Minister za notranje zadeve Aleš Hojs se je odzval na Twitterju. Ugotavljal je, da odloki še veljajo. "Pravno smo torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov. Ustavno sodišče razveljavilo dva člena zakona o nalezljivih boleznih in na podlagi teh členov izdane odloke. Toda razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, kar pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo," je zapisal.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta 2. in 3. točka 1. odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje, v neskladju z ustavo. Državni zbor mora neskladje odpraviti v dveh mesecih. Posledično so bili neustavni tudi epidemiološki vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na tej podlagi.
Zakon o nalezljivih boleznih namreč v izpodbijanem delu pravi, da kadar z ukrepi ni mogoče preprečiti, da se v Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko vladna stran prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih ter prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost.
Ustavno sodišče je navedene določbe presojalo na pobudo več pobudnikov. Presojalo je tudi več odlokov vlade, ki so bili sprejeti na podlagi navedenih zakonskih določb od aprila do oktobra 2020 zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije covida-19.
Pobudniki so izpodbijani zakonski ureditvi med drugim očitali, da vladi podeljuje pooblastilo, da po lastni presoji, brez kakršnih koli zakonskih omejitev in meril, izvirno odloča o omejevanju pravic posameznikov. Ustavno sodišče je te očitke presojalo z vidika delov 32. in 42. člena ustave, ki določata, da se smeta svoboda gibanja ter pravica do zbiranja in združevanja omejiti z zakonom v povezavi z načelom legalitete iz 120. člena ustave, ki zahteva, da izvršilna oblast deluje na podlagi in v okviru zakona.
Uvodoma je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. Golo pooblastilo izvršilni oblasti pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.
Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon, je presodilo.
Preveč po lastnem preudarku
Ko gre za urejanje omejitev gibanja in zbiranja zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je menilo sodišče.
Ob tem je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej ustavni zahtevi ne zadosti, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku izbira načine (vrste), obseg in trajanje omejitev. Prav tako ne določa varoval, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.
Zato je ustavno sodišče ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z drugim odstavkom 32. člena in tretjim odstavkom 42. člena ustave. Odločilo je, da mora državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v dveh mesecih, dotlej pa se določbi uporabljata. Tako je odločilo, "da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja," je navedeno na spletnih straneh ustavnega sodišča.
Posledično je ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z navedenima ustavnima določbama tudi izpodbijani vladni odloki v delu, v katerem so bili sprejeti na podlagi protiustavne zakonske ureditve. V neskladju je bilo več odlokov o prepovedi zbiranja in gibanja. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovitev neskladnosti učinek razveljavitve.
Tako je odločilo s petimi glasovi proti trem.
