Urška Klakočar Zupančič je bila pred malo več kot letom dni »samo« okrajna sodnica, ki je opravljala svoje delo, a ji je nato en zapis v zasebni skupini na Facebooku, v katerem je Janeza Janšo označila za diktatorja, spremenil življenje. Ta zapis je namreč romal do Vinka Gorenaka, nato pa se je po njej usulo iz vseh topov.
Nadrejeni je pri tem napadu niso zaščitili – ravno nasprotno. Zato se je odločila umakniti iz sodstva v zasebni sektor, zdaj pa se je podala še v politiko. Kot pojasnjuje, je v njej pristala ne iz želje po funkcijah, ampak v želji, da nekaj spremeni na boljše. S tem namenom se je pridružila tudi novoformirani stranki Gibanje Svoboda, kjer je zasedla mesto podpredsednice. GS na anketah javnega mnenja kaže dobro, predvsem po zaslugi priljubljenosti njenega predsednika Roberta Goloba, v kratkem pa bo stranka javnosti predstavila tudi program, iz katerega bo jasneje, za koga in za kaj se bodo pravzaprav borili. Z Urško Klakočar Zupančič smo se pogovarjali v četrtek, 10. marca, v ljubljanskem hotelu Nox.
Ali se vam v moderni dobi osmi marec še vedno zdi pomemben praznik, ki ga je treba obeleževati, ali je s temi čestitkami in rožami nekoliko že izpraznjen prave vsebine?
Danes je to še pomembnejše, kot je bilo pred leti. Priča smo napadom na osnovne pravice žensk, tiste, za katere smo mislili, da so izborjene in da nikoli več ne bodo predmet reinterpretacij. Pa smo se zmotili. Iz zgodovine vemo, da se je človeštvo vedno borilo za svoje pravice in svobodo ter da se bo za to borilo še naprej. Ženske so morale biti pri tem še posebej dejavne, ker so bile v podrejenem položaju in je do formalne enakopravnosti prišlo relativno pozno, udejanjanje te enakopravnosti v praksi pa je proces, ki še ni končan.
Zahvaljujoč temu, imajo ženske pravico, da se samouresničujejo s svojim delom, s kariero, volilno pravico so dobile šele po drugi svetovni vojni. Imajo pravico, da so – vsaj teoretično – enakopravno kot moški dejavne v družbi, se pravi, da niso več – grobo in poenostavljeno rečeno – zgolj stroji za rojevanje. Zdaj lahko aktivno posegajo v družbeno življenje, ker ženske so lahko, kar se je v zgodovini že pogosto izkazalo, veliko bolj preudarne, si bolj kot moški prizadevajo za mir in so bolj sočutne, zaradi tega so tudi bila mirnejša tista zgodovinska obdobja, ko je bila ženska na oblasti. Pri nas konkretno je bila ta vladarica Marija Terezija, ki je pospeševala kulturo, izobraževanje, znanost. Prav je, da se ženske in tudi moški vsaj enkrat na leto spominjajo, da je bil boj za enakopravnost trd in da še vedno traja. Kot namreč vidimo, se bo treba še danes boriti za nekatere pravice, konkretno denimo do pravice do splava. Kako hitro je ta pravica lahko odvzeta, lahko vidimo na Poljskem. Zelo je pomembno, da imamo te reči v mislih vsaj na ta praznik, da se zavedamo, da vse doseženo na tem področju ni izborjeno za vedno, da je treba biti pozoren, ko zaznamo prve poskuse redefinicije pravic, ki smo jih kot družba sprejeli. Osmi marec je mednarodni dan žensk in naj tako ostane. Želim si, da bi nekoč v prihodnosti postal to praznik, ko bomo zgolj zaznamovali spomin na ta boj.
Zakaj po vašem mnenju politika, vsaj v Sloveniji, še vedno ostaja domena moških?
