Kako ste vi doživeli epidemijo in spremembe v načinu življenja, ki jih je prinesla?
Na pastoralnem področju smo predvsem kot verski delavci Evangeličanske cerkve opazili, da je epidemija korone pustila dokaj velike posledice tako v družinah kot pri posameznikih. Pri mlajši generaciji je izolacija negativno vplivala tudi na socialne stike, ki jih poskušamo v tem obdobju po koroni obnoviti. Mladim ponujamo različne programe druženja, kot so letni kampi in druge počitniške dejavnosti. Želimo si, da se otroci znova pričnejo družiti, da obnovijo socialne stike; v jesenskem delu, ko se bodo družine vrnile s počitnic, bomo ponudili tudi določene programe za družine. Še posebej pa se bomo posvetili starejši generaciji, ki je bila v obdobju epidemije najbolj izpostavljena izolaciji, tako v domovih za ostarele kot v domačem okolju, in tako najbolj na udaru. Opazili smo, da so bili obiski, ki smo jih opravili v tem obdobju, zelo pozitivno sprejeti in so ljudem veliko pomenili, zato bomo to prakso nadaljevali, dokler jo bodo razmere dopuščale.
Pri sprejemanju ukrepov je vlada posebno pozornost namenjala bogoslužju. Se vam je to zdelo smiselno?
Priporočene ukrepe smo seveda spoštovali. Imam partnerje v Avstriji, Nemčiji in na Madžarskem, in mi je znano, da so tam veljali enaki ali pa podobni ukrepi. Ukrepe je predlagala zdravstvena stroka, zato smo jih kot take sprejeli. Res je to negativno vplivalo na življenje in delovanje naše verske skupnosti, ampak glede na dobrobit celotne družbe smo ukrepe podpirali in seveda tudi izvajali.
Kadar so ljudje v stiski, iščejo uteho na različne načine, ste morda opazili povečano zanimanje za cerkev?
Ljudem smo omogočili spremljanje bogoslužja, in sicer tako, da smo ga izvajali v prazni cerkvi, posneli in nato predvajali na regionalni televiziji. To je bilo namenjeno predvsem starejši generaciji, ki je vajena tega medija. Posnetke smo predvajali tudi na digitalnih platformah, kot sta youtube in facebook, na kar so se zelo dobro odzvale mlajše generacije. S predvajanji prek regionalne televizije smo dosegali tudi bolnišnice in domove za ostarele, kjer so bili v tistem času obiski prepovedani in je bil to skorajda edini stik bolnikov in ostarelih s svojo versko skupnostjo. Šele kasneje, januarja, smo imeli možnost kot verski delavci obiskati bolnike tudi na covidnih oddelkih bolnišnic. Z duhovnico Simono Prosič Filip sva obiskovala bolnike in bolnice na teh oddelkih, kar so zelo dobro sprejeli tako bolniki kot njihovi družinski člani in sorodniki, saj smo lahko prenašali informacije družin k bolnikom in tudi obratno, sporočila bolnikov k družinskim članom. A je imel spremenjeni način delovanja tudi negativno plat, ljudje so se v tem obdobju odvadili prihajati k bogoslužju v cerkev in zdaj moramo to željo po občestvu ob Božji besedi obuditi in motivirati ljudi, da se začnejo spet družiti ter se udeleževati bogoslužij. Na verskem področju poskušamo ponovno vzpostaviti socializacijo, pomagati ljudem v materialnih in psihičnih stiskah ter nastopiti s skupnimi močmi tam, kjer posameznik ne bi zmogel.
Vas je bilo strah, da bi se okužili?
Duhovnica Simona Prosič Filip je covid prebolela že prej, v lažji obliki, sam pa nisem bil okužen oziroma covida nisem prebolel. Glede na varnostne standarde se mi obisk bolnikov ni zdel vprašljiv ali nevaren, po temeljitem premisleku se mi je zdelo, da je tveganje za okužbo večje doma ob druženju ali pa morda ob obisku trgovine ali bencinske črpalke kot pa v sami bolnišnici, tako da nekih posebnih slabih občutkov in strahu nisem imel.
Vi ste lahko obiskali bolne, sorodniki pa ne?
Ravno to je bil velik problem. Kot sem prej omenil, smo bili na vrhuncu epidemije edini »medij«, ki je lahko svojcem posredoval informacije bolnikov, dokler so bili še pri zavesti, in sporočila smo prenašali tudi v obratni smeri. Tudi sorodniki in družinski člani so bili hvaležni, da je obstajala vsaj ta možnost. Ko se je epidemija začela umirjati, so pri posameznikih, kjer je bilo stanje tako slabo, da ni dopuščalo več ozdravitve, ob upoštevanju vseh varnostnih protokolov omogočili tudi še zadnji obisk družinskih članov.
