Ko je lani neka Nika ugrabila inštitut referenduma in ga prosto po Vizjaku zlorabila za neke z naravo povsem skregane cilje, ki so potem množično rezultirali na čustva ljudi, ki so nato na referendumu povozili Vizjakov zakon o vodah, se je že zdelo, da bo vrgel puško v koruzo. Rezultat je bil namreč plebiscitarno proti predlogu zakona. Pa je ni, kje pa.
Namesto, da bi priznal poraz, je Vizjak povzdignil glas in napovedal je, da se bodo na njegovem ministrstvu še naprej trudili za okolje in za vodo in čez nekaj mesecev je naznanil, da bo v parlamentarno proceduro spet poslal zakon. To pot novi zakon o varovanju okolja in požvižgal se je pri tem na opozorilo varuha človekovih pravic, ki je zaskrbljen opozoril na neprimerno pot, po kateri je Vizjak v zakon stlačil z nikomer usklajeno materijo. »Ni res, kaj pravi varuh«, je Petru Svetini odgovoril Vizjak in s tem je minister ad hoc odpravil dvom v nezadostno obrazložene oz. nekatere povsem neobrazložene predpise v zakonu, na kar je opozoril Svetina. Kdo pa je on, varuh, da bo govoril vélikemu ekologu Vizjaku?
Ko je mnenje o skrpucalu od Vizjakovega zakona o varovanju okolja povedala tudi parlamentarna zakonodajno-pravna služba, ki je, v grobem, odkrila podobne pomanjkljivosti v zakonu, kot jih je predhodno že Svetina, je Vizjak zgolj skomignil z rameni, češ, kaj pa zakonodajno-pravna služba vé o okolju?
In tako je zakon v parlamentu, na resornem odboru, minuli torek ob stotridesetih straneh dopolnil dobil ustrezno podporo, ki jo kakopak tvori aktualna koalicija oz. njeni poslanci in naslednja seja v državnem zboru bo tista, na kateri bo, kar se zakona o varovanju okolja tiče, šlo zares. Če bo tudi tukaj razum premagala preprosta, interesna matematika, bo Vizjak uspel in z njim tisti odbranci, ki si obetajo javni kapital. Ker kaj drugega kot zakon za odbrance je ta Vizjakov novi zakon?
Da bo zakon poskrbel za kavcijski sistem na področju odpadne embalaže (to pomeni, da potrošnik ob nakupu pijače plača določeni znesek oz. kavcijo, ki ga dobi nazaj, ko vrne prazno embalažo), pa da bo doprinesel razcvet krožnega gospodarstva, napoveduje Vizjak. Mar res, Andrej? Ste preverili na ministrstvu, kako zelo nezadovoljni so sosedje Hrvati s kavcijskim sistemom, ki jim nikakor ne steče? Od kdaj je monopolizacija pot za kvalitetno krožno gospodarstvo, gospod minister? Mar ni zaveznik krožnega gospodarstva konkurenčnost, pa odprti trg?
Larifari.
Vizjakov novi zakon o varovanju okolja ni nič od tega, kar sam pravi, da je. Prej kot vse drugo je to zakon, prek katerega si bodo finančno opomogli le tisti, ki sodijo oz. še bodo, ker jim drugega ne bo preostalo, v orbito vélike SDS. Pri tem imam v mislih tudi nekatere nevladnike, kot sta denimo Umanotera in Eko-krog, ki so se po videnem čez noč spajdašili z Vizjakom: med tem, ko so sprva bentili nad aktualno vlado in potezami njenega okoljskega ministra, so se več kot očitno spreobrnili in si, kaj pa drugega, s podporo zakonu pod pretvezo kakofonije z dopolnili zagotovili svoje mesto pri koritu. In denar, ki ga potrebujejo za eksistenco. Vizjakov odpustek v preobleki kavcijskega sistema je namreč vžgal!
Ministru Vizjaku bo, kot kaže, z zakonom naposled vendarle uspelo in to kljub temu, da njegov novi zakonski poskus ne vzpostavlja ustreznih standardov ravnanja z odpadki in varstva okolja, da ne vzpostavlja nadzora nad sistemom proizvajalčeve razširjene odgovornosti in da, kar je najbolj pomembno, ustvarja kolizijo interesov in korupcijska tveganja: po predlogu zakona bo namreč organizacija, ki se ukvarja s predelavo odpadkov, tako upravljalec sistema kot nadzornik tega istega sistema. Bravo, Andrej!
In ta organizacija bo samo ena. Tista, ki jo je SDS v nizu vseh v bistvu že izbrala in tista, katere direktor je v celoti SDS-ov človek. Človek, ki je s posli z državo v zadnjih osmih letih ustvaril skoraj za 700.000 evrov prihodkov, največ z ministrstvom za infrastrukturo v času ministra Zvonka Černača. Ki je pa itak naš.