Če se omejim na Slovenijo, zato ker je tu politika postala politikanstvo, ker pri nas politiko pojmujemo kot neko umazano stvar, nekaj, kar človeka pokvari. V zadnjih dveh letih se je še posebej izkazalo, da je treba veliko prenesti, če vstopiš v politiko. Doletijo te diskreditacije, žalitve, lahko tudi grožnje in laži. Človek mora imeti zelo trdo kožo, da to prenese. Obstajata dve vrsti kritike: pozitivna, kar pomeni, da je politik ves čas na očeh ljudi, ki ga oziroma jo spremljajo ali uresničuje tisto, kar je obljubil/a, potem pa je tu še negativna kritika, ki je izredno umazana. Nisem zaznala, da bi bili drugi družbeni poklici tako na udaru, pri čemer nizki udarci, ki so lahko usmerjeni tudi v človekovo družino, letijo predvsem s strani ene politične opcije. To ženske težko prenesemo, ker smo praviloma bolj ranljive. Za seboj imam tako izkušnjo z diskreditacijo, zato si večkrat rečem, da upam, da bom vse, kar sledi, zdržala.
Lani ste izdali roman Gretin greh, ki se dogaja pri nas, v času srednjega veka in lovov na čarovnice. Slednjih se v jeziku drži negativni pridih. Kako vi gledate na takšno pojmovanje in ali mislite, da se da spremeniti pojem čarovnic, da bi nosil bolj pozitivno, emancipatorno konotacijo?
Jaz sem svojo knjigo posvetila ženskam, ki jih je življenje lomilo, ne pa zlomilo. Ženskam, ki so vstale po težkih izkušnjah, šle naprej, živele, delale – to so zame čarovnice. Tiste, ki zmorejo prenesti zelo težke preizkušnje, ki ti jih življenje nameni, in iti naprej. Knjiga je zgodovinski roman, govori o ženski, ki je preveč vedela in preveč ljubila, dovolila si je več, kot je bilo takrat družbeno sprejemljivo, in je bila zaradi tega moteča. Zame so čarovnice tiste ženske, ki so pogumne, vzdržljive, drugačne, ampak ne zato, ker so slabe, temveč zato ker prestopajo meje na pozitiven način. Družba te drugačnosti (še) ne sprejema, čarovnice pa si vseeno upajo biti to, kar so, ker imajo notranji pogum, da si to dovolijo, in so se tudi pripravljene spoprijeti s posledicami svojih dejanj.
V tem opisu prepoznate samo sebe?
Da. (smeh) Pa to ne želim, da zveni bahavo, to samo pomeni, da se zavedam tega, da sem pač malo drugačna, kar je lahko pozitivno ali negativno, odvisno, kako to družba sprejme. Ali pa da ne privolim – v marsičem vsiljeno slabo splošno klimo. Da vedno stremim za nečim boljšim in se sprašujem, kako bi lahko k temu prispevala.
Če nadaljujeva to zgodovinsko paralelo, kaj so potemtakem moderne grmade?
Moderna grmada je lahko denimo Twitter. Tam ti zažgejo dušo. Razumem, da je lahko nekdo kritičen do tvojih izjav in mnenj glede ravnanja oblasti, a to je vendar sestavni del svobode izražanja, osnovni del demokracije. Nesprejemljivo pa je, da si za to kaznovan, ustrahovan, diskreditiran in blaten. Pa ne le od piscev brez obraza in imen, temveč od nosilcev oblasti v državi. To bi nas moralo skrbeti.
Seveda imate že izkušnje s tem iz »afere diktator«. Pričakovati je, da bi se takšni napadi s političnim angažmajem lahko še stopnjevali …
Človek si mora narediti nek namišljeni zid, ki te brani. Ljudi, ki uživajo v diskreditaciji drugih, najbolj boli, da se zadeve od tebe preprosto odbijajo. Braniti se je treba tako, da se spuščaš na njihovo raven, da ne vračaš žaljivk, gnojnice, ki jo zlivajo nate.
