Dobil je kopico zlomov in opekline, glava pa je čudežno ostala nepoškodovana. Optimistično komaj čaka, da se (končno) postavi na noge. Zaupal nam je svojo osupljivo zgodbo.
Nič ni kazalo na to, da se bo čudovit junijski dan na letalskem šovu, poln veselja in dogodivščin, končal tako tragično. Po mitingu na Poljskem so se Miro in kolegi iz flote The Flying Bulls z dvema letaloma vračali domov, ko se je nekje na pol poti med Češko in Salzburgom zgodilo. Letalo, v katerem je bil sopotnik Miro, je nenadoma zavilo in začelo izgubljati višino ... A pokukajmo še malo pred usodno nesrečo, tja, kjer se je vse začelo.
Nori na letenje
»Nad letalstvom me je navdušil oče. Že kot mulčka me je jemal s seboj v službo – bil je profesor na srednji šoli za gluhe, tam je vodil tudi modelarski krožek. Veliko sem se naučil in si želel postati pilot, vendar za kaj takega ni bilo denarja. Zato sem začel skakati z jadralnim padalom in igral letalske igrice. Pri osemnajstih letih sem začel kot fotograf hoditi po mitingih, 'žical' za akreditacije in delal reportaže za letalsko revijo, kajti tako sem prišel najbliže letalom. Obenem pa so letalci dobri in zanimivi ljudje. Vsi enako razmišljamo, nori smo na letenje, izmenjavamo si znanje, doživetja in izkušnje,« pravi Miro, ko je kot sopotnik preživel na stotine ur po letalih po vsem svetu.
Kočno za krmilom!
Vse svoje prihranke je namenjal usposabljanju, da bo nekoč samostojno sedel za krmilo letala. Opravil je zahtevno šolanje, pridobil vsa dovoljenja pri Agenciji za letalstvo, kar nekaj ur je v letalu preživel z inštruktorjem. Šestega januarja 2015 je končno napočil čas za »laširanje« – prvi samostojni polet brez inštruktorja. »To se zgodi, ko inštruktor presodi, da si usvojil vse tehnike za samostojno letenje. Sedel sem v letalo in naredil dva kroga. Vendar se usposabljanje za pilota nikoli ne konča, vsak dan se naučiš kaj novega,« razloži Miro, ki ima za seboj tristo ur samostojnega letenja, kar v letalstvu ni veliko. Ni imel svojega letala, za pilotiranje je najemal prijateljevo. Najprej v Portorožu, nato na Brniku. Kadar ni bil v letalu, je hodil na letališča in fotografiral letala ali pa samo tekel ob ograji, da je poslušal čudovito brnenje jeklenih ptic. Pridno je hodil tudi po mitingih, delal reportaže, letali so s pilatusi pa člani ekipe Red Bull, ti so tudi izdali knjigo, v kateri je veliko Mirovih fotografij.
Najboljši med najboljšimi
»Njihova flota The Flying Bulls je res izjemna. Nekaj letal imajo za komercialne polete njihove uprave, da hitreje pridejo na sestanke, drugo pa so skrbno obnovljena letala in helikopterji, največ je dragocenih zgodovinskih artefaktov iz druge svetovne vojne, s katerimi nastopajo na mitingih. Imajo tudi zadnje Titovo letalo DC-6, ki so ga pripeljali iz Afrike in štiri leta skrbno obnavljali. To so zelo redka letala in že njihov zvok je osupljiv,« je navdušen fotograf, ki je s fanti, samimi prekaljenimi mehaniki in piloti, preživel veliko časa tako v zraku kot na zemlji. Stkali so pristna prijateljstva, ki so že zdavnaj presegla meje poslovnega sodelovanja. Skupaj so hodili na mitinge in razveseljevali občinstvo, željno dih jemajočih akrobacij. Fantje res obvladajo, so najboljši med najboljšimi. Tako je bilo tudi tisti konec tedna v juniju, ko so se odpravili na Poljsko. V dveh dneh so ljubiteljem letal pričarali šov, ki ga zlepa ne bodo pozabili. Tudi zato, ker je bil to prvi miting po epidemiji. Bili so polni veselja in nepozabnih dogodivščin. Med drugim so šli še v vetrovnik na simulacijo prostega pada, nato pa so se z dvema letaloma iz druge svetovne vojne v nedeljo popoldne vračali domov, a tja niso prišli …
Usodna nesreča
»Bili smo – jaz sem bil sopotnik – približno na pol poti do Salzburga, kjer imajo hangarje in svojo bazo. Vse je bilo super. Malo smo se slikali, si mahali. Vse je bilo brezhibno, a kot so mi povedali pozneje, je letalo, v katerem sem bil, nenadoma zavilo in začelo izgubljati višino. Tega se ne spomnim, prav tako ne, kako je priletelo na tla. Mehanik v drugem letalu je videl, kaj se dogaja, opozoril je pilota in ta je takoj klical na pomoč kontrolo letenja. V manj kot pol ure so iz Prage prišli helikopter in reševalci. Našli so razbitine letala, pilotu ni bilo pomoči, mene pa hudo poškodovanega petdeset metrov od letala. Menda sem bil pri zavesti, a hudo polomljen in krvavel sem. Peljali so me v praško bolnišnico, me dali v komo, nato pa večkrat operirali, saj sem imel polomljeni obe nogi, odprt zlom leve roke in mezinca, zlomljeno medenico, vretence in opečenega 40 odstotkov telesa,« pripoveduje Miro. Na srečo je bila glava nepoškodovana, življenje mu je skoraj zagotovo rešila čelada, sunkovit padec letala pa so vsaj nekoliko ublažila drevesa, v katera sta sicer priletela z več kot dvesto kilometri na uro.
