisto vse. Lahko si predstavljate, da nimata visokih pokojnin, sta se pa pripravljena zadolžiti, da bi si vsaj malo olajšala življenje. Pomlad prihaja, vrt kliče, onadva pa se komaj premikata okrog vogalov.
Pa sta šla, saj eno takšno blazino v velikosti zglavnika že imata. Ni sicer kaj prida pomagala, a vsaj topla je. V pismu so obljubljali absolutno napredno tehnologijo. Zbralo se je kar precej ljudi, ženska, ki je potencialne kupce nagovarjala, je vsem z oksimetrom izmerila vsebnost kisika v krvi, opletala je s perfuzijo in perfuzijskim indeksom, česar klienti seveda niso razumeli. Pri vseh je bil rezultat bolj ali manj katastrofalen. Potem jih je dala ležat na blazine in zadeva se je bistveno izboljšala. Blazina je stala dva tisočaka, »odobren« je bil promocijski popust, tudi na obroke so jo dali in sedem povabljencev se je odločilo zanje. Pa saj že imamo takšno blazino, je povedal omenjeni zakonski par, prodajalka pa, da so se magnetki nedvomno že zdavnaj iztrošili. Ampak ta nova tehnologija z vulkanskimi vlakni, to je pa nekaj drugega. Skratka, preplašena ženska je šla k svoji zdravnici, ta je opravila potrebne meritve in vse je bilo brez posebnosti …
Mimogrede, magnetna terapija je učinkovita in tudi del uradne medicine, ampak magnetni trakovi v raznih blazinah so večinoma blažev žegen. Za domačo uporabo se dobijo električne blazine z magnetnimi tuljavami, elektronsko napravo z nekaj programi, merilnikom … pa še pri teh moraš biti previden, od koga in kaj kupuješ.
Pripravljeni na vse
V urejenih zdravstvenih sistemih zdravniki bolnikom svetujejo, kaj iz široke ponudbe alternativnih in komplementarnih terapij bi bilo zanje primerno, nekatere celo plača zavarovalnica. Ne trdim, da tudi nekateri naši zdravniki tega ne počnejo, v glavnem pa ne. Bolniki, ki se znajdejo po svoje, kar pogostokrat slišijo: »Ne vem, kaj počnete, da se vam je stanje tako izboljšalo, a počnite to še naprej.« Grožnja, da bodo zdravnikom očitali mazaštvo in bodo ostali brez licence, je kar velika. Tradicionalna medicina, ki je marsikje že sestavni del študija medicine, se pri nas prepočasi prebija do uradnega priznanja. Če in ko se bo to zgodilo, bodo usposobljeni zdravniki uporabili vse znanje, ki lahko pomaga bolniku, in ne le tistega iz tako imenovane uradne medicine. Tako pa številni izstopijo iz zdravstvene mreže in se kot samostojni podjetniki podajo med zdravilce, ker lahko potem zdravijo bolnike celostno. Ampak bolniki to seveda plačajo. In tudi nasrkajo lahko.
Skratka, kadar smo v zdravstvenih težavah, bi seveda naredili vse, da bi bili spet v redu. Strogih diet in drugih napornih zapovedi se niso sposobni vsi držati, človeško je, da si skušamo pot do dobrega počutje olajšati. Kako fino bi bilo poležavati na čudežni blazini in sčasoma ozdraveti! Pripravljeni smo na vse mogoče in nemogoče pripravke ter postopke, če le imamo dovolj denarja. Pa tudi če ga nimamo, v tem primeru smo dovzetnejši za terapije, ki nič ne stanejo, kot je recimo kopanje v mrzli vodi. A če se pojavi nekaj, kar bi nam za prmejdun olajšalo življenje, smo pripravljeni tudi najeti kredit in ne plačevati položnic.
