Poleg proteze za vsakdanje življenje ima še stopalo za tek. »Izdelujemo tudi proteze za kolesarjenje, plavanje, plezanje …, ki imajo vgrajena stopala za točno določen namen. Določena stopala omogočajo tudi nastavljivo višino pete, kar je še posebej pomembno za ženske (da lahko na protezo obujejo lepe čevlje s peto, op. a.),« je razložil Boštjan Boltežar iz podjetja MOOR ortotika in protetika d.o.o., kjer so izdelali protezo za Matica. Dobra novica je, da danes zavarovalnica krije tudi funkcionalne proteze, ki aktivnim uporabnikom zelo olajšajo življenje.
Pred časom se je Matic v podjetju MOOR zaposlil, zato smo se srečali kar pri njih. Obema s fotografom je takoj pokazal svojo protezo, na kateri ima trenutno nameščeno testno elektronsko krmiljeno stopalo, eno bolj dovršenih. »Mikroprocesor in druga elektronika v stopalu prepoznavajo nagib terena in prilagajajo trdoto stopala, s tem pa človek dobi boljšo stabilnost. Tako preprečimo padce ter zmanjšamo obremenitve na koleno in kolk. Proteza s takšnim stopalom omogoča počasno in hitro hojo, ni pa namenjena teku. Vsak večer je treba stopalo napolniti, kot telefon,« se je nasmehnil protetik Boštjan, ki je Maticu izdelal protezo. Ker je Matic športnik – pred nesrečo je aktivno igral nogomet in se ukvarjal še s številnimi drugimi športi – ima tudi protezo s tekaškim stopalom. Z veseljem nam je pokazal, kako jo uporablja. Ker dela v recepciji podjetja, je prvi stik z bodočimi uporabniki. Novo nogo je že zdavnaj sprejel za svojo in z veseljem pokaže ljudem, kako deluje, brez težav pa tudi pove svojo zgodbo, saj s tem marsikomu pomaga. »Poleg tega je model za študente protetike in ortotike, ki imajo pri nas klinične vaje,« je povedal Boštjan.
Nesreča
»Invalid sem samo na papirju,« je hudomušno pripomnil Matic. Čeprav ga je življenje pred petimi leti postavilo pred hudo preizkušnjo, je v sebi ohranil otroško iskrenost, njegova živahna energija je nalezljiva. »Z bratom, prijateljem in prijateljico smo se peljali v Ljubljano nekaj pojest, ko smo videli, da se je pred nami zgodila nesreča.« Od nekdaj je rad pomagal, zato sta šla z bratom takoj v akcijo, reševat ljudi. Ko sta prijela avto, da bi ga umaknila, je v njiju s hitrostjo 90 kilometrov na uro treščil drug avto. »Tistih pet sekund, ko se je vse skupaj dogajalo, se je meni razpotegnilo v dolge minute. V tistem kratkem času sem se celo odločal, ali naj padem na zaščitno ograjo ali zdrsnem po tleh in si morda poškodujem glavo. Odločil sem se za slednje, zaprl oči in čakal, kaj se bo zgodilo. Če bi zadel zaščitno ograjo, me danes ne bi bilo več tukaj, tako pa me je potegnilo pod vozilo. Ne vem, od kod sem dobil moč, da sem dvignil sprednji del avta in se zvlekel izpod njega. Sicer sem bil fizično dobro pripravljen, mišičast, ampak pravijo, da je za to poskrbel adrenalin.« Pogled na nogo je bil katastrofalen. »Bila je prelomljena, visela je na enem tkivu. Spravil sem se v položaj za ponesrečence, nogo pa položil tako, da se ne bi inficirala. Ko so prišli reševalci, sem se samo prepustil, vedel sem, da bo vse v redu.«
Prepreke so v glavi
