Z Lucijo sva se dobili v prijetni slaščičarni, medtem ko se je knjiga tiskala. Veliko sva govorili o odnosu med materjo in hčerjo, pa o vzgoji, saj taka, kot jo je imela naša mama, danes ne deluje več. Še vedno velikokrat nezavedno ravnamo enako kot naše mame, potem pa smo obupane me in naše hčere.
»Velikokrat se odzovemo, kot bi bile na avtopilotu. Vemo, da bi morale narediti drugače, vendar takrat nismo zmogle, nismo znale. Sama sem to opazila med karanteno, ko smo bili ves čas skupaj, in si rekla, da moram odpreti vrata v svojo preteklost, premisliti odnose s svojo mamo in poskušati ustaviti vzorce, nezavedne mehanizme, ki jih prenašam na svojo hčerko. Prav to pelje naprej družinske tradicije, a žal velikokrat v tragedije, nesrečne zgodbe, ponavljanje situacij, zgodb, navad, ki so slabe za ljudi, za njihovo srečo, samopodobo, polno življenje. O tem so govorili moji večerni zapisi, h katerim sem se pogosto vračala in ob njih premišljevala, kaj lahko jutri naredim drugače in kako drugače se lahko odzovem že naslednji trenutek. Nihče ni popoln. Ne starši ne otroci. Toda vedno lahko postanemo boljši; ne moremo postati idealni, lahko pa smo vsak dan boljši. Zdaj ne govorim kot supermama, ki vse ve. Tudi mene moji večerni zapisi opominjajo, kako biti vsak dan boljša mama.«
Še zdaj zelo pogosto padem na lastnem izpitu
»Vedno lažje kot sebe ocenjujemo druge, ker gledamo iz zunanje perspektive. Najtežje je zakoreninjene vzorce spreminjati pri sebi, zato morajo tudi ljudje, ki se ukvarjajo z duševnostjo in pomagajo drugim, iti k drugemu, da preuči njihovo stanje.« Premišljujem o Lucijinih besedah in jo vprašam, kolikokrat na dan se ji v resnici zdaj, po vsej samorefleksiji, uspe odzvati tako, kot si resnično želi. »Če imam dober dan, trikrat,« odgovori iskreno in doda: »Pomembno je, da znamo iz situacije izstopiti brez odziva na nekaj, kar je pritisnilo na naš 'rdeči gumb'. Da takrat ne eksplodiramo in ne vsilimo otroku svoje volje, temveč stopimo nazaj in se vprašamo, kaj se dogaja. Nemalokrat lahko opazimo, da delujemo enako kot naša mama, tako kot smo se nezavedno naučile od nje. Tedaj je dobro, da se vprašamo: 'Ali je to dobro tudi za mojega otroka? Mogoče pa mi skuša dopovedati, kaj je najboljše za vso našo družino, pa jaz tega nočem sprejeti, videti, čutiti, ker izhajam iz svoje pozicije: jaz imam prav, samo moja je najboljša pot ...«
Naš strah, da bo otrok skrenil
»To je zgrešeno, ker poskušamo imeti nadzor nad svojim otrokom, in ko to delamo, pomeni, da nas je strah, da bo končal pod mostom. A to je le naša perspektiva. Vidimo ravno črto od točke a do točke b in menimo, da mora otrok točno po tej poti, čeprav jih obstaja nešteto in mogoče točka b sploh ni njegov cilj. S tem mu lahko naredimo ogromno škode. Najtežje je otroka spustiti in si reči: ne bo me usmerjal strah, ta občutek nadzora. Pustim, da je pot lahko tudi drugačna. To je zaupanje. Sprevržena logika starševstva je, da bo vse v redu samo, če imamo nadzor, sicer pa bo z otrokom vse narobe. A z otrokom bo v resnici vse v redu takrat, ko se bo zavedal, da ima ob sebi starša, na katerega se lahko zanese in mu zaupa, saj je med njima pristen stik. Torej: če ti zaupaš meni, jaz zaupam tebi. Če bomo starši delovali iz svojega strahu in posledično s pretiranim nadzorom, se bodo začeli laži in prikrivanje. Vse mogoče se dogaja v družinah prav zato, ker ni zaupanja, ni pristne vezi, ker starši svojega otroka vidijo kot lutko, s katero lahko manipulirajo. Oni jo upravljajo, in če njih ni, se bo lutka zgrudila. Toda otrok ima svojo voljo, želje, potrebe, svojo glavo.«
Ne zavijajmo ga v vato
