Kako je šlo vaše življenje med epidemijo in ali se je močno razlikovalo glede na prej, ko korona še ni tako grobo posegla v naš vsakdan?
Koronačas se je zame začel s precej težko zdravstveno preizkušnjo, ki pa ni bila covid, me je pa na koncu le še utrdila. Ti dve leti sta nam pokazali, kako zelo ranljivi smo in kako zelo smo vpeti v moderne »konglomerate«. Še pred dvema letoma si nismo znali niti predstavljati, da bi nekdo zaprl trgovine, da bi bilo v času mraza nemogoče kupiti rokavice, ker preprosto niso nujna potrebščina; da bo obstal javni promet in bomo skriti za maske. Čas od leta 2020 dalje je odkril najboljše in najslabše naše civilizacije. Po eni strani se je marsikje rodila solidarnost, medsebojna sosedska pomoč, po drugi strani pa je na plan privrela nestrpnost, razdvojenost. Bolj smo bili izključeni iz družbenega življenja, bolj so se rušile meje na družbenih omrežjih. Prišlo je do lažnih novic, nestrpnosti, sovražnega govora ... V nekem trenutku se mi je zdelo, da poleg virusne pandemije pred našimi očmi raste pandemija moralne razvrednotenosti. A da ne bom črnogleda: epidemija, in z njo povezane spremembe življenja, nas je prisilila, da smo na marsikaterem področju na novo postavili vrednote in vrednosti. Se naučili, da ni treba vsak dan v trgovino po malenkosti, da lahko preživimo tudi brez najljubše čokolade, da znamo še bolj ceniti družbo drug drugega, izven tako imenovanega mehurčka. Predvsem pa nas je vse naučila; vsaj upam tako, da nič ni tako samoumevno, kot si predstavljamo.
»Za Slovenijo si želim, da preživimo prihajajočo socialno bombo.«
Ste ustanoviteljica društva Humanitarček, s katerim pomagate ranljivim, predvsem starejšim. Predstavljam si, da jim je vse težje. Zlasti zdaj, ko so nas udarile še podražitve.
Letošnja zima je bila prva večja preizkušnja z enormnimi zneski na položnicah za ogrevanje z izrazito inflacijo. Naše društvo Humanitarček to stisko ugotavlja tako po povečanem številu prošenj za pomoč, kot tudi po številu ljudi, ki so se izključili iz naših programov pomoči kot prostovoljci, botri. Za nas kot društvo se je enormno spremenilo, saj smo se iz nekaj sto #vid (projekt Vida za pomoč starejšim, pri katerem #vida označuje starostnika, ki mu pomagajo, op. p.) povečali na 2400! Zgornji plato smo si postavili že pri 900, saj smo prostovoljci. Ampak preprosto se nismo bili sposobni obrniti stran. So nas pa te omejitve silile v razmišljanje o »modernizaciji«, kot bi se izrazila moja babi. Ker ob čistem prostovoljskem inputu, ki deluje izključno na entuziazmu, enostavno nismo več obvladali takšne množice, predvsem pa so nas takratne omejitve res omejevale in smo se začeli posluževati drugih služb. Tako smo dostavo hrane izvajali z Woltom in Glovom, spletli smo sodelovanja z manjšimi lokalnimi gostinci, ki so začeli nuditi dostavo in podobno. Kar se je še najbolj spremenilo, je naš Skriti boter položničar, podprojekt projekta Vida, ki deluje po principu skritega botra, ki neposredno plača položnico starostniku/-ci. Seniorji, da bi jim botri lahko plačali položnico, morajo to nekako dostaviti, a ker se zaradi izolacije ali drugih razlogov, kot so, da je niso mogli poslati ali fotografirati, to ni zgodilo, so imeli stroške, namesto da bi jih prevzeli dobri ljudje. Zdaj se počasi prebijamo čez vse to. Rada bi povedla, da je epidemija v meni pustila neizbrisen pečat – tudi zaradi precejšnjega povečanja števila #vid, kot tudi zaradi enormnih izgub. Naše #vide so se namreč poslavljale kot za stavo. In vsaka je pustila sled, brazgotino. Nikoli se nisem udeleževala pogrebov iz nekega notranjega videnja tega obreda, a se je med korono to spremenilo. Tako sem se odpravila na veliko pogrebov, sicer ti naši starostniki ne bi imeli nikogar, ki bi bil z njimi poslednji trenutek. Koliko točno jih je bilo, ne vem, ker sem jih nehala šteti v drugem valu.