Se vas je ob tem, ko ste obiskovali hudo bolne na covidnih oddelkih, kakšna izkušnja posebej dotaknila?
Bil sem počaščen, da sem lahko spremljal bolnike od tiste najhujše faze na intenzivni negi, ko so bili v komi, priklopljeni na aparate, do faze, ko so ozdraveli, se vrnili iz bolnišnice, opravili rehabilitacijo in se znova vključili v družinsko okolje in versko skupnost. To je bilo nekaj lepega in pozitivnega. Na drugi strani pa so seveda tudi žalostni trenutki, ko ljudje kljub medicinski tehniki in angažiranosti zdravstvenega osebja niso premagali bolezni, ko jim ni bilo več pomoči in smo morali opraviti zadnje slovo od družine in sorodnikov, torej pogrebne obrede. To je bilo boleče tako za svojce kot za nas.
Kaj je tisto, kar so verniki v času epidemije najbolj pogrešali?
Verjamem, da so verniki pogrešali predvsem druženje pri bogoslužju in Božjo besedo v cerkvi, ki te nagovori osebno. Pogrešali so občestvo, skupnost, kjer lahko skupaj moliš, skupaj poješ in se po končanem bogoslužju še naprej pogovarjaš, srečuješ znance, sorodnike … To druženje, to občestvo je našim vernikom najbolj manjkalo in tega se zdaj, ko pridejo v cerkev in se srečajo, veselijo. Srečni so, da so skupaj, da sodelujejo pri verskem obredu, da lahko dobijo tolažbo in tolažijo druge; to so dogodki, ki zdaj na eni strani pozitivno vplivajo na versko življenje, na drugi strani pa tudi na posameznika ali celotno družino.
Kaj pa duhovniki in duhovnice? Tudi njim najbrž ni lahko?
Kot sem omenil, je bilo težko, ker bogoslužij nismo imeli, tudi verouka ni bilo, prepovedani so bili krsti in poroke. Edino, kar smo imeli, so bili žalostni dogodki, torej pogrebni obredi. Toliko bolj se zdaj veselimo, da imamo v verskem in cerkvenem življenju tudi vesele dogodke, da so znova dovoljeni krsti in poroke ter imamo druženja ob res lepih in prijetnih trenutkih, ki pozitivno zaznamujejo naše življenje.
Kaj pa finančna plat krize? Kako se je epidemija poznala pri poslovanju vaše cerkve?
Kriza je pustila posledice tudi na finančnem področju. Evangeličanska cerkev se financira iz prostovoljnih prispevkov svojih vernikov in vernic, in glede na to, da je bilo gibanje omejeno in bogoslužij ni bilo, tudi ni bilo možno, da bi kdo v fizični obliki kaj prispeval. Tako smo na tem področju imeli kar velik izpad in veseli smo, da bomo zdaj to lahko nekoliko ublažili. Hvala Bogu pa nismo imeli prevelikih težav pri tekočem poslovanju naše Evangeličanske cerkve.
So uslužbenci vaše cerkve, vaši duhovniki in duhovnice, prejeli pomoč, namenjeno verskim delavcem?
Verski delavci in delavke Evangeličanske cerkve temeljnega mesečnega dohodka nismo prejeli. V letih 2017 in 2018 smo imeli tako kot ostale verske skupnosti pogovore z generalno upravo Fursa in generalno upravo tržne inšpekcije. Ti dve instituciji sta organizirali posvet za vse verske skupnosti v Sloveniji in takrat so nam priporočili, da je glede na dejavnost, ki jo izvajamo, in obliko, v kateri jo izvajamo, najbolj primerno, da se verski delavci oziroma duhovniki zaposlijo. Tako zdaj v Evangeličanski cerkvi delamo na podlagi delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. To reorganizacijo našega delovnega razmerja smo na priporočilo omenjenih institucij izvedli, čeprav je za nas povzročila določene težave in dodatno finančno obremenitev. In prav to naj bi bil zdaj razlog, da mesečnega temeljnega dohodka, ki je bil v interventni zakonodaji predviden za verske delavce, nismo dobili, čeprav smo delovali v enakih pogojih kot vse ostale verske skupnosti. Upamo, da se bo ta napaka, če je bila napaka, odpravila.
Vi ste se s pismom že obrnili na pristojne in jih opozorili na zagato. So se že odzvali?