Vnos vašega imena v spletni brskalnik razkriva, da se je tudi vaše preteklo vedenje že znašlo pod lupo, denimo očitajo vam simpatiziranje s sporočili Marka Potrča.
Meni je bil njegov slog, njegova retorika veliko boljša in tudi bolj spoštljiva kot retorika uradnih govorcev. Človek je po mojem mnenju govoril z argumenti ne glede na to, ali jih sprejemamo ali ne. In to je po mojem mnenju prava raven komuniciranja.
Ne menite, da se preveč mogoče osredotočamo na ta aspekt komunikacije? Ravno Potrč se mi zdi odličen primer. Je zelo elokventen, odličen govorec, njegova sporočila med pandemijo pa so bila neodgovorna, mestoma tudi skrajno nevarna za zdravje ljudi.
Iskreno zagovarjam, da mora vsak imeti možnost povedati tisto, kar si misli, in biti slišan. Prav je, da se sliši tudi nasprotne argumente od uradnih. Žal pa je malo takšnih, ki so sposobni sprejemati protiargumente in tudi priznati, da se motijo. Zagovarjam odprt dialog, pri čemer se zavedam, da so nekatere teme lahko zelo čustvene, in pri teh smo manj odprti za poglede nekoga drugega. Jaz se pri cepljenju nisem postavljala na nobeno stran, ker menim, da sta bili obe strani nasilni in da je ravno zaradi tega prišlo do takšne razklanosti v družbi. Dva pola se nista znala niti se nista želela med seboj pogovarjati. Verjetno je bilo tudi podanih premalo informacij ali pa so ljudje imeli dostop do izkrivljenih informacij. Naloga oblasti je, da je transparentna, da jasno pove, kaj se dogaja. Morala bi prisluhniti ljudem in slišati njihove skrbi, dvome. Ponuditi bi jim morala rešitve in hkrati skrbeti za varstvo vseh prizadetih človekovih pravic, najti ustrezno, vzdržno ravnovesje med njimi. O vsaki boleči, pereči stvari bi se morali pogovarjati in dovoliti, da imamo različne poglede. Vedno sem zagovarjala dvom, zdrav dvom se mi vedno zdi upravičen. Tudi zdaj v 21. stoletju. Dvom je namreč tisti, zaradi katerega se tudi znanost razvija naprej. Če bomo vzeli vse kot aksiom, ne bo razvoja. Včasih se sprašujem, kako bo čez tristo let, kaj bodo ljudje rekli o nas, kdo je imel prav. Takrat bodo vedeli, upam.
Ali osebno in/ali kot pravnica verjamete v absolutno svobodo govora?
Svoboda govora, tako kot je zapisano v ustavi, pomeni, da lahko izražaš kritiko oblasti brez strahu, da boš preganjan. Pomeni, da lahko jasno in javno izražaš svoja politična stališča, pri čemer pa ta ne smejo vzbujati sovraštva, ne smejo biti hujskaška, ne smejo pozivati k nasilju in ne smejo biti žaljiva. Pri žaljivosti pa je odvisno, ali izražaš kritiko do javne ali nejavne osebe. Javna oseba se mora pač zavedati, da je lahko izpostavljena bolj žaljivi kritiki glede svojega javnega dela. Seveda svoboda govora ni absolutna, nikakor pa ne sme biti preganjan nekdo, ki mirno izraža svoje politično stališče.
Te dni vidimo, da se v opoziciji odpira vprašanje, ali se velja udeleževati soočenj na provladnih televizijskih programih. Kako gledate na to? Bi se sami odzvali na vabilo Nove24TV?
