Najprej je bil priča očetovim fizičnim obračunom z mamo, potem je moral prenašati še psihično nasilje njenega novega partnerja, celo desetletje. Kako je vse to vplivalo nanj, kako je to doživel in preživel? Ima kakšne posledice? Bo lahko našel primerno partnerko, bo lahko svoje otroke vzgajal čisto drugače, kot jih je njegov oče?
Anže, česa se spomnite iz otroštva? Kakšnega nasilja?
Spomnim se trenutka, ko je oče tepel mami, jaz pa sem pobegnil v našo skupno sobo in se skril za posteljo. Za mano je prišla sestra in me tolažila. Tega dogodka se dobro spomnim.
Ste se zavedali, da je nekaj narobe? Koliko ste bili stari? Zakaj ste se skrili?
Bilo me je strah, da bi udaril še mene, nagonsko sem se skril. Star sem bil okrog pet, šest let.
Se spomnite, da je mama kričala?
Tega se ne spomnim, spomnim se, da je jokala.
Je bilo tudi sestro strah?
Tega je že 21 let, ne spomnim se natančno, a najbrž jo je bilo. Spomnim se tudi tega, da me je oče enkrat odpeljal sredi noči in rekel mami, da me pelje na tire in da bova skupaj »odšla«. A sva šla samo v gozd, prespala sva v avtu.
Kako ste to doživljali?
Strah me ni bilo, saj sem bil z očetom, takrat smo še živeli skupaj.
Še kakšna travma iz otroštva, povezana z očetom?
Spomnim se, ko je mama delala v lokalu, oče pa jo je zvečer hodil iskat z avtom, jaz sem šel ponavadi zraven. Med potjo domov se je drl nanjo in tega me je bilo strah. Niso bili ravno lepi trenutki. Nekaj spominov sem najbrž tudi potlačil. Morda bodo kdaj prišli ven.
Takrat ste bili v vrtcu. So vaši vrstniki in vzgojiteljice vedeli, kaj se dogaja pri vas doma?
Vrstniki so slišali, da moj oči tepe mojo mami, in so me spraševali o tem. Jaz sem seveda zanikal. Bilo me je sram, zelo sram. Ko sem bil že v osnovni šoli, je bil v časopisu članek, v katerem je moja mami govorila o nasilju, ki ga je doživljala doma. Sošolec, ki je bil sin prijatelja mojega očeta, me je napadel, kakšen članek je to. Bilo me je sram, rekel sem mu, da o tem nič ne vem. Umikal sem se od vsega tega.
Tudi od sošolcev?
Že po naravi, pa tudi po vseh teh izkušnjah, sem bolj zadržan. Vedno sem rajši v ozadju, nikoli nisem bil med pogumnimi, ki so maltretirali šibkejše, vedno sem bil med tistimi, ki so jih maltretirali.
Ste zadržani zato, ker so vas maltretirali, ali je bilo obratno?
Izvajali so nasilje nad mano, jaz pa se nisem znal braniti, nisem vedel, kaj se dogaja. Najbrž je bila tudi to posledica tega, da sem imel nasilje doma in sem mislil, da je to nekaj normalnega.
Kako pa so v vrtcu vedeli, da je pri vas doma nasilje?
Živimo v majhnem kraju in so se pojavile govorice, pa mami je hodila z modricami pome v vrtec. Članek v Novicah je izšel, ko sem bil v osnovni šoli. Pa ko je mami izdala knjigo o nasilju Sama si si kriva, sem zanjo povedal samo nekaj bližnjim prijateljem, nisem tega ravno razglašal naokrog. Ne počutim se dobro, ko govorim o nasilju.
Zakaj? Zakaj nas je sram govoriti o nasilju, ki ga doživljamo?
Morda zato, ker tega nisem znal preprečiti. Pa nisem hotel pomilovanja drugih, da sem »ubogi«. Morda sem takrat res bil, danes pa nisem.
Vaša mama se je potem ločila. Po koliko letih?
Tega ne vem natančno, vem pa, da jo je oče hotel brcati v trebuh, ko sem bil jaz v njem, pa je zaščitila trebuh in mu ponudila obraz in roke. V vrtcu so ji rekli, da če ne bo nič storila, bodo oni dali njen primer na socialno službo. In potem je šla k odvetniku. In spet želela vzeti ločitev nazaj, ker se je bala očeta.
Se spomnite policistov?
Seveda se jih, saj so bili kar naprej pri nas. (smeh)
Oče je bil nasilen, kadar je bil pijan. Kako vi doživljate alkohol?
Rajši ne pijem, zelo redko, ko grem ven s prijatelji, morda kaj popijem. Tudi s pijanimi ljudmi nočem imeti opravka, rajši se jim umaknem.
Kako je bilo s stiki z očetom, ko sta se starša ločila?
Vsi trije smo hodili k njemu na obiske čez vikend, kako pogosto, se ne spomnim. Dokler je bil sam, smo se imeli v redu, ko je spoznal partnerko, pa ne več toliko. Povzročala nam je kar nekaj težav. Oče je izgubil pravico do stikov, ker je njegova partnerka mene in brata spolno nadlegovala. In potem je imel oče lahko stike samo v navzočnosti nekoga iz centra za socialno delo.
Ste imeli kakšne posledice zaradi spolnega nadlegovanja?
Nisem si upal iti na stranišče, na veliko potrebo. Nekaj let je bila zame to najhujša travma – iti na stranišče.
Koliko ste bili stari, ko se je to nadlegovanje dogajalo?
