Dobiva se v njegovem kuharskem studiu, ki je nastal v stari, razpadajoči mizarski delavnici in ga je Primož obnovil ter zanj sam naredil vse pohištvo. V njem je nastala večina njegovih kuharskih oddaj zadnjih let, v njem je organiziral kuharske delavnice. A zdaj se od tega ljubega prostora poslavlja – prodal ga je, da je lahko kupil hribovsko kmetijo v bližini Cerknega, da bo uresničil svoje naslednje sanje.
Kako to, da ste se odločili odreči delavnici oziroma kuharskemu studiu, sadu vaših rok, in kupiti kmetijo?
To je že drugi »sad mojih rok«, ki ga zapuščam. Prvi je bila moja gostilna Izložba. Pridejo prelomnice v življenju, ko je treba iti dalje. Če ne bi bilo korone, zagotovo še ne bi prodal studia in šel na kmetijo. Bi, a pozneje, ker je to že dolgo moja življenjska želja. Korona je stvar pohitrila. Ko je prišla epidemija, se je vse bolj ali manj zaprlo, manj je dela in zato je pravi trenutek, da se odpravim na kmete.
Ste pa med epidemijo posneli oddajo Zakladi iz kozarca?
To pa ja! Več oddaj, ne le za 24Kitchen, ker delam še za nekatera podjetja. Veliko sem delal, a ne kuharskih dogodkov.
Boste tudi potem na kmetiji kuhar, tesar, režiser …?
Mizarstvo sem že zaprl, delam še zadnje kose za stranke, ki so stvari naročile že pred leti, novih naročil pa ne sprejemam. Nove oddaje bom z veseljem še delal, če jih bom dobil. V glavnem pa bom kmetoval. Vzgajal bom koze, kopune, morda kakšne krškopoljske prašiče ali mangalice, veliko zelenjave, sadja, čez vikend bom kuhal za ljudi, ker bom imel kmečki turizem in dva apartmajčka. Kolikor se poznam, se bo verjetno potem še razvijalo: kak mini oder za jazz koncerte, ker je kmetija ravno blizu Cerknega, pa savna na drva v gozdu, sodi za kopanje in podobno. Bomo videli.
Tesarski delavnici se torej čisto odpovedujete?
Ne, jo bom ohranil, ampak samo zase. Zdaj prenavljam hišo v Ljubljani, potem bom kmetijo, tako da bom zdaj kakšno leto lahko končno delal le zase.
Za zdaj kljub kmetiji ostajate Ljubljančan. Je na dolgi rok želja, da se preselite na kmetijo?
Zdaj bom imel eno mlado družino tam gori za oskrbnike. Imam še šoloobvezna otroka, zato bom ostal v Ljubljani, drugače bi se z veseljem preselil tja. Kakšnih pet let bom torej še zagotovo tu, potem pa ...
Imate dva sinova, 18-letnega Gašperja in 11-letnega Gabra. Kaj pravita na vaše podvige?
Zelo sta vesela, da imata tako norega 'fotra' (smeh), da se ves čas nekaj dogaja, da kupujemo in prenavljamo.
Pravite, da je bila kmetija že dolgo vaša želja. Študirali ste filozofijo, verjetno takrat o tem še niste razmišljali?
Ja, ja, že takrat! Ko sem bil majhen, je imela teta kmetijo v Žireh, kjer sva z bratom preživljala počitnice, zdaj na kmetiji živita tudi moja starša, tako da sem kmetije vajen in mi je to življenje res blizu. Zdaj, ko sem že v letih, sem se le odločil, da si jo omislim še sam. Pa saj se mi zdi, da je tudi študij filozofije čisto povezan s kmetijstvom: bolj odprte glave si, lažje se znajdeš v življenju in bolje veš, kaj ti prija.
So vam blizu tudi kmetijska opravila?
Seveda, saj sem spreten! Znam celo voziti traktor … Se bom pa moral še veliko naučiti. Vrtičkarstvo je nekaj, kmetija pa drugo. Verjetno se bom moral naučiti tudi žganjekuhe, ker je na kmetiji ogromno sadja. Vlaganja sem se zdaj naučil za oddajo, to je tudi dobro.
Vi se res vsega učite sproti, tudi kuhanja ste se naučili zaradi oddaje, kajne?