Ali ste kot mlada zdravnica zadovoljni s svojim položajem? Povejte nam tudi, kakšen je vaš pogled na slovenski zdravstveni sistem, ki diha na škrge.
Sem in nisem. Zadovoljna sem, da me je država izšolala do te stopnje, da lahko konkuriram evropskim kolegom. Omogočeno mi je bilo, da sem končala dve fakulteti, kar bi, če smo iskreni, v neki drugi državi pomenilo enormen strošek zame, za moje starše, in bi bilo na meji znanstvene fantastike. Zadovoljna sem, da nam je v UKC Maribor, kjer sem zaposlena, pod vodstvom predstojnika doc. Janeza Ravnika in ob podpori ekipe, omogočeno, da se razvijamo, raziskujemo in se približujemo samemu evropskemu vrhu. Samo delo kot tako me na oddelku za nevrokirurgijo izpolnjuje, a vsakega desetega v mesecu, ko pride plača, postanem žalostna. Pa ne zato, ker bi si želela noro bajno, ampak ker je moje oziroma naše delo ovrednoteno manj, kot recimo delo kolega programerja. Za primerjavo: moja plača je natanko ena četrtina tiste, ki jo za enako delo, kot ga opravljam sama, prejema kolega v Gradcu v Avstriji. Imam dovolj, da preživim, sem pa včasih žalostna, kako so afere z bajnimi plačami posameznikov zameglile pogled na nas, mlade zdravnike. Tudi moji najbližji prijatelji mi niso verjeli, da smo skoraj pozabljeni, dokler jim nisem pokazala plačilne liste. Moja plačila lista je tako imenovani »clean«, ker nimam prevoza. Živim namreč zraven bolnišnice, zato je realen pokazatelj. Kolega, zaposlen v enem izmed razvojnih podjetij, je v šoku takrat rekel: »Pa ti si plačana manj kot jaz, pa delaš z možgani, življenjem, jaz pa z motorji.« Sprašujem se, ali bomo res dovolili, da postanemo država, iz katere nam bodo mladi zdravniki pobegnili, saj jih preprosto ne znamo ceniti!
O mizernih plačah mladih zdravnikov smo veliko poročali. Kako se z njo znajdete vi?
Preživim. V primerjavi s svojimi #vidami, ki so na robu preživetja, imam dovolj. Sama sem se naučila biti srečna. Imam zdravje, streho nad glavo, poln hladilnik, svojo kitaro, čopiče, službo z odlično ekipo, mačka Svena, ki se je ravno naučil odpreti pipo v kopalnici, in ljudi, ki mi stojijo ob strani, me bodrijo in mi dajejo moč. Pravijo, da sreča ne pomeni imeti, kar si želiš, ampak si želeti to, kar imaš.
Kako pa se počutite v državi, kakršna je trenutno?
Utrujeno. Morda je to spomladanska utrujenost, morda pa preprosto utrujenost nad situacijo. Zdi se mi, da smo revni. Pa ne samo moralno, družbeno. Revščina ni bila še nikoli tako otipljiva. Sociologi o njej pišejo eno, politiki govorijo drugo. Tisti s terena pa jo vonjamo v postani hrani, ki jo je škoda zavreči, čeprav ima salmonela že vidno zborovanje, v marmeladah, kjer se plesen postrga z vrha »in je še dobra«, četudi je ta »vrh« polovica kozarca. Čutimo jo v mrzlih, vlažnih hišah s propadajočo streho, garažah, spremenjenih v dom. Garsonjerah, kjer plesen polzi po stenah. Predvsem pa jo vidimo v očeh, strtih, vdanih. Tihih. Res je, da je to drugače videti v Ljubljani kot v Alžiru. Drugače diši, a oči so enako strte. Nesmiselno jo je pojmovno primerjati med ekonomsko neenako razvitimi državami. Revščina je večdimenzionalna, je pomanjkanje sredstev, s katerimi bi zadovoljevali osnovne potrebe, značilne za družbeno okolje, v katerem živimo. V tanzanski Dodomi skodelica riža pomeni vključenost, družbeno participacijo. Kaj pa pomeni v Mariboru? Ravno zato je nujno pretvarjanje definicije revščine v politiko. Ne nazadnje je Mirki vseeno, ali je revščina politični ali ekonomski problem. Mirka ve, da je revščina eden najpomembnejših indikatorjev kakovosti življenja prebivalstva. Življenje samo s kruhom in pašteto ima prej ali slej vpliv na njeno zdravje. To, kako kakovostno bo živelo prebivalstvo, ni neposredno povezano z državnim bogastvom, ampak njegovim razpolaganjem. Revščina med starostniki je postala slepa pega naše države, ki jo v vidno polje vzame le ob strateško pomembnih predvolilnih kampanjah. Leta gospodarske rasti so za starejše prinesla bore malo; še vedno so izpostavljeni visokemu tveganju za revščino in družbeno izključenost. Staranje prebivalstva prinaša iz dneva v dan več upokojenih in manj zaposlenih, kar bo v prihodnje brez dvoma revščino med starejšimi še poglobilo, četudi si bomo utopično vedno želeli nasprotno. Najtežji, najbornejši, najbolj boleč profil je po mojih izkušnjah vedno enak – ruralno območje, pridne gospodinje z žuljavimi rokami, z državno ali kmečko pokojnino. Ženske prek roba padejo bistveno prej kot moški. Ravno o teh ženskah javnost ne sliši veliko, ne najdejo jih institucije …
»V nekem trenutku se mi je zdelo, da poleg virusne pandemije pred našimi očmi raste pandemija moralne razvrednotenosti.«
Lahko še malo o politiki? Kaj vas pri trenutni oblasti najbolj moti?