Sedem, osem let. Se ga pa konkretno ne spomnim, ne vem natančno, kaj se je dogajalo. Brat je to povedal mami, ko so bile Sestre na Evrosongu. Takrat je rekel, da se Brigita igra z nama na tak način. Kasneje sem še hodil k očetu na obiske, tudi ona je bila zraven. A nekega dne so se ti obiski nehali. Prekinil jih je, na CSD je rekel, da sem zanj prevelik strošek. Mene pa je pustil čakati pred blokom. Zaradi preživnine sem ga moral tožiti. Po eni strani sem vesel, da je prekinil stike z mano, po drugi strani pa bi rad vedel, kaj se dogaja z njim. A nanj imam bolj slabe kot lepe spomine.
Se je zgodilo še kaj slabega?
Enkrat je pozabil na moj rojstni dan. Bil sem star devet ali deset let, mladostnik. Šel sem k njemu, pa ni imel darila zame, ko sem mu povedal, da imam rojstni dan, je šel kupit zame »papuče«. Od njegove partnerke pa sem enkrat dobil za Božička dojenčka, ki je za punčke. Sem ga skril v klet, tako me je bilo sram. Me je pa vedno, ko sem bil pri njem, peljal na pomfri. (smeh) Njegova pozornost, ko sem bil pri njem, mi je sicer godila.
Naslednji mamin partner je bil psihično nasilen, tega se pa bolj spomnite, bili ste starejši.
Deset let smo živeli skupaj. Na začetku je bilo dobro, vozil nas je na izlete, na morje, dajal nam je darila. Sprejel sem ga bolj kot on mene, rajši je imel mojo sestro. Ko se je odselila, so se začeli prepiri, drl se je na mami, da ne zna kuhati, oprati ... Nekaj let sem to toleriral. Ko sem bil v srednji šoli in se je spet drl, da ni nič skuhano, sem samo vstal, šel proti njemu in mu mirno rekel, naj se spelje. In je res pobral svoje stvari in odšel. Čez nekaj časa se je sicer vrnil, a se je kmalu spet zalomilo. Jaz sem se umikal, bežal iz stanovanja, na faks, delal sem. Danes bi ukrepal drugače, mamo bi še bolj zaščitil.
Je hujše fizično ali psihično nasilje?
Oboje. Pri prvem imaš polomljene kosti in podplutbe, pri drugem pa si na tabletah, kot je bila moja mami.
Je to nasilje, ki ste mu bili priča, vplivalo na vaš odnos do žensk?
Morda se res bojim vzpostaviti odnos z ženskami.
Česa se bojite?
Bojim se tega, da se bo kdo znašal, drl nad mano. Rajši sem miren in se rad pogovorim.
Kaj je bilo z vašim študijem? Ste ga končali?
Nekaj časa sem hodil na faks in sočasno v službo. Samo zato, da nisem bil v škodljivem okolju. Fakultete nisem končal, ker me študij tam ni več zanimal. Za drugo fakulteto pa z mamo nisva imela dovolj denarja. A nameravam še študirati.
Ste kaj jezni na mamo, ki je toliko let prenašala nasilje in vi z njo? Ali na očeta?
Na mamo nisem nič jezen, sem pa na očeta, ki je kar tako prekinil stike z mano. Lahko bi mi vsaj povedal, zakaj me noče več videti.
Imate kakšne posledice tega nasilja, v odnosu do moških, na primer, do kogarkoli?
Pa niti ne. To me je zgradilo, da se znam postaviti zase. V službi, kjer delam s strankami, se jim ne pustim vreči s tira. V šoli sem imel včasih težave z zbranostjo, tako da sem teste pisal ločeno od sošolcev. To je bila najbrž posledica tega nenehnega dretja in nasilja. In bal sem se nastopati pred javnostjo.
Se danes počutite žrtev preteklega nasilja?
Žrtev sem, že zaradi spolnega nadlegovanja. Pa tudi žrtev psihičnega nasilja sem bil.
Ste kdaj obiskovali psihiatre zaradi tega?
Bojim se, da se mi bo to enkrat vrnilo. In da se bom takrat sesul. Sem razmišljal o obisku terapevta, da bi to predelal, preobrnil sebi v prid, da bi lahko imel kakšno zvezo. Včasih se v družbi pogovarjamo o nasilju, pa se najrajši pošalim iz tega. Kako je oče bežal skozi okno pred policijo ... Če pa se spomini ne bodo vrnili, toliko boljše zame.
Boste zaradi tega imeli do žensk drugačen odnos, boste bolj prijazni, strpni, potrpežljivi?
Nobena ženska in noben moški si ne zaslužita nasilja, kaj šele otrok. Če bom kdaj spoznal koga, ki doživlja nasilje, bom povedal svoje mnenje.
Kakšne pa so vaše želje glede odnosov, katere stvari so za vas najpomembnejše?
Iskrenost, nič ovinkarjenja, brez nasilja, seveda.
Boste do svojih otrok zaščitniški? Če se jim bo dogajalo kakršnokoli nasilje ...
Obvezno. Že zdaj razvajam svoje nečake, kolikor se da. Če se jim bo kaj zgodilo, jih bom zaščitil, bom kaj ukrenil. Otrokom se ne sme dogajati nič slabega, ne smejo trpeti. Otroci morajo uživati, imeti lepo otroštvo, se veseliti. Ne pa se ukvarjati s tem, kdo doma koga tepe. Naj ima vsak otrok srečno otroštvo, kolikor se le da.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