Gre res za medij? Tudi na tem področju imamo zakon, v katerem je jasno zapisano, kaj je medij. Vse od nastanka te televizije, ki je predvsem strankarska televizija, je jasno, da je sovražen do drugače mislečih. Ne vem, zakaj bi se človek šel tja izpostavljat, saj že vnaprej ve, da bo oblaten in da bodo njegova stališča uporabljena za diskreditacijo. Ne vem, zakaj bi razumen človek to storil. Pri teh medijih ne gre za to, da bodo poslušali tvoje argumente in jih mogoče soočili s svojimi, ampak gre le za to, da te bodo diskreditirali. To je njihov modus operandi in mislim, da ga niso spremenili.
Kako gledate na aktualno dogajanje na Radioteleviziji Slovenija, kjer prihaja do neke vrste ugrabljanja javnega medija?
Sočustvujem z ljudmi, ki so tam zaposleni, ki želijo zgolj izvrševati svoje novinarsko poslanstvo oziroma delati v skladu s standardi. Poglejte, mediji morajo biti svobodni, kar še posebej velja za RTV, ki mora biti neodvisna od vsake politike. Pritiski na novinarje so popolnoma nesprejemljivi. RTV je ena od stvari, glede katerih bo treba takoj po volitvah sprejeti ustrezne ukrepe, da se vzpostavi zakonito stanje in se omogoči novinarjem neodvisno opravljanje dela. Resnično sem zgrožena nad tem, kar se tam dogaja. Mene to spominja na državo, ki je nastajala v 30 letih 20. stoletja nekoliko severneje od nas.
Te ukrepi verjetno predvidevajo novo zakonodajo in tudi neke vrste čistke?
Da, to bo zahtevalo spremembo zakona in konkretne ukrepe, da se odpravijo škodljive posledice, ki jih trenutna vlada s svojimi dejanji povzroča javnemu mediju. RTV Slovenija ni strankarsko trobilo niti to ne sme postati. Če imajo svoje medije, naj jih imajo, v redu. Ampak RTV naj pustijo pri miru, to je televizija vseh nas državljanov. Temu se je treba upreti takoj! Naj bodo novinarji kritični, naj postavljajo vprašanja vsem: politikom, strokovnjakom, znanstvenikom, kulturnikom. To so ljudje, ki imajo dolgoletne kariere, to so profesionalci, kar so dokazali s svojim delom. To, kar se dela z njimi, je sramota. Tega si ne zaslužijo.
Zadnje dve leti se nekako zdi, kot da je fokus politične opozicije in civilne družbe zgolj omejevanje škode, ki jo lahko stori aktualna oblast in RTV je še en tak primer. Ali bo samo izničevanje ukrepov aktualne vlade dovolj ali po vašem mnenju vendarle potrebujejo državljani kaj več od tega?
Stanje zavesti družbe pri nas je trenutno na nizki vibraciji. Slovenci smo zelo zazrti v preteklost. Jaz imam sicer zelo rada zgodovino, ampak iz nje bi se morali kaj naučiti, ne pa da jo zlorabljamo za ustvarjanje razprtij med nami. Menim, da desna stran – no, predvsem ena stranka – to veliko raje počne, da med ljudmi ves čas ustvarja razkole in širi sovraštvo, vse z namenom, da se v ljudeh vzbujajo negativna čustva. Zakaj to počne? Zato, ker sprte ljudi najlažje nadzoruješ. Deli in vladaj. Ta oblast se tega dobro zaveda in to tudi udejanja. Hkrati pa vlada uporablja prekomerno represijo in med ljudi širi strah. Epidemija covida je bila odličen izgovor za širjenje strahu. Ljudi danes ni več strah čarovnic ali pekla, jih je pa strah za življenje. In ko izrabiš virus, ki je lahko smrten in lahko pusti posledice na zdravju, za strašenje ljudi ter to še napihuješ, seveda ustvarjaš paniko. Prestrašene ljudi je najlažje voditi in predvsem nadzorovati. To so vsi diktatorji in tirani v zgodovini zelo dobro vedeli.
Trenutno se strah ustvarja z vojno v Ukrajini.