Da, z delom. Moja prva oddaja je nastala, ker sem se ukvarjal z režijo, zato sem naredil oddaje za TLP, ki niso bile mišljene kot kuharske, ampak kot oddaje z zgodbico, v katerih pač kuham. A potem me je zagrabilo in sem začel kuhati.
Potem niste vrhunski kuhar?
Ne! Nikoli se ne bi poimenoval chef niti ne hodim na nobena tekmovanja. Blazno rad kuham, se mi zdi, da dobro, pazim na sestavine in pripravo hrane, znam narediti ambient. Sem ljubiteljski, ne vrhunski kuhar. Ne kuham po receptih, zato sem imel veliko težavo, ko sem pisal knjigo – vse sem moral na novo stehtati.
Je kuhanje umetnost?
Ne, ljubezen. Če bi vprašali koga od naših chefov, bi verjetno rekel, da je to taka umetnost, da – bog se usmili! A pravzaprav … Ne bom ničesar več rekel, da ne bom koga užalil.
Vi oddaje delate sami?
Da, imam svojo ekipo, vanjo sem že vključil tudi starejšega sina, snema in je asistent kamere, produkcija pa je moja, televiziji pošljem oddajo na ključ. Tudi za 24Kitchen ni nič drugače: oni me pokličejo z idejo, jaz naredim oddajo in jim jo pošljem – in očitno so zadovoljni, saj se predvaja. (smeh)
Koliko vam ob vsem tem delu sploh ostane časa zase?
Nič! Jaz sem edini človek, ki nima hobijev, ker tudi nimam počitnic.
Ampak vse, kar delate, je na neki način vaš hobi?
Točno, vse to je hobi. In moje počitnice so, ko zaradi dela potujem naokoli.
Ampak z družino greste kam na dopust?
Moram priznati, da mi letos ni uspelo, nisem šel nikamor z njimi, so kar po svoje hodili, jaz pa sem bil doma in snemal.
V novi oddaji na kanalu 24Kitchen Zakladi iz kozarca se posvečate vlaganju. Vaša ideja?
Ne, njihova. Vlaganje je menda zdaj blazno moderno. Poklicali so me, ali bi to znal, pa sem rekel, da se bom hitro naučil, in smo posneli. Nekaj sem že znal, vlagal sem že kumarice, kuhal marmelade, a to je za eno oddajo, morali pa smo jih narediti deset. Vključili smo še sušenje, dehidracijo, fermentacijo, zamrzovanje …
Zakaj je vlaganje tako popularno?
Pojma nimam. To je pač moderno, dokler se ne bodo spomnili česa novega.
Kako se v hrani pojavljajo trendi?
Ne vem, nisem še pogruntal. Sem že enkrat razmišljal o tem v kolumni. Ko se je v Ljubljani pojavila prva picerija, so potem vsi samo še pice pekli. Ko je prišla prva kitajska restavracija, so zrastle same kitajske. Potem smo imeli polno mehiških restavracij, zdaj pa je vse polno burgerjev. Nekdo pripelje neko idejo, ko sosed vidi, da gre dobro, se še on usmeri v to, in tako se razvije trend. Zdi se mi, da je enako v restavracijah s kuhanjem. Trenutno pač vsi fermentirajo, čeprav mnogi ne razumejo najbolje, kaj počnejo.
Upam, da vsaj vi razumete, kaj počnete?
Zelo, jaz sem pri teh stvareh zelo previden, ker prodajam recepte, ki lahko človeka tudi zastrupijo. Ravno pri vlaganju so lahko kritične zadeve, da se na primer razvije botulizem, zato ne smeš biti »šlampast«. Vse sem dobro preveril pri strokovnjakih, kemikih in zelo pazil. Ne vem, ali je dobro, je pa zagotovo užitno, torej nestrupeno. Vse sem pokusil in še sem tukaj. (smeh) Vsi pa res ne vedo. Problem pri nas je, da kuharji nimajo dovolj izobrazbe, po sprednji šoli se hitro zaprejo v kuhinjo in tam je konec njihovega sveta, ne vidijo ven, ekipe med sabo tekmujejo in se dodatno znanje na žalost ne pridobiva.
Zadnjih nekaj deset let se je dojemanje kuhanja zelo spremenilo; nekoč si šel v gostilno jest, danes greš uživat.