Bolnica do smrti
Naj razložim, kako zelo smo vztrajni pri iskanju zdravja in kako zelo se lahko nasmolimo – kar na svojem primeru. Pred dvajsetimi leti se mi je začela na podplatih pojavljati poroženela koža, razpokala je do krvi. Dermatolog je najprej sumil, da gre za glivice, po precej mučnem in dolgotrajnem postopku (vmešana sta bila še dva druga dermatologa) pa se je izkazalo, da je najbrž luskavica. Sama sem potem na spletu ugotovila, da gre za posebno obliko, ki se drži na dlaneh in podplatih. Dobila sem kar nekaj mazil, po nekatera je bilo treba v Avstrijo, vsa so nekaj časa učinkovala, potem pa je bil izbruh še hujši in koža čedalje tanjša. Šepala sem. Zdravnik mi je obljubljal sistemsko zdravljenje, z drugimi besedami – kemoterapijo. Ni mi bilo do tega.
Jasno je bilo, da moram vzeti zadeve v svoje roke, a pot je bila trnova. Pedikerka me je razstrupljala v nekakšni banji, očistila poškodovano kožo, mi prodala kup prehranskih dodatkov in nekaj časa sem lahko hodila brez bolečin in jamranja. Ne dolgo. Kozmetičarka me je mazala z vse sorte žavbami in mi prodala nekakšno bio napravo za veliko denarja; res je malce pomagala. Ne za dolgo. Potem sem brala o bioresonanci in šla poskusit. Bilo je drago, a je pomagalo. Ampak vsakič, ko sem vprašala, ali lahko odneham, se je zadeva takoj poslabšala. In sem še hodila in nosila tja denar. Dokler mi ni prekipelo. Ženska me je očitno nameravala »zdraviti« do smrti, počasi mi je postalo jasno, da lahko stanje s pomočjo naprave tudi poslabša.
Koliko terapij, lepo prosim?
Tega vprašanja žal ne postavljamo, pa je zelo pomembno. In sem našla drugo damo z bioresonanco. Tudi tam so se zadeve izboljševale, terapevtka mi je mimogrede skušala prodati še kup praškov in žavb po divjaških cenah. Opozorila sem jo, da sem našla enake pripravke na spletu za 25 evrov, ona pa jih je ponujala po sto, a se je izgovorila, da so to nedvomno ponaredki. In ko se je stanje na mojih podplatih vidno izboljšalo in sem se že veselila, da bo izletov v njeno oddaljeno ordinacijo konec, se je vse skupaj spet poslabšalo. Ja, še bo treba priti. Kolikokrat še? Kolikor bo potrebno. Adijo!
Spet sem nekaj časa trpela in preizkušala različne alternativne metode ter se v akutnih fazah mazala s predpisanimi mazili (kakšnih osem, devet let), nakar me je spet odneslo k bioresonančni terapevtki, saj sem imela dokaze, da metoda učinkuje. Naletela sem na nasmejano damo, povedala mi je, da bo potrebnih največ deset terapij, tudi z (dragimi) magnetki, ki sem si jih morala pri prejšnjih terapijah lepiti po telesu, me ni gnjavila. Po osmih seansah, torej v dveh mesecih, in priporočilih, ki sem jih upoštevala, je bila koža na podplatih gladka in tako je že več kot deset let.
Mimogrede: prva bioresonančna terapevtka je bila medicinka sestra, druga zdravnica, tretja pa – ekonomistka.
Če imaš s. p., lahko prodajaš letala
Ali pa številne pripravke in priprave, ki ljudem obljubljajo zdravje. Navadni podjetniki lahko prodajajo vse, kar ne sodi pod zdravila, tega pa je ogromno. In lahko se ukvarjajo s številnimi terapijami, ki so zavite v lepoto in dobro počutje, tako so vsaj prijavljene na Gospodarski zbornici, v resnici pa obljubljajo čudežne ozdravitve. Velikokrat smo že pisali o tem, kako neurejeno je to pomembno področje, po katerem se pretaka veliko denarja, a prav veliko se ni premaknilo. Vsa odgovornost je preložena na ljudi z zdravstvenimi težavami, na njihovo poučenost in zdrav razum. Ki kaj hitro odpove, ko so težave res hude, uradna medicina pa jih ne jemlje resno ali je od njih dvignila roke. Pri tem nam je seveda jasno, da nekatere alternativne metode pri nekaterih ljudeh in nekaterih boleznih zares učinkujejo. Kdo nam lahko pomaga najti pravi način, da se ne bomo šli zelo drage loterije?