Zdaj, ko se epidemija umirja, je očitno treba pokazati malo bolj človeški obraz. Hvala bogu, da volitve še vedno imamo. In če je vlada prej vladala s trdo roko, je zdaj ljudi treba pridobiti nazaj. Ljudje so namreč v epidemiji izgubili veliko, ne samo zdravje, ampak tudi premoženje, službe, razrahljale so se osebne vezi, otroci so izgubili otroštvo. Zdaj se vlada kaže kot človekoljubna in humanitarna, sprejemala bi begunce, ki jih je prej odločno zavračala, menda ker so bili iz nezaželenih držav. Zdaj bi obsojala nasilje, ki ga je prej sama ustvarjala v svoji lastni državi. Veste, vojna je najstrašnejši izraz nasilja, ni pa edini. Pri nas smo imeli policijsko nasilje nad protestniki, ki smo ga vsi videli, imeli smo in še vedno imamo psihično nasilje nad drugače mislečimi, imeli smo neutemeljeno omejevanje svobode, kar je bila tudi vrsta nasilja, da sploh ne govorimo o nasilju na vladi ljubih družbenih omrežjih.
Opazil sem, da ko opisujete ideale pravne, socialne, napredne, prijazne ... države, uporabljate besedo »spet«. Kdaj je bila Slovenija ta država, o kateri govorite?
No, pred to vlado je bila Slovenija bolj prijazna, predvsem pa bolj pravna. Seveda ni bila idealna država, daleč od tega. Ideal sam po sebi težko dosežeš, ker se po definiciji vedno odmika, ampak kot državljanka nisem čutila tega, kar čutim zdaj, to nelagodje, ta pritisk, ki je venomer prisoten v zraku. Če govorim konkretno o tretji veji oblasti, je bilo spoštovanje sodišč s strani predhodnih koalicij na precej višji ravni kot zdaj. Tu je očitno, da je pravna država pogrnila.
V vladajoči stranki radi uporabljajo termina krivosodje. Kako razumete to skovanko in ali se v kakšni točki prekriva s frazo sodna oligarhija, ki jo vi koristite v lastnih kritikah sodstva?
Kot krivosodje so v SDS označevali kar celoten sodni sistem. Kaj točno so pod tem mislili, vedo samo oni. Sodna oligarhija pa je bil izraz, ki sem ga uporabila zgolj za najvišje predstavnike sodne uprave. To ni sodna oblast kot takšna, ampak gre za ljudi, ki vodijo sodni sistem, zato da ta deluje. To so predvsem predsedniki sodišč.
Nekateri od njih so na teh položajih že leta in leta, po tolikšnem času pa človeka službeni položaj začne definirati. To pomeni, da lahko pozabijo na svoje dejansko poslanstvo, na svoje naloge in se preprosto poistovetijo s položajem. V sodstvu je trenutno tako, da se lahko vedno znova kandidira na vodstveni položaj predsednika sodišča, in neredko so to eni in isti ljudje. Taka praksa ni nikjer dobra. Če ste dolgo ne nekem položaju, postanete drugačni.
Ministrstvo za pravosodje je v zadnjem mandatu vlade sploh doživelo ponižanja. Sprva z ministrico Lilijano Kozlovič in zavlačevanjem okoli imenovanja evropskih tožilcev, nato pa še z imenovanjem Marjana Dikaučiča, ki …
... je po mojem mnenju nekompetenten.
Kako kot pravnica gledate na to dogajanje?
Od nekoga ki ne mara sodstva, seveda pričakujem, da bo na mesto ministra za pravosodje imenoval nekoga, ki bo poslušen. Moje osebno mnenje je, da je minister Dikaučič lahko obvladljiv in verjetno je bila tudi prejšnja ministrica takšna. Pomembno je, da ministrstvo za pravosodje vodi nekdo, ki pozna sistem pravosodja in ki se je s težavami na tem področju pripravljen spoprijeti. To pa pomeni, da se bo ta oseba morala spopasti tudi z nestrinjanjem iz vrst sodstva, ker je sodstvo bolj tog sistem, ki ni naklonjen hitrim spremembam. Torej upam, da bo ta resor zasedla kompetentna in razgledana oseba, ki pozna sistem, ima vizijo in bi znala sprejeti ustrezne ukrepe.