Prva operacija noge po prihodu v bolnišnico je trajala kar šest ur. »Pri sebi sem vedel, da sem jo izgubil. Po eni strani sem si dejal, da je morda celo bolje tako, ker bi bila rehabilitacija glede na poškodbe zelo dolga in vprašljiva. Ko sem se zbudil in videl, da od kolena navzdol nimam več noge, sem si pravzaprav nekako oddahnil, čeprav so bili vsi drugi šokirani. Naslednji dan sem sestre prosil, da me z vseh strani zagrnejo z zaveso, da sem se lahko v svoji intimi v miru in od vsega srca prvič in zadnjič razjokal. Zaprl sem stara vrata in odprl nova. Vse, kar imam, je prihodnost, sem si dejal. Nimam čarobne paličice, da bi spremenil, kar se je zgodilo. Če mi je življenje namenilo tako usodo, jo moram sprejeti. Odločil sem se narediti vse, da bi lahko kar se da normalno in aktivno živel ter pomagal drugim. S svojo zgodbo odpiram oči, predvsem mladim, da invalidi lahko tudi precej običajno živimo. Prepreke so pa tako ali tako samo v glavi.«
Še enkrat bi pomagal
Pred njim je bilo torej novo življenje in odločil se ga je zajemati z veliko žlico. »V vsaki stvari sem iskal pozitivne stvari, tudi kadar mi je bilo najteže.« V tem času je preživel kar 28 operacij, predvsem na nogi, imel pa je še druge poškodbe. »Zdi se mi, da je bilo za moje bližnje še težje kot zame, ampak sčasoma so se tudi drugi sprijaznili. Tudi starša sta veliko prestala, zanju je bilo sploh težko, saj je imel tudi moj brat hude poškodbe nog. Poudariti moram, da bi še enkrat pomagal, brez razmisleka. Zdi se mi, da sem bil prav poslan v to življenje, da pomagam drugim. Srečen sem, kadar osrečim druge.« Štiri mesece je preležal na intenzivni negi z močnimi bolečinami, a tudi kadar je bilo najteže, si je ponavljal: »Saj bo, saj bo, enkrat bo bolje.« »Vsi so me podpirali – družina, prijatelji, zdravniki in sestre, zato je bila moja motivacija iz dneva v dan večja.«
Zmorem
Ko je po malo manj kot letu dni dobil protezo pri Boštjanu, se je želel čim prej osamosvojiti. Stike s podjetjem je navezala njegova mama, o kateri pravi, da je njegov angel varuh. »Želel sem dokazati sam sebi, da zmorem. In res zmorem, za vse poskrbim sam.« Tudi zaradi vseh teh drobnih vsakdanjih zmag pravi, da se mu je življenje spremenilo na bolje. »Odrasel sem, spremenil razmišljanje in ponovno razvrstil prioritete v življenju. Prej sem bil upornik, nisem poslušal starejših, zdaj mi družina pomeni vse! Poleg tega sem začel igrati za slovensko reprezentanco v odbojki sede, kar mi ogromno pomeni!«
Parašportniki so ga opazili že na Soči
»K meni sta prišla športna pedagoginja in pomočnik trenerja reprezentance v sedeči odbojki. Povabili so me, naj si pridem pogledat in preizkusit ta šport. Takoj mi je bil všeč, tudi zato, ker je ekipni. Bil sem eden prvih fantov v moški ekipi. Po Sloveniji sem začel pomagati pri iskanju fantov za nove člane. Zdaj igramo že tri leta in smo kot družina. Zelo smo garali in se uvrstili na evropsko prvenstvo, ki bo oktobra v Turčiji.« Fantje si vse prevoze za zdaj plačujejo sami, trenirajo namreč v Braslovčah, kamor se Matic vozi dvakrat na teden. Za svojo igro pa ne dobivajo denarja, igrajo za svojo dobro voljo in veselje. »Ustanovili smo fundacijo Odbojka sede. Z njo bomo skušali zbrati nekaj denarja za turnirje.« Pred časom ga je doletela še posebna čast, da je nosil olimpijsko baklo za občino Mengeš. »Predstavljal sem slovenske športne invalide in tega ne bom nikoli pozabil. Svojim otrokom bom s ponosom pripovedoval, da sem nosil olimpijsko baklo! Zato srčna hvala paraolimpijskemu komiteju za to priložnost.« Za zaključek nam je še zaupal svojo veliko željo, da bi z reprezentanco čez nekaj let nastopili na paraolimpijskih igrah. Kmalu bi tudi rad imel svojo družino in še naprej pomagal ljudem. »Moja dolžnost v tem življenju je, da pomagam!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