Na naše opozorilo so se pri vladi odzvali in rečeno nam je bilo, da se bo poiskala neka rešitev. Ta se še išče, vendar upamo, da se problem reši in bomo tudi mi obravnavani kot vse ostale verske skupnosti.
Imate občutek, da je Rimskokatoliška cerkev pri nas v privilegiranem položaju?
Moramo se zavedati, da je Katoliška cerkev večinska cerkev, da je zgodovinska in ima večjo težo, saj zajema tudi večji del prebivalstva. Druge verske skupnosti smo pač manjše, smo v diaspori in delujemo v neki manjšinski obliki. A ustava zagotavlja, da imamo vse verske skupnosti in vsi državljani enake pravice ter seveda tudi enake dolžnosti, in upamo, da se bo to malo bolj upoštevalo. Malo nas je zabolelo, ko je bilo ob proslavi 30-letnice osamosvojitve Slovenije sicer omenjeno, da sta ob osamosvojitvi lipo blagoslovila tako nadškof Alojz Šuštar kot senior Ludvik Novak iz Evangeličanske cerkve, a letos ob obhajanju 30-letnice k temu nismo bili povabljeni, lipo je blagoslovil samo nadškof Stanislav Zore, kar je pri nas pustilo grenak priokus.
Trenutna vlada in Katoliška cerkev sta očitno zelo povezani. Kako gledate na povezavo vere in politike?
Menimo, da ima cerkev v družbi svoje poslanstvo, ki ga opravlja prek oznanjevanja evangelija ter prek dobrodelnosti, diakonije. Cerkev opozarja svoje vernike in vse državljane, če opazi, da se porajajo nepravičnosti, in poziva k odpravi teh, predvsem pa se naša cerkev zavzema za tiste, ki so zatirani in brez pravic, za tiste, ki jih družba ali pa oblast morda spregleda. To je naša naloga in naše poslanstvo. Drugače pa se mi, kot Evangeličanska cerkev, v tekoče politične zadeve ne vmešavamo. Po slovenski ustavi sta država in cerkev ločeni in to poskušamo v svojem verskem delovanju upoštevati. V svoji verski skupnosti imamo ljudi, ki so podporniki ali člani ene ali druge politične stranke. Simpatiziranje z le eno politično opcijo s strani naše cerkve bi lahko znotraj verske skupnosti povzročilo določene razdore ali probleme, zato poskušamo to urediti tako, da ljudi spodbujamo, da gredo na volitve, da uporabijo demokratične pravice, ki so jim dane z ustavo. Je pa dejstvo, da ima večinska cerkev svojo težo, saj ima močnejši družbeni in politični vpliv. Izhajajoč iz tega ima pomembnejšo vlogo kot ostale, manjše verske skupnosti.
Ali lahko cerkev pripomore k večjemu spoštovanju ukrepov in večji precepljenosti Slovencev?
Zagotovo. To se mi zdi ena bolj pomembnih nalog in odgovornosti, ki jih ima danes cerkev v družbi. Tako rimskokatoliška kot evangeličanska ter tudi druge verske skupnosti so pozivale, ne samo svojih vernikov, ampak vse državljane, naj se cepijo, da tako premagamo pandemijo, ki povzroča toliko gorja na človeški in toliko težav na gospodarski strani. Dobro je, če se ljudje odločijo za cepljenje, kajti to je trenutno edina znana možnost, da zaščitimo sebe in druge.
Kaj mislite, kakšna bo naša družba po tej epidemiji?
Želim si, da bi naši družbi zavladala taka enotnost, kot je bila pred tridesetimi leti, ko smo se odločili za samostojno Slovenijo. V teh kritičnih trenutkih smo nastopili kot en mož. In to enotnost in medsebojno spoštovanje, ta dialog bi si želel doživeti tudi zdaj ter v prihodnosti. Slovenija je premajhna, da bi se delila na dva, tri ali štiri bloke. Že kot država ima težave, če želi uveljaviti svoje interese v neki večji skupnosti, kot je evropska, ali na svetovnem političnem parketu, toliko težje pa nam bo, če bomo pri tem še sami razklani in podvrženi negativnemu družbenemu dogajanju. Ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije se mi zdi zelo pomembno, da se vrnemo na tisto izhodišče sodelovanja in spoštovanja, ki smo ga imeli pri procesu osamosvajanja. Še posebej v trenutkih nesoglasja je zdravilno, da včasih stopimo korak nazaj, v miru premislimo stvari in si podamo roko prijateljstva in sprave. To nas bo popeljalo naprej, vse drugo pa nas bo oviralo pri razvoju.
Vsi govorijo, da si ne želijo delitev naroda, razdor pa je kljub temu vsak dan večji. Zakaj?
