Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) je državni zbor sprejel minulo sredo kljub enotnemu odzivu stroke, ki trdi, da gre za škodljive rešitve, ki slovenskemu šolskemu sistemu ne prinašajo nič dobrega.
Da stroka predstavnikom te vlade ne predstavlja avtoritete, ki bi jo morala, je že jasno vsem državljanom, ki nemočno opazujejo metode obvladovanja epidemije, v katerih imajo politični interesi prevečkrat prednost pred javnim zdravjem. Da ne bo nič bolje niti v državnem svetu, je bilo tudi pričakovati; tudi tokratna razprava se je, vsaj kar zadeva podpornike zakonodajnih rešitev, komaj dotaknila resnične vsebine in morebitnih posledic zakona, ki se je sprejemal po skrajšanem postopku, četudi gre, vsaj na področju sestave svetov zavodov, za reformo ureditve, ki velja tako rekoč od leta 1996. Prav tako si je novela prislužila črni madež, ko so jo predlagatelji v nasprotju z dogovorom o času, namenjenem razpravi, na silo sprejeli že na nivoju pristojnega parlamentarnega odbora.
Ni prvič
Državni svetnik Branimir Štrukelj je včeraj v imenu predlagateljev dejal, da sprejeta novela zaposlenim v vzgoji in izobraževanju, zlasti strokovnemu osebju, v svetih vrtcev in šol jemlje po dva člana in tako nepremišljeno posega v bistvo dosedanjih dobro premišljenih razmerij. Kot poroča STA, je še poudaril, da je »na prvi pogled tretjinska zastopanost deležnikov v svetih v primerjavi s prvotnim predlogom manj sporna, a v resnici zanika ključne razloge, ki so narekovali asimetrično sestavo svetov vrtcev in šol«. Podobna stališča je med parlamentarno razpravo zastopala strankarska opozicija. Izredni profesor didaktike na ljubljanski filozofski fakulteti Damijan Štefanc je bil v telefonskem pogovoru za Svet24 izjemno kritičen do sprememb, pri čemer je spomnil, da ni prvič, da desna vlada spreminja sestavo svetov zavodov; to je leta 2006 prvič storil takratni SDS-ov minister Milan Zver, preden je naslednja vlada vrnila prejšnja razmerja.
Da »zmagoslavnega konja ne menjaš«, je Štrukelj, sicer tudi glavni tajnik sindikata vzgoje in izobraževanja, poskušal dopovedati svetniškim kolegom, a neuspešno; pri teh je vendarle prevladal lokalni in politični interes, ne strokovna presoja. Če je Štrukelj poudarjal, kako je prav nezmožnost pretiranega političnega vplivanja na delo zavodov pripomogla, da slovensko šolstvo velja za eno od najboljših na svetu, so na drugi strani njegovi oponenti poudarjali, da imajo učitelji po trenutni ureditvi (trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev) prevelik vpliv.
Amandmirani predlog
Med štirinajstimi svetniki, ki so podprli veto, je bil še en javnosti znan obraz, in sicer nekdanji koprski župan Boris Popovič, ki je bil do predloga kritičen tudi zaradi predvolilnega časa, v katerem ga sprejemajo, saj meni, da gre za svojevrstno kupovanje simpatij; prav tako je bil kritičen do sprejete sestave svetov 3+3+3. Profesor Štefanc je v razgovoru z nami še opozoril, da je prvi predlog sedanje novele pred amandmaji celo predlagal, naj se ustanovitelju podeli pet glasov nasproti treh zaposlenih in staršev, kar jasno nakazuje željo po močnejšem političnem vplivu.
Tudi nominalna možnost napredovanja pomočnic vgojiteljic spada v kategorijo predvolilnih bombončkov, saj, kot so že opozorili pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije: »Gre za populistično potezo, ki prav v ničemer ne pripomore k dejansko boljšemu položaju pomočnic in tudi ne k bolj kakovostni predšolski vzgoji. Če bi politika z izboljšanjem njihovega položaja mislila resno, bi namreč razmišljala o tem, kako pomočnice, ki imajo srednješolsko izobrazbo, spodbuditi k pridobivanju visokošolske vzgojiteljske izobrazbe, njihova delovna mesta pa bi postopoma pretvarjala v mesta vzgojiteljic, s čimer bi povečali kakovost strokovnega dela, zvišali standard v vrtcih, njihov plačni položaj, pa še napredovanje v strokovne nazive bi imelo svoj smisel.«
April na vidiku
Kot je v pogovoru za Svet24 poudaril Štrukelj, se bodo sveti zavodov po njihovem prepričanju morali prestruktirirati šele ob izteku mandata. Kot mnogi drugi sektorji družbe bodo očitno tudi v šolah še kako odštevali do aprilskih volitev in pričakovane menjave oblasti. Štefanc ne dvomi, da je končni cilj teh in podobnih vladnih ukrepov »podreditev vseh družbenih podsistemov«, s katero bi ohranili močan vpliv tudi ob morebitnem volilnem porazu, zato profesor svari pred domačijsko in konservativno smerjo, v katero Slovenijo po vzoru madžarskih in poljskih kolegov vodi aktualna oblast.