Današnja vrhunska restavracija ni za to, da se boš najedel. Kulinarika se premika iz polja prehranjevanja v polje užitka. Smo že skoraj kot Rimljani – če bi oni znali delati majhne porcije, ne bi potrebovali peres za bruhanje. Vse skupaj se premika v hedonizem, kar niti ni napačno.
Ampak verjetno to ni za vsakogar?
Ne, kje pa, vrhunska kulinarika ni za vsakogar. Rad poslušam pisano druščino v našem športnem društvu, od upokojencev do klošarjev, in tam še vedno prevladuje mnenje, da je dobra gostilna tista, ki je poceni in ima velike porcije. Nekajkrat sem v kakšno fino restavracijo peljal koga, ki v taki gostilni še ni bil, pa je bil razočaran. Ker taki ljudje nimajo razvitega okusa oziroma imajo uničen okus zaradi vseh ojačevalcev in soli.
Zakaj so kuharske oddaje tako priljubljene?
Ko sem jaz začel pred 18 leti, so bile v razcvetu, takrat je prišel Jamie Oliver; moram se mu javno opravičiti in priznati, da je car. Ko sem ga začel gledati, sem ga popljuval, potem pa sem spoznal njegovo zgodbo, produkcijo in koncept, zakaj tako kuha – ne da ne zna, ampak da ljudem približa kuharijo. Takrat so bile kuharske oddaje res v vzponu, potem pa se mi zdi, da so začele malo stagnirati, ko so se pojavili ti »glupi« resničnostni šovi, ki jih jaz ne maram.
Samo kuharskih ali vseh?
Nobenih, kuharskih pa še sploh ne. Ne vidim smisla kukati v tujo intimo, jaz tega ne počnem. In tudi kuharski šovi nimajo smisla, iz njih se nihče ne bo naučil kuhati. Zdaj se mi pa zdi, da se kuharske oddaje spet vračajo, trenutno je trend potopisnih kuharskih oddaj.
Kje boste čez kakih 20 let, na kmetiji, v studiu?
Samo bog ve. Lahko bi rekel, da na kmetiji, ampak bi se morda zlagal.
Nekako v življenju nimate obstanka?
Imam, a ko eno stvar dokončam, potrebujem nov izziv. Nekaj me žene naprej, nekaj moram ustvarjati.
Sta sinova podedovala kaj vaših spretnosti?
Gašper zna snemati in montirati, Gaber pa rad kuha, tako da ima vsak nekaj.
Bosta pomagala tudi na kmetiji?
Bomo videli. Nikoli nisem polagal upov v svoja otroka, tudi nikoli ju ne bom kam usmerjal ali silil. Če bosta želela pomagati, bom vesel.
Ni naloga staršev, da otroke usmerjajo?
Nikakor! Poznam veliko staršev, ki to počnejo, in imajo tako žalostne in nesrečne otroke, da je katastrofa. Otrokom je treba dati samo veliko znanja, ljubezni in topline.
***Tristranski intervju Okvirček (+ fotki zibka 1+2) Zgodba o zibki V Primoževem studiu pogled takoj pritegne impresivna lesena zibelka iz ameriškega oreha. »To je bil začetek moje mizarske kariere,« pove Primož. »Ko sem bil še poročen z Anđo Marić, sem se v nekem trenutku zelo slabo počutil, ker sem bil preobremenjen. Da bi se malo sprostiti, sem najel mizarsko delavnico in začel delati to zibko. A ko so prijatelji ugotovili, da imam delavnico, so mi začeli naročevati stvari, tako da sem na koncu zibko ustvarjal dve leti.« V zibelki je svoje prve dneve preživelo že kakih 20 dojenčkov, med njimi tudi oba Primoževa sinova, saj jo posoja prijateljem in znancem. »Ona ves čas potuje, gre in se vrača. Najstarejši dojenček iz nje ima danes že 12 let, najmlajša pa štiri mesece.« Citati: »Zelo sta vesela, da imata tako norega 'fotra'.« O sinovih »Kuharski šovi nimajo smisla, iz njih se nihče ne bo naučil kuhati.« O resničnostnih šovih Podpisi: (primož1) Primož Dolničar se ukvarja s številnimi stvarmi, a se za nobeno ni šolal. »Vseh sem se priučil.« (primoz2 – če je preveč fotk, gre lahko ta ven) Je prvi Slovenec, ki je dobil svojo oddajo na 24Kitchen. (primoz3) Primož snema v svoji kuharski delavnici, za kamero je njegov sin Gašper.***