Mislim, da določenega procesa sprave še nismo uspeli zaključiti, tako kot je to bilo v nekih drugih državah, tudi socialističnih. Da priznaš svoje napake, jih obžaluješ. Vsi smo ljudje, vsi smo podvrženi napakam, tudi tovrstnim, da smo simpatizerji v nekem času napačne ideologije ali politike. Ampak vseeno moramo biti kot ljudje sposobni stopiti korak nazaj, priznati zmoto in se opravičiti. Tako lahko podamo roko sprave in prijateljstva ter skupaj poskušamo narediti stvari boljše, da se take napake ne bi ponavljale. Če pa tega koraka ne naredimo, se družba vedno deli na dva bloka: na vaše in na one, in ta bloka imata očitno določen interes, oziroma nekateri posamezniki spodbujajo, da do sprave še vedno ni prišlo, kar se potem negativno odraža v celotnem družbenem življenju, česar pa si Slovenija in njeni prebivalci ne zaslužijo.
Priča smo tudi padcu ravni kulture govora, komunikacije. Kako gledate na to?
Upam, da se bo ta nivo dvignil, da bomo dosegli raven, ki je dostojna ljudi, ki so na pomembnih političnih ali družbenih funkcijah. Opažam, da se ljudje veliko hitreje razburijo ter so v svojih besedah in včasih tudi dejanjih bolj ostri, kar je morda tudi posledica koronakrize. Lepo bi bilo, če bi se spustili nazaj na realna tla ter umirjeno in z medsebojnim spoštovanjem komunicirali drug z drugim.
Tudi ideologije, za katere ste prej dejali, da so napačne, se vračajo, nekako pod krinko svobodnega govora. Kaj menite o tem?
Svoboda govora velja le, če nikogar ne žališ in ne trosiš sovraštva. Ko seme sovraštva pade na plodna tla in začne prinašati sadove, se porodi še večje sovraštvo in še večja razdelitev. In to ni dobro za družbo. Tako početje pod krinko svobodnega govora ni dopustno, zato se mi zdi, da si moramo prizadevati, da že kot verska skupnost spodbujamo k medsebojnemu spoštovanju, ljubezni, odpuščanju, usmiljenju in potrpežljivosti ter tako oblikujemo našo družbo. Vse druge tendence so se skozi zgodovino izkazale za negativne in so povzročile veliko gorja. Iz tega bi se kot ljudje morali nekaj naučiti in poskušati te napake preprečiti ter jih ne ponavljati.
Veliko jeznih besed in negativnih misli je v zadnjih letih usmerjenih tudi v cerkev. Ali tudi kot predstavnik Evangeličanske cerkve to občutite?
Tovrstni trendi so se vedno pojavljali. To za cerkev ni nič novega. Dokler se dogaja na neki kulturni ravni, je sprejemljivo. Kar sem povedal prej, torej da moramo stopiti korak nazaj in razmisliti, velja tudi za cerkev. Sprejeti moramo znati tudi neupravičeno kritiko in kritiku odpustiti ter poskušati mirno doseči neki dogovor. Vsi skupaj moramo delati za dobrobit vseh ljudi, tudi če imamo drugačna prepričanja, drugačna mnenja in drugačne poglede na določene stvari. Vedno se moramo zavzemati za soljudi in delati za njihovo dobrobit.
Na kakšen način bo morala cerkev delovati v prihodnosti, če bo želela nagovoriti mlajšo populacijo?
Pri mlajši generaciji je zaradi pandemije prišlo do velike osamljenosti, pri nekaterih celo do psihičnih težav, pri nemajhnem številu pa do odvisnosti od digitalnih medijev. Socialno druženje je zagotovo boljša pot, saj se tako naučiš komunikacije, solidarnosti, odpuščanja, sodelovanja … To so tiste pozitivne stvari, ki gradijo družbo. To moramo spodbujati, tako v okviru verske skupnosti kot v družinskem okolju, pa tudi na nivoju pedagoških in družbenih institucij. Mladi so naša prihodnost, zato jim moramo posvetiti kar največjo mero pozornosti, jim omogočiti kvalitetno izobraževanje, dobre delovne pogoje ter okoliščine, ki bodo spodbujale mlade družine. Kot Evangeličanska cerkev si bomo prizadevali, da bodo mladi v naši sredini našli duhovni dom, da bodo sprejeti z ljubeznijo, razumljeni ter spodbujeni za premagovanje izzivov in težav, ki jih prinaša življenje. Predvsem pa da bodo spoštljivi, ljubeči, da bodo odpuščali, da bodo solidarni, vestni in marljivi državljani Slovenije.