Se prepoznate v tem opisu?
Ne razmišljam o tem. Neodgovorno bi bilo, če bi zdaj govorila o tem, ker take stvari niso predvidljive. Meni funkcija ni nikoli predstavljala motivacije, da sem se podala v politiko, ampak sem začutila, da bi bilo prav, da drugi slišijo stvari, ki jih govorim, in če je mogoče, da jih ponotranjijo. Moje vrednote so spoštovanje človekovih pravic, pravna država, pravna varnost, spoštovanje do drugačnih, sprejemanje, iskanje rešitev na spoštljiv način, dialog. V trenutnem položaju želim vzbuditi tudi zavedanje, kam lahko zabredemo, če se oblast skoncentrira v eni osebi, in opozoriti na nasilje, ki se lahko začne stopnjevati.
Torej je Gibanje Svoboda za vas prišlo kot naročeno. Če ne bi bilo tega, bi se morda pridružili kateri od obstoječih strank?
Verjetno bi se aktivirala na takšen ali drugačen način. To, da sem spoznala Roberta Goloba, njegovo razmišljanje in vizijo, predvsem pa tudi, da je usmerjen v prihodnost, je vodilo k temu, da sem se mu priključila. Ker resnično verjamem, da je dovolj močan človek, ki lahko iz ruševin, ki jih imamo zdaj, zgradi dobro državo.
Drugače ste redna udeleženka volitev in referendumov?
Vedno, seveda.
Koga ste volili na preteklih volitvah?
Vedno sem volila levosredinske stranke.
Nove obraze?
Tudi. Veste, vsi so bili enkrat novi obrazi. Teorija, da bo nov obraz propadel in ne bo izpolnil pričakovanj, ne drži. Niso pomembni obrazi. Lahko so novi, stari, zgubani, mladi, brazgotinasti ali porcelanasti. Pomembno je, kaj ima človek v sebi in ali je sposoben narediti, kar želi. Jaz pri Robertu Golobu vidim vizijo in sposobnost, da to vizijo udejanji.
Vam je všeč ime Gibanje Svoboda?
Da, mi je. Čeprav je morda na začetku zvenelo malo nenavadno, mislim, da se je kar »usedlo«. Vemo, kaj svoboda pomeni, z gibanjem pa smo se želeli umakniti od politizacije, strankokracije. Želimo si biti blizu civilni družbi. Predstavnike civilne družbe Glas ljudstva smo tudi povabili na sestanek in jasno smo jim dali vedeti, da jih potrebujemo, da si želimo dolgoročnega sodelovanja, saj so eden ključnih dejavnikov pri oblikovanju politik, načel in zavez.
Kar zadeva povezovanje s civilno sfero, se zdi, da imajo stranke Koalicije ustavnega loka tu podobne načrte. Zakaj naj bi volivec leve sredine izbral ravno Gibanje Svoboda, in ne katero od drugih strank, s katerimi si delite ta košček političnega parketa?
KUL so stranke, ki so že kar nekaj časa na političnem prizorišču. Vsaka od teh strank je imela možnost narediti konkretne spremembe, pa je za njimi vedno prevzela oblast nestrpna desnica. Ljudje so naveličani nenehnih obljub, ki se ne uresničijo. Sama nisem v sebi začutila klica, da bi se jim pridružila, tukaj v GS pa sem, ne samo zaradi svoje osebne izkušnje. Zaradi ljudi, ki so pristopili h gibanju, zaradi vsebine, ki se oblikuje, vidim možnost, da naredimo nekaj dobrega in trdnega, da naredimo moderno državo. Potencial v GS je velik, absolutno pa verjamem, da smo s KUL na neki način naravni zavezniki in da se lahko dobro dopolnjujemo.