Kaj o nategih s pripomočki menijo zdravniki?
Jasna Jukić Petrovčič, prof. zdr. vzg., vodja Posvetovalnice za srce, ki deluje v sklopu Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije: »V posvetovalnici se zelo pogosto srečujemo s tovrstnimi zavajanji. Ljudje si svojim zdravnikom niti ne upajo povedati, da so kupili drag pripomoček, ki naj bi jim pomagal do boljšega zdravja, čeprav sami pri sebi, nekje v podzavesti, vedo, da je šlo za nateg. Ampak zlasti starejši ne upajo reči ne, ko jim pride nekdo na dom nekaj predstavit ali dobijo povabilo na 'zastonj' izlete, kjer potem oglašujejo svoje proizvode. Obravnavali smo že veliko primerov, ko so se ljudje oglasili v posvetovalnici, ker jih je nekdo prepričal, da imajo težave s saturacijo (nasičenostjo krvi s kisikom). Seveda vedno povem, da gre najverjetneje za nateg – čeprav sama pripomočka nisem videla, nekako ne verjamem, da bi, na primer, ena magnetna blazina dvignila raven kisika v krvi, saj bi potemtakem na njej ležali tudi vsi covidni bolniki, ki imajo tovrstne težave. Ko smo oškodovancem izmerili saturacijo v posvetovalnici, je ta bila povsem v redu tudi brez blazine. Kadar se osebe, ki so jih prelisičili v nakup, pri nas oglasijo v roku, ko jim še pripada vračilo denarja, svetujem, da stvar vrnejo. A tudi tega jih je strah, ker se bojijo odziva prodajalca, zato dostikrat skupaj rešujemo tovrstna vračila. Če je za to že prepozno, svetujem, da se obrnejo na tržni inšpektorat ali Zvezo potrošnikov Slovenije. Sami takšnih in podobnih pripomočkov nikakor ne svetujemo, še pri prehranskih dopolnilih smo zelo previdni, saj je lahko med njimi veliko nepravih. Jaz sicer ljudem vedno rečem, da naj gredo, če imajo toliko presežka denarja, raje na počitnice ali v toplice. In nikar ne spuščajte v svoj dom ljudi, ki vam ponujajo zastonj zdravstveni pregled. Zgodilo se je že, da so se klicatelji predstavljali z imenom naše posvetovalnice oziroma društva. Mi ne hodimo po domovih. Tisti, ki to počnejo, pa nato ponujajo razne magnetne in podobne pripomočke ali vabijo na 'brezplačen' izlet, kjer potem prodajajo prehranska dopolnila, katerih cene dosegajo celo več kot 600 evrov (z vključenim popustom) – pa gre večinoma za vitamine, ki bi jih v lekarni ali specializirani trgovini lahko kupili vsaj za desetkrat manj denarja. A jih ljudje kupujejo, ker imajo občutek, da jih morajo, saj so bili na zastonj izletu in dobili še kosilo. Ogromno denarja pustijo tam v upanju na čudež.«
Še pri prehranskih dopolnilih smo zadržani
Če je toliko znanih zgodb o goljufijah, kako to, da spretnim in brezsramnim prodajalcem še vedno uspe naplahtati tako veliko množico? »Ker je tiste, ki so jih že nahecali, o tem sram govoriti,« opaža sogovornica. »Dobro je vedeti, da v Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije niti prehranskih dopolnil večinoma ne svetujemo. Morda kakšna res kakovostna in preverjena. Te lahko kupimo za do 20 evrov za ves mesec v lekarni ali specializirani trgovini, kjer farmacevt tudi strokovno svetuje. Nikakor ne kupujte po spletu ali preko drugih vprašljivih kanalov. Če želite poskrbeti za svoje zdravje, pridite raje večkrat v posvetovalnico, kot da kupujete izdelke sumljive kakovosti ali učinka. Večkrat je lahko že samo pogovor del terapije, to, da se z njim odvzame del strahu, skrbi. Človek se takoj bolje počuti. S sabo lahko prinesete svoj merilnik krvnega tlaka, da preverimo, ali vse pravilno deluje oziroma ali si manšeto pravilno namestite. Če vas skrbi karkoli glede zdravja srca ali žilja, se le obrnite na nas, saj za posvet ne potrebujete niti zdravstvene kartice. Tudi čakalne dobe ni, samo naročiti se je treba.«