Življenje je hotelo zmagati
V Pragi je v umetni komi, ki je bila pri tako hudih poškodbah nujna, saj bi bile sicer bolečine prehude, tako pa se je telo počasi celilo, preživel mesec in pol. Prav hecno pa je bilo prebujanje iz kome, ko je zelo živo sanjal. »Zdelo se mi je, da me je ugrabila italijanska mafija in da od POP TV, kjer delam, zahtevajo odkupnino. Ko so sestre hodile po sobi, sem mislil, da nosijo denar,« se spominja in dodaja, da je bilo naravnost neverjetno, da zatem, ko se je prebudil, ni čutil nobenih bolečin kljub res hudim poškodbam. Opazil je le številne brazgotine, na desni roki, ki je bila najbolj opečena, pa je imel poseben elastični rokav, ki preprečuje brazgotinjenje. Umetna koma je bila blagodejna. Tudi zato, ker so ga napadle še bakterije in so učinkovali šele četrti antibiotiki. Seveda pa je na smrt skrbelo njegova starša in brata, ki so ga prišli obiskat v bolnišnico. Zdravniki so jim razložili resnost njegovega položaja. A življenje je hotelo zmagati in Miro je bil vsak dan bolje.
Strah? Kakšen strah neki!
»Zame so v bolnišnici res dobro skrbeli. Bili so strokovni, prijazni, vedno pripravljeni pomagati in mi pojasniti stvari. Ne boste verjeli, v sobi sem celo gledal prenose tekem olimpijskih iger, vendar so Čehi, žal, prenašali čisto druge športe kot pri nas. Tako nisem videl nobenega našega športnika. Navdušen sem tudi nad prijaznostjo osebja. Preden so vstopili v mojo sobo, so vedno obzirno potrkali,« pove Miro, ki je bil nazadnje dovolj pri močeh za pot v Slovenijo. Pripeljali so ga s posebnim medicinskim letalom, v spremstvu bolničarja, zdravnika in tehnika. »Prav nič me ni bilo strah vnovičnega poleta. Še obrnili so me tako, da sem gledal v kabino,« veselo pove in doda, da je zdaj na intenzivnem oddelku za opekline. Obiskujejo ga lahko le najbližji, sam pa komaj čaka, da se postavi na noge. Zaradi dolgotrajnega ležanja so mu povsem oslabele mišice. Za zdaj lahko sede, stati pa še ne more, kljub temu da so mu v komi na noge namestili posebne elektrode za spodbujanje delovanja mišic, ki naj bi olajšale okrevanje. A do tja je še dolga pot.
Ganjen nad odzivi
»V bolnišnici sem imel dovolj časa za razmišljanje, tako o tem, kaj se je zgodilo, kot življenju nasploh. Sem pa ganjen do srca, ko sem videl velikanski odziv na novico na družbenem omrežju. Prejel sem več kot tisoč sporočil z dobrimi željami za okrevanje! Vsakemu posebej se iskreno zahvaljujem. Vem, da ne bo preprosto, vendar mi vse te lepe želje in podpora dajejo motivacijo, da bom čim prej spet v redu in na nogah. Navdušen sem tudi nad odzivom POP TV in Red Bulla, ki sta mi ponudila popolno podporo. Saj veste, kako je, če je človek s. p. in tako dolgo na bolniški. Tu so še moji najbližji in prijatelji, ki so naredili posebno skupino za obveščanje, kaj se dogaja z mano in kaj potrebujem. Res so neverjetni!« s cmokom v grlu pove Miro, ki bo šel v kratkem v Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer so res vrhunski in so pomagali že številnim po boleznih ter poškodbah.
Dano mi je bilo novo življenje
»Dnevi v bolnišnici mi res hitro minevajo. Hecno je, ko se moraš prepustiti, da te dvigujejo in umivajo, saj sem bil vse življenje to vajen početi sam. Malo tudi berem, brskam po računalniku, pišem. Prav neverjetno je, kako se nesreče prav nič ne spominjam niti nimam kakšnih mor. Vse dojemam čisto normalno, brez travm ali kakšnih paničnih napadov,« pove Miro, ki je zaradi dolgotrajnega ležanja izgubil že deset kilogramov.
»Ne vem, kako hitro bo šlo, ampak bom dal vse od sebe, da bom v pol leta vsaj spet hodil. Ne delam dolgoročnih načrtov, a odslej bom dvakrat praznoval rojstni dan – 22. oktobra, ko sem se rodil pred 45. leti, in pa 20. junija, ko mi je bilo dano novo življenje. Po okrevanju pa se želim vrniti na kraj nesreče. Želim si ogledati, kje se je zgodilo, in prižgati svečo umrlemu pilotu, s katerim sva se dobro razumela in nekajkrat skupaj letela, nato pa bom šel še v praško bolnišnico ter se zahvalil vsem za njihov trud in požrtvovalnost. Ne glede na vse nesreča ni zmanjšala moje ljubezni do letal in pilotiranja. Ko bom lahko, bom obnovil svoja dovoljenja za pilotiranje na agenciji in sedel v letalo. To je ljubezen, ki ne pozna meja,« veselo sklene Miro.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
