V Sloveniji do začetka tega tisočletja področje lastništva eksotičnih živali praktično ni bilo urejeno, več kot dvajset let po sprejemu prve verzije aktualnega Zakona o zaščiti živali pa na ministrstvu za kmetijstvo, gozdrarstvo in prehrano ugotavljajo, da so spremembe nujne.
Priljubljene živali
Kot je zapisano v predlogu, se število neobičajnih vrst hišnih ljubljenčkov pri zasebnikih v zadnjih letih povečuje. »Po podatkih centralnega registra psov, kamor se lahko na željo lastnika vnesejo tudi podatki z mikročipom označenih hišnih ljubljenčkov, ki niso psi (ali mačke), je v Republiki Sloveniji več različnih vrst drugih hišnih živali: prevladujejo kunci, nekaj je degujev, buder, činčil in podgan, potem so tu še mini prašički, are, siva papiga, afriški papagaj, kakadu, grška kopenska želva, mavrska želva, rumenovratka. Registrirane pa so tudi različne bolj eksotične vrste: rakuni, nosati medvedki, dve marmozetki (opici, obe poginili v dveh letih po registraciji) ter po en serval, gepard, udomačena lisica, nandu in noj. To je zelo majhen delež hišnih ljubljenčkov v Republiki Sloveniji, vendar kaže na to, da se povečuje število manj običajnih (eksotičnih) vrst hišnih živali. Po podatkih Arsa je bilo v zadnjih slabih desetih letih uradno dobavljenih 700 belih dihurjev, 11.037 ptičev (od tega 60 odstotkov ptic pevk – kanarčkov in 40 odstotkovpapig), 202.781 plazilcev (od tega 17 krokodilov, 1480 kuščarjev, 929 kač in 200.355 želv) ter 13.562 dvoživk, večinoma gre za navadnega močerada. Vendar ti podatki navajajo le trgovanje z ogroženimi vrstami živali, skladno s predpisi o ohranjanju narave.« Da bi rešili zagato, kjer se soočamo z dejstvom, da po vrtovih, hišah in stanovanjih pri nas bivajo živali, ki jim ni mesto v ujetništvu ali pa predstavljajo nevarnost za okolico, predlog zakona o zaščiti živali vsebuje »sistemsko ureditev tega področja z določitvijo živalskih vrst, ki jih je dovoljeno posedovati, in določitvijo živalskih vrst, ki jih lahko poseduje zgolj živalski vrt«.
Brez pravega azila
Z navedenim opisom stanja se vsaj v določeni meri strinja Jože Rožmanec, lastnik ZOO parka Rožman, skritega na začetku gozda na Vrzdencu pri Horjulu, a opozarja, da zakon povsem nepotrebno posega tudi v njegovo življenjsko delo. Zakon, ki je bil maja potrjen na vladi, je še vedno predmet usklajevanj v državnem zboru in njegovih delovnih telesih. Rožmanec, ki je začel skrbeti za živali že kot osnovnošolec, pa pravi, da je bil prvoten načrt piscev zakona, da tako rekoč monopolizirajo nadzor nad eksotičnimi živalmi, kar bi po njegovem mnenju pripeljalo do usmrtitev, saj Slovenija po njegovem prepričanju ne premore ustreznega azila za tovrstne živali.
Jože Rožmanec pravi, da odkar je kot mladenič oskrbel poškodovanega srninega mladička, ves svoj prosti čas in tudi znatna finančna sredstva namenja temu, da živalim, ki jim je človek prizadejal toliko hudega, omogoči lep preostanek življenja. Vrt za živali ima tik ob svoji hiši, za živali skrbi družina, obiskovalcem pa ne zaračunava vstopnin, temveč zbira prostovoljne prispevke.
Medved Tim
Kmalu po vstopu skozi glavni vhod je obiskovalec v bližnjem stiku z rjavim medvedom, ki v kletki in v ležečem položaju v poletni vročini ne deluje prav nič nevaren, a seveda ni tako. Rožmanec pojasni, da je medveda, skupaj z njegovim bratom, zdaj že poginulim, odkupil kot mladiča, s čimer ju je rešil pred usodo, da bi ju nagačili in bi bila »statusni simbol za nekega poslovneža«. Medved Tim, ki je bil pred šestimi leti tudi v nepojasnjenih okoliščinah ustreljen v hrbet, je povsem okreval. »Dvajset let živi, sicer pa bi se 20 let na njem nabiral prah,« pravi Rožmanec in dodaja, da so njegove živali bitja, ki narave sploh ne poznajo, zato jih tudi ni mogoče vrniti v gozd; včasih gre tudi za več generacij živali, ki so jih ljudje zlorabljali za svoje zadovoljstvo ali dobiček.
»Jaz se borim za to, da bodo živali živele, ta zakon pa ne ureja tega področja, temveč dela hierarhijo. To je farsa, predstava za javnost,« razburjeno pripoveduje in opozarja, da glede področja kač strupenjač in podobnih nevarnih bitij v zasebni lasti sploh ni jasno, kako ga namerava država nadzorovati. Po drugi strani je sam podložen redni inšpekciji, za vsa veterinarska dela ima tudi sklenjene ustrezne pogodbe z institucijami, a pravi, da v zadnjem letu ni prejel »niti centa državne pomoči«.
Odpisane živali
Rožmanec mora že zdaj slediti strogi zakonodaji, zato ne more sprejeti kar vsake živali, ki potrebuje dom. Težava so predvsem majhne živali, ki jih ljudje podarjajo za rojstne dneve in podobno, nato pa se jih želijo rešiti po nekaj mesecih. A te živali po navadi nimajo niti ustreznih dokumentov. Svoj vrt polni tako, da ves čas išče onemogle in starejše živali, za katere ve, da zanje med zoološkimi vrtovi ne bo interesa. Poleg omenjenega medveda ZOO park Rožman med drugim nudi dom konjem, divjim prašičem, kozam, volkovom, muli, nosatemu medvedu ter dvema sibirskima tigroma. Odkupil ju je od zapirajočega se cirkusa iz Nemčije, in po letih muk ter zelo zahtevnem obdobju prilagoditve lahko zdaj mirno bivata v gozdu pri Horjulu. Rožmanec poziva pristojne, naj končna različica zakona njemu in njemu podobnim omogoči, da nadaljujejo svoje življenjsko poslanstvo. Vsaka žival si namreč zasluži priložnost, da preživi in živi dostojno življenje.