V državi potrebujemo jasnejše kriterije
Damijana Bosilj, ginekologinja: »S prevarami se bolj srečujejo zdravniki, ki delajo s starejšo populacijo. Pojavljajo pa se tudi številni preparati, ki se priporočajo za jemanje v nosečnosti. Nekaj jim ima strokovno podlago, večina pa ne. Na področju nosečnosti in poroda se poleg zelo kakovostnih, strokovno podkovanih tečajev, šol, telovadb za nosečnice pojavljajo tudi takšne, ki niso v skladu s strokovnimi smernicami. Menim, da bi tudi za vse te dejavnosti morali imeti v državi narejene jasne kriterije.«
Kar je pomagalo sosedi, morda ne bo pomagalo vam
Prof. dr. Blaž Mavčič, dr. med., predsednik Združenja ortopedov: »Na področju medicine gibal deluje več specialnosti (ortopedija, travmatologija, fizikalna in rehabilitacijska medicina, medicina dela prometa in športa, revmatologija), ki lahko predpisujejo ali ocenjujejo potrebo po uporabi medicinskotehničnih pripomočkov pri bolnikih. Področje tako po strokovni kot po finančni plati jasno opredeljuje Seznam medicinskih pripomočkov s šifrantom, medicinskimi kriteriji, pooblastili, postopki in cenovnimi standardi, ki se redno posodablja in je javno dostopen na spletnem naslovu ZZZS.
Bolniki so seveda svobodni v razpolaganju s svojim premoženjem, pri tem pa zdravniki nismo pooblaščeni za podajanje mnenj o pripomočkih zunaj uradnih poti. Nabava pripomočkov izven zdravstvenega sistema je vedno povezana s tveganjem, da prodajalec bolnika zavede s pripomočkom, ki ga morda sploh ne potrebuje; bodisi ni učinkovit za zdravstveno težavo, ki jo bolnik ima, ali pa je nerazumno drag glede na izkazano (ne)učinkovitost. Na večini informacijskih spletišč naletimo na množico ponudb, v katerih prodajalci obljubljajo čudežno ozdravitev pogostih zdravstvenih težav z gibali (npr. obraba hrustanca v kolenu, ukrivljen nožni palec, bolečine v križu). Najbrž se povprečno razgledani prebivalci zavedajo, da vse, kar preberejo v medijih, ni nujno čista resnica. Zdravniki naj bi bolnikom vedno svetovali v okviru z dokazi podprte medicine. Če je 'sosedo bolel križ in ji je po preparatu X bolje', ni nujno, da imate vi enak vzrok bolečine kot vaša soseda, poleg tega se pri gibalih nekatera stanja umirijo tudi sama od sebe z mirovanjem in počitkom.
Pred nabavo medicinsko-tehničnega pripomočka na tržišču je nujno, da bolnik:
1.) ima postavljeno jasno diagnozo, da torej ve, kaj je vzrok njegove težave. Steznik za bolečine v križu zaradi zloma se npr. bistveno razlikuje od steznika za bolečine pri obrabi hrbtenice ali steznika za nepravilno držo;
2.) pozna svoje pravice iz ZZZS in približno ve, kakšna vrsta pripomočka bi prišla v poštev za njegovo stanje, če bi mu jo predpisali v breme zavarovalnice;
3.) se pozanima, s kakšnim namenom bi raje kupil medicinsko-tehnični pripomoček na tržišču, v čem bo dodana vrednost in koliko več denarja bo moral plačati. Večina bolnikov z očali verjetno dobro ve, zakaj in za koliko kupijo, npr., stanjšana stekla in modni okvir;
4.) poišče zaupanja vrednega prodajalca medicinsko-tehničnih pripomočkov, po možnosti takega, ki po eni strani zagotavlja pripomočke za zavarovalnico in hkrati nudi nadstandardno tržno ponudbo. Dober prodajalec bolnika ne bo avtomatično silil v najdražji izdelek, temveč ga bo informiral o različnih cenovnih možnostih in njihovi učinkovitosti.«