»Če otroku ves čas dopovedujemo, da je nesposoben, ne zmore, ne zna, če mu ves čas govorimo, kaj je zanj prav, je v bistveno večji nevarnosti, kot če mu pustimo, da sam razvije svoj pristni jaz. Da zna prepoznati, kaj si želi, kaj je dobro zanj, kako naj živi svoje življenje, se sam spopada s stiskami, težavami. To mu bo šlo dobro, ker bo vedel, da mu nekdo zaupa. Pomembno je, da otrok ve, da smo tu zanj, v vseh težkih situacijah, vendar ga ne bomo vedno reševali iz takšnih in drugačnih zagat, ker prav v njih sam pili svoje izkušnje in zmožnosti, da se lahko vedno sam pobere, ko pade, saj je to edino, kar imamo. Tudi otrok se mora zavedati, da staršev ni vedno ob njem, enkrat bo odrasel, starši bodo odšli in se bo moral sam spopadati z življenjem. Če ga starš ves čas zavija v vato in mu govori, kaj je prav zanj, otrok nima možnosti, da bi živel svoje polno življenje. V tem primeru iz njegovega nezavednega še vedno govori mama. Potem pa se zgodi, da taki ljudje obupajo, nimajo nobenih ambicij, ker jih starši ne čutijo in sprejemajo takšnih, kot v resnici so. To potem niso stvari, ki bi prišle od njih, temveč so jim bile dane in vsiljene s strani staršev. Zaupanje je ključno, zato moramo starši pri tem odigrati svojo vlogo. Seveda moramo otroka zavarovati v smislu zdravja, varnosti, osnovnih potreb. Ni pa na nas, da mu govorimo in ga usmerjamo, kaj je zanj najboljše glede doseganja ciljev, vrednot, načina oblačenja, videza. To naj najde vsak pri sebi, zase.«
Začarani krog krivde v odnosu mama – hči
»V odnosu mama – hčerka se prepletajo mamine želje, vrednote, potrebe, hotenja, pričakovanja s hčerkinimi. To postane del hčerkinega življenja in njena življenjska pot. In ravno pri mamah je problem, kako stopiti korak nazaj in pustiti otroku, da gre svojo pot, ker imamo pogosto občutek krivde. Izhajamo iz tega, da nismo naredile dovolj, in poskušamo hčerki neprestano pomagati, ji biti na voljo, vplivati na njeno življenje, namesto da bi poskrbele za svoje, da bi se usmerile na svoj čas, želje, potrebe in poskušale uresničevati svoje življenje, ne pa, da poskušamo hčerko oblikovati tako, da bi ona osrečevala nas. Tudi me kot hčerke imamo občutek krivde, da nismo naredile dovolj, da nismo dovolj dobre hčere. Občutka krivde ne moremo nikoli oddelati. Tudi ko nekaj naredimo, se nam zdi, da še nismo dale dovolj. Neprestano dajanje. Ne pretiravajmo z ljubeznijo, pozornostjo, saj je lahko tudi tega preveč. Lahko je preveč ljubezni in ljubezen te lahko pogoltne. Tako je pogosto pri motnjah hranjenja: preveč pozornosti in pretiranega nadzora lahko pripelje do anoreksije; anoreksija je namreč zavračanje zunanjega – s hrano na simbolni ravni hčerke sporočajo: dajte mi mir, pustite me, dovolj imam vsega, kar pride od zunaj. Pri bulimiji pa hčerke poskušajo zapolniti praznino v sebi – to je lakota po pozornosti, videnosti, sprejemanju mene takšne, kot v resnici sem, ker so kriteriji staršev postavljeni previsoko. Otrokova podzavest govori: videli, sprejemali, cenili me bodo šele, ko bom vse to dosegla.«
Zaupanje je največje zavarovanje
»Pomembno je torej, da ne gledamo na svojega otroka kot na projekt in podaljšek sebe, temveč ga poskušamo vedno razumeti. Zavedajmo se, da je samostojno, individualno bitje s svojo življenjsko potjo, ki bo srečno takrat, ko bo neodvisno od naših pričakovanj, želja. Da je ta pristni stik – zaupanje z ene in druge strani – največje zavarovanje za otrokovo srečo in varnost. Ne nadzor, temveč zaupanje, torej, zaupam ti ne glede na to, kaj se bo zgodilo, da boš nekako odšel/-a iz te situacije, ki si jo izkušal/-a. Življenje ni samo ravna pot, temveč gre cikcak, in naša pričakovanja so eno, realnost pa nekaj drugega. Bolj ko se zavedamo, da so otroci odlični tudi v svoji povprečnosti in da je to dovolj dobro, boljši starši smo lahko.«