Ne seciram in ne polemiziram. Naučila sem se, da politika ni zame. Preprosto. V času epidemije sem bila neskončno razočarana. Tudi nad neposluhom za starejše. Bolj ko smo vpili, da je nujno treba avtomatizirati neke pravice, kot je varstveni dodatek, manj smo bili slišani. Zato se poskušam ne obremenjevati, ne razmišljati o sistemu. Kot kaže, ga ne bom spremenila. Razmišljam pa o ljudeh, o posameznikih na dnu. Naša država, naš sistem, je namreč že nekaj mandatov starist. Starizem izraža diskriminacijo in stereotipiziranje posameznikov ali skupin zaradi njihove starosti. Unikum starizma je, da predstavlja kategorijo, v primerjavi z barvo kože, katere člani bomo nekoč postali vsi. In včasih se zdi, da se ravno v primeru starejših država ne zaveda lastnega starizma.
Kaj si želite za Slovenijo in Slovence, za prihodnost naše države?
Da preživimo prihajajočo socialno bombo, ki se je napovedovala med epidemijo, zdaj pa jasno trka na vrata. Ekonomski inštitut Bruegel ugotavlja, da so gospodinjstva z nizkimi dohodki nesorazmerno bolj prizadeta, prizadetost pa bo še večja. Razlog je naraščanje cen energentov, ki tistim na robu predstavljajo večji delež mesečne porabe kot premožnejšim gospodinjstvom. Tako elektrika kot zemeljski plin sta se začela dražiti ravno na začetku kurilne sezone. In vojna v Ukrajini je zdaj za seboj potegnila še dražitev žit. Moram nadaljevati z matematiko?
Če bi potegnili črto pod projekt Vida, kaj bi rekli? Ne moremo pozabiti zgodb, ki ste nam jih prenesli s Humanitarčkom o tem, kako životarijo starejši državljani, da jedo plesniv kruh, pijejo vodo s sladkorjem, da sploh preživijo. Grozljivo ...
Vida je zagotovo moj življenjski projekt. Raste, se razvija. Med ljudmi je zaživel, marsikomu je odprl oči. Želeli smo nadaljevati z zgodbami, ki so se razkrile v času epidemije, a nismo. Zdi se mi, da smo že vsi utrujeni od brutalnosti sodobnega časa in preprosto nismo želeli še dodatno v ljudeh sprožati žalosti. Sama izvorne #vide, po kateri je projekt dobil ime, ne bom nikoli pozabila. Kot tudi ignorance naše družbe, ki jo je pahnila v smrt. Smrt zaradi diagnoz, kot sta kaheksija (izstradanost) in pljučnica, se danes ne bi smele zgoditi. Naša Vida je dejansko marsikomu odprla oči in so ljudje začeli gledati svoje sosede, skrbeti drug za drugega.
Ob zaključku najinega klepeta bi vas rada vprašala še, ali se nameravate udeležiti državnozborskih volitev.
Da. Jemljem jih kot pravico, a obenem kot dolžnost. Ne morem vendar kritizirati sistema, zakonov, če se ne udeležim volitev in vsaj tam ne izberem opcije, za katero menim, da je pravilna.
Kakšen je v vaših očeh dober predstavnik ljudstva?
Nimam pojma. Čakajo nas težki časi. Tudi vse, ki bodo na čelu naše države. Mislim pa, da nujno potrebujemo združevanje, enotnost in upanje.