Kdo je dobrodošel v GS in še pomembneje, kdo ni dobrodošel?
Ni dobrodošel tisti, ki simpatizira z idejami, s katerimi nihče v demokratični družbi ne bi smel simpatizirati, ker so ljudstvu prinesle gorje. To so ideje, ki se spogledujejo s fašizmom, nacizmom, s totalitarnimi sistemi.
Ampak tu bi jaz dejal, da verjetno tudi v SMC ne bi rekli, da simpatizirajo s temi skrajnimi idejami. V praksi pa s svojo, kapitalu naklonjeno liberalno politiko posredno nudijo oporo prav tem idejam.
To je res. Treba je najti ravnovesje med kapitalom in socialno državo. Tudi trenutni se bo verjetno nekoč spremenil, ker se družbenopolitični sistemi skozi zgodovino spreminjajo. Verjamem, da bo prišel sistem, ki bo boljši, prijaznejši do malega človeka, kot je kapitalizem, ampak Slovenija je premajhen igralec, da bi sama spreminjala svetovni red. Jaz se imam za bolj socialnega človeka in nisem toliko nagnjena h kapitalskemu liberalizmu, zato bo moj prispevek k družbi skrb za socialo.
V stranko ste sprejeli Janjo Slugo in Jurija Lepa, ki sta še kot poslanca SMC oziroma Desusa aktivno podpirala aktualno vlado. Ali ju že samo to dejstvo ne diskvalificira za članstvo v GS?
Kot sem že rekla v nekem drugem intervjuju: ljudje delamo napake, se iz njih nekaj naučimo in jih poskušamo popraviti. To velja za razumne ljudi. Nekateri ljudje, ki so bili del trenutne vladne koalicije, so se trudili, da vlada ne bi delala prehudih stvari, govorim denimo konkretno o financiranju STA, pa so nato obupali in odšli. Taki si po mojem mnenju zaslužijo drugo priložnost in verjamem, da bodo svoje takratno ravnanje ustrezno opravičili pred ljudstvom.
Kdaj boste končno vzpostavili spletno stran?
Danes bi morala že delovati. Vem, seveda smo se tudi zaradi tega naposlušali, da smo stranka brez programa, brez vsebine. Ampak verjemite, zelo vsebinska stranka smo. Pri programu sodelujejo številni strokovnjaki, širša programska skupina pa se redno srečuje. Pilimo program, zato da bo imel jasne, trdne in uresničljive zaveze. Priznam, da sem navdušena, koliko strokovnjakov z različnih področij se je vključilo v pripravo in kakšne teme se odpirajo. Ko bo program predstavljen, in to bo zelo kmalu, bodo vsi videli, da gre za kompleksno vsebino, ki se, poudarjam, izogiba floskulam, uresničljive zaveze ter ne bo le lepa knjižica želja in obljub.
Ali še verjamete v vrnitev v staro normalnost?
Mi želimo izboljšati staro normalnost. Zagotovo pa nova država ni nekaj, kar se bo zgodilo v enem letu. Dela je ogromno, denarja pa ne bo; treba bo biti kar čarovnik, da bi se v kratkem času lahko izpolnilo čim več obljub. Nekatere stvari iz – če temu tako rečemo – stare normalnosti se bodo nadgradile, nekatere bo treba graditi na novo. Pravna država je že ena od njih.
Če ste vi čarovnica, je Golob potem ta čarovnik, ki ga omenjate?
Robert Golob želi le najboljše za vse državljane. Vsak, tudi čarovnik, pa je odvisen od tega, kakšne resurse ima, s čim bo lahko delal. In jaz sem prepričana, da bo iz tistega, kar bo dobil, poskušal narediti čim več in čim boljše. Morda bomo na koncu lahko rekli, da je bil čarovnik.
