Postopek ugotavljanja diskriminacije je zagovornik uvedel, da bi preveril, ali so bili stanovalci DSO zaradi svoje starosti, zdravstvenega stanja in kraja stalnega prebivanja med epidemijo, če so zboleli za covidom, slabše obravnavani na področju dostopa do zdravstvenih storitev.
Kot v sporočilu za javnost navaja njegov urad, je uvedba tega postopka njegova reakcija na članek v enem od slovenskih medijev, iz katerega je izhajalo, da so bili spomladi 2020 v okviru ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa stanovalci DSO diskriminirani.
Iz zagovornikovega urada so sporočili, da je ta v postopku pridobival pojasnila ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Obrnil se je tudi na Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije, na splošne bolnišnice in univerzitetna klinična centra, nekatere domove za starejše občane, zastopnike pacientovih pravic in na predstojnika Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana. »Na podlagi prejetih pojasnil in dokazov ni mogel potrditi, da bi bilo stanovalcem DSO zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin, starosti, zdravstvenega stanja in kraja bivanja, poseženo v pravico do bolnišnične obravnave. Obsežni odgovori različnih ustanov in organizacij so pokazali, da so bili stanovalci DSO, ki so bolnišnično zdravljenje potrebovali in je bil takšen način zdravstvene obravnave smiseln, nanj tudi napoteni,« so pojasnili pri uradu zagovornika.
Posebna organizacija zdravstvene oskrbe v DSO po ugotovitvah zagovornika torej ni pomenila avtomatične izključitve stanovalcev iz bolnišnične zdravstvene obravnave. Zato je sklepno ugotovil, da priporočila ministrstva za zdravje o pripravi ocen stabilnosti napredovale in neozdravljive kronične bolezni stanovalcev DSO niso predstavljala navodil za diskriminacijo.
V bolnišnico tudi starejši od 80 let
Zagovornik je prav tako ugotovil, da ravnanje zdravstvenega osebja DSO, ko je delovalo na podlagi priporočil ministrstva, tudi ni bilo diskriminatorno. »Najprej zato, ker ni ugotovil posega v pravico stanovalcev DSO do ustrezne zdravstvene obravnave – tudi bolnišnične, če je bila potrebna. Hkrati pa iz navedb DSO in bolnišnic izhaja, da so bili zaradi covida-19 hospitalizirani tudi stanovalci DSO, stari več kot 80 in 90 let, kar kaže, da starost stanovalcev ni bila odločilni dejavnik pri morebitni odklonitvi bolnišničnega zdravljenja,« so povedali na zagovornikovem uradu.
Dodali so, da njegove ugotovitve ne izključujejo možnosti, da se je pri zdravljenju katerega od stanovalcev domov za starejše morda zgodila strokovna napaka. Pojasnili so, da odločanje o strokovnih napakah ne spada v polje diskriminacije in torej presega pristojnosti zagovornika.
Iz urada so sporočili še, da o diskriminaciji ne moremo govoriti v primeru različne obravnave bolnikov na podlagi njihovih različnih zdravstvenih stanj, ko ta stanja bistveno vplivajo na izbiro načina zdravljenja: »Zdravstvenega stanja, ki vpliva na izbiro zdravljenja bolnikov z določeno akutno boleznijo, namreč ni možno obravnavati kot osebno okoliščino, ki je zaradi Zakona o varstvu pred diskriminacijo ne bi bilo dopustno upoštevati pri odločanju o načinu zdravljenja. Različna zdravstvena stanja utemeljeno terjajo različno zdravstveno obravnavo, zato različna obravnava posameznikov na podlagi njihovih specifičnih zdravstvenih stanj v skladu z zakonom ne predstavlja diskriminacije.«
To se jim zdi nedopustno
Srebrno nit, združenje za dostojno starost, so Lobnikove ugotovitve precej vznemirile. Pravijo, da se nikakor ne strinjajo z njim. »Z začudenjem in ogorčenjem smo brali zagovornikovo odločbo, s katero je zavrnil očitke o diskriminaciji pri zdravstveni obravnavi stanovalcev DSO v času prvega vala epidemije koronavirusa spomladi 2020,« so izjavili. Združenje ni zadovoljno tudi, ker zagovornik ni navedel, da so ga v javnih pismih k uvedbi postopka ugotavljanja diskriminacije večkrat pozvali, a neuspešno.
Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden in eden od članov združenja, dr. Dušan Keber, zdravnik in nekdanji minister za zdravje, sta v svojem odzivu na Lobnikove ugotovitve izpostavila, da naj bi bil zagovornik neodvisen in nevtralen organ, »a se je v tem primeru izkazalo, da ni tako. V najmilejši obliki lahko njegovo 'raziskavo' opišemo kot besedilo zagovornika 'obdolženca' – kritiziranih upravljalcev epidemije, ki 'tožnikov'– novinarjev, javnih osebnosti, predstavnikov civilne družbe – ni upošteval niti vključil v svoja poizvedovanja. Ne poznamo načina dela zagovornika, vendar se nam zdi nedopustno, da je v postopku ugotavljanja diskriminacije upošteval samo obtoženo stran, povsem zanemaril pa je tiste, ki jih sam navaja kot pobudnike njegove raziskave. Vprašal je torej Mihca, ki je Janezku na očeh snedel čokolado, ali kaj ve, kdo je pojedel čokolado, in se zadovoljil s tem, da je Mihec zanikal. Janezka ni vprašal nič,« razočarani komentirajo njegove izsledke. Z odločbo in ugotovitvami zagovornika se torej ne strinjajo, ker »ne odražajo resničnega stanja oziroma dogajanja«, zato se v Srebrni niti med drugim sprašujejo:
– »zakaj se zagovornik ni podučil, da vnaprejšnja triaža (na zalogo) ob tretjinsko zasedenih bolnišnicah etično ni dopustna, saj se izvaja šele takrat, ko je v resnici potrebna. Seveda je priporočljivo, da so vnaprej znane smernice za tako triažo, vendar jih Komisija za medicinsko etiko RS ni pripravila, temveč je priporočila, da 'ukrepe za selekcijo' pripravijo kar vodstva zdravstvenih zavodov sama (kar ocenjujemo kot nedopustno);
– kako je lahko zagovornik spregledal dejstvo, da o triažiranju niso obvestili niti stanovalcev niti njihovih sorodnikov, kar predstavlja grobo kršitev pacientovih pravic in etičnih smernic;
– kako je lahko zagovornik ocenil triminutni pregled kartoteke stanovalca DSO kot primeren za strokovno oceno zdravstvenega stanja pacienta in za usodno mnenje, ali bo napotitev v bolnišnico v primeru okužbe s covidom -19 primerna ali ne;
– zakaj se je zagovornik z vprašalnikom obrnil na vodstva DSO, in ne na domske zdravnike, čeprav so mu vsi DSO odgovorili, da z zdravstvenimi podatki (vključno z vložnimi triažnimi formularji) razpolagajo samo domski zdravniki;
– zakaj se zagovornik kljub fizičnemu razpolaganju z vložnim listom (za triažo), ki ga navaja in vključuje tudi dopis ministrstva za zdravje, skozi vso odločbo ukvarja z vprašanjem njegovega obstoja;
– zakaj zagovornik ni upošteval niti lastnih razkritij (v odgovorih vodstev DSO), da DSO zaradi kadrovske, prostorske stiske in stiske z opremo niso usposobljeni za obravnavo bolnikov s covidom -19;
– zakaj zagovornik ni poskušal ugotoviti, kolikšen delež stanovalcev so zaradi njihovega ugotovljenega 'terminalnega' stanja uvrstili med tiste, pri katerih napotitev v bolnišnico ni utemeljena. Ali je preveril govorice, da je bila ponekod polovica stanovalcev uvrščena med 'terminalne';
– zakaj se je zagovornik zadovoljil z nejasnimi zagotovili, da so domovi prejeli pomoč v zaščitni opremi, kisiku in kadrih, ni pa zahteval podatkov, kdaj je ta pomoč prispela in ali je bila zadostna;
– kako lahko zagovornik ne glede na to, da ni strokovnjak, verjame, da so bili prav vsi ogroženi stanovalci pravočasno napoteni v bolnišnico, ko pa v nočnem času za 150 stanovalcev v večini domov skrbita samo en tehnik zdravstvene nege in ena bolničarka negovalka, napotitev v bolnišnico pa zahteva sodelovanje dežurnega zdravnika v oddaljenem zdravstvenem domu;
– zakaj zagovornik ni raziskal, zakaj je v nekaterih DSO umrlo več covidnih bolnikov v domu kot pa v bolnišnici, če naj bi bili napoteni v bolnišnico vsi, ki so jo potrebovali;
– kako lahko zagovornik trdi, da so bili vsi stanovalci, ki so hospitalizacijo potrebovali, res hospitalizirani, če pa se sklicuje samo na izjave tistih, ki jim ni v interesu, da bi se samoobtožili;
– zakaj zagovornik ne upošteva podatka, da je bila umrljivost stanovalcev DSO za covidom-19 sedemnajstkrat večja kot umrljivost enako starih prebivalcev Slovenije, ki živijo doma;
– in zakaj se je zagovornik opiral samo na podatke iz prvega vala epidemije, ko je v DSO umrlo 111 ljudi, čeprav bi ob več kot leto dni dolgem pripravljanju odločbe lahko podaljšal svoje opazovanje vsaj še do konca poletja 2021, ko je v DSO umrlo še 2000 ljudi, skupno vsak deseti stanovalec.«
V nasprotju z Lobnikom torej v Srebrni niti trdijo, da so bile nekaterim stanovalcem DSO kršene človekove in pacientove pravice in da so bila pri njihovi triaži kršena načela medicinske etike in etike drugih zdravstvenih delavcev (na primer medicinskih sester). Zato niso bili deležni enake zdravstvene obravnave in dostopa do potrebnih zdravstvenih storitev; v bolnišnico niso prišli vsi, ki bi jo potrebovali, ali pa so prišli prepozno, poudarja Srebrna nit.
»Dodajamo, da ministrstvo za zdravje kljub pozivom ni odredilo sistemskega nadzora in da tudi zdravniška zbornica vse do danes ni izvedla nadzora, ki ji ga je naložilo ministrstvo. Ministrstvo za zdravje smo javno zaman pozivali, naj objavi, v katerih domovih za starejše je bilo opravljeno sporno triažiranje in v kakšnem obsegu. Sami vemo, da se to povsod ni zgodilo zaradi pokončnih direktorjev in zdravnikov v DSO, ki triažiranja niso dovolili. Vendar smo obveščeni, da dokazi o spornem početju v DSO postopno izginjajo, kar spremljajo tudi spremenjene izjave nekaterih udeležencev in pričevalcev. Nujno je potrebna neodvisna preiskava; pri tem bomo v Srebrni niti vztrajali,« sta v imenu združenja sporočila Biserka Marolt Meden in dr. Dušan Keber.
