Ko smo se sredi tedna peljali na obisk h gospodu Ilariu na Goriško, je narava poskrbela za čudovito kuliso. Nebo je bilo jasno, brez oblačka, vinogradi v Vipavski dolini so se kopali v soncu, temperature so bile skoraj poletne. Zgodnja pomlad nas je navdala z občutkom, da nič ne more iti narobe in da zagotovo obstaja rešitev za vse naše tegobe. Nato smo spoznali našega gostitelja. Gospod Ilario je pravi Primorec, dobrovoljen, komunikativen in vsaj na prvi pogled v dobri kondiciji. Ko smo mu prvič stisnili roko, nismo niti zaslutili stiske, v kateri se je znašel.
Neizprosna bolezen
Diabetes sam po sebi še ni razlog za priznanje invalidnosti. Do tega privedejo posledice bolezni, kot so okvara vida, okvara ledvic, diabetična noga, ki privede do amputacije, okvare živcev.
Povabil nas je v zgledno urejeno kuhinjo, saj smo ga zmotili ravno med obedom. »Ne zamerite. Redna prehrana je pri nas, sladkornih bolnikih ključnega pomena,« nam zaupa. Gospod Ilario že 46 let boleha za sladkorno boleznijo tipa 1. Merjenje sladkorja in injekcije inzulina so neločljivi del njegovega življenja. Z leti stvari seveda ne gredo na bolje. Tako zdaj vsakih 14 dni hodi v bolnišnico po injekcije, ki jih dobiva v oko, da bi preprečili kronično okvaro žilic na očesnem ozadju. A Ilario nam pove, da v bolezni ni nikoli iskal izgovorov. »Vedno sem se trudil in dokazoval, da zmorem vse, kar zmorejo ostali. In mi je tudi uspevalo.« Pojasnjuje, da mu je bilo sicer že v mladosti onemogočeno šolanje za medicinskega tehnika, saj so pristojni ocenili, da zaradi bolezni ne bi mogel opravljati svojega dela. Tako se je izšolal za komercialista in se podal na karierno pot, ki ga je vodila od dela v skladišču do dela poslovodje v eni od brezcarinskih prodajaln in koncu do prodaje avtomobilov.
Upokojitev
Na zadnjem delovnem mestu, kjer je bil ves čas pod pritiskom doseganja prodajnih rezultatov, je začutil, da stres poslabšuje njegovo zdravstveno stanje in zmožnost nadzorovanja sladkorne bolezni. Najprej je zaprosil za skrajšani delovni čas, nato za invalidsko upokojitev. Kot pravi, v položaju, v kakršnem se je znašel, niti ni razmišljal kaj dosti, kakšne bodo finančne posledice upokojitve. Dokler ni prišel prvi izpisek z zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz). »Dobil sem 533 evrov. Razumem, da se z upokojitvijo zniža življenjski standard, a s tem zneskom ne poravnam niti osnovnih življenjskih stroškov. Imam namreč še dva manjša kredita: enega za avto, ki se k sreči kmalu izteče, in drugega, ki sem ga najel, da bi pomagal sinu, ko si je urejal stanovanje. To pred upokojitvijo ni bila težava, saj sem na mesec zaslužil 1200 evrov in s tem lepo živel,« opiše, kakšno razliko v osebnem proračunu je prinesla upokojitev.
Kruta realnost invalidskih pokojnin
Zpiz invalidsko pokojnino odmeri od pokojninske osnove v deležu, katerega višina je odvisna od vzroka za nastanek invalidnosti, dopolnjene pokojninske dobe, prištete dobe, če je zavarovanec do nje upravičen, ter spola zavarovanca. Ob tem se sicer upoštevajo enaki odmerni odstotki kot pri starostnem upokojevanju. V Sloveniji je ta čas 74.700 uživalcev invalidske pokojnine, ker je kar 12 odstotkov vseh upokojencev. Podatki o višini invalidskih pokojnin so žalostni. Povprečna bruto invalidska pokojnina namreč znaša 555 evrov, najnižja pa bornih 333 evrov. Vsaj na področju najnižjih invalidskih pokojnin se k sreči obetajo spremembe, saj je v parlamentu tik pred sprejemom popravek zakonodaje, ki bi jih zvišal za dobrih 50 evrov, na 383 evrov.
Ujet v predpise
Najhuje je, da ima Ilario sicer več kot 38 let delovne dobe in bi tako že čez eno leto dobil znatno višjo pokojnino. »Ko sem oddal vlogo za pokojnino, o tem nisem niti razmišljal. Vedno sem mislil, da bom lahko v pokoju še kaj delal in si prislužil denar, ki ga potrebujem za normalno življenje.« A zakon mu to prepoveduje. Ko pristojni organi ugotovijo, da je oseba nezmožna za delo, in ji je priznana splošna invalidnost, ne more opravljati dela v okviru drugega pravnega razmerja, začasnega ali občasnega dela, osebnega dopolnilnega dela, kratkotrajnega dela, dopolnilne dejavnosti na kmetiji ... Skratka, ničesar.
Gluha ušesa
»Prosil sem Zpiz, ali lahko upokojitev prekinem in se zaposlim še za to dobro leto, a so mi odgovorili, da le če bi zdravniki ugotovili, da se je moje zdravstveno stanje izboljšalo. Kar pa se seveda ni zgodilo in se pri tako dolgotrajni sladkorni bolezni niti ne more,« pojasni Ilario. Primerno delo zase bi lahko našel brez težav, a se uradno ne more zaposliti, na črno danes podjetja ne zaposlujejo več. Pravi, da se je s svojo težavo obrnil že na številne uradne institucije, a rešitve ne vidi. »Pisal sem tudi že v urad predsednika države Boruta Pahorja, na katerega sem se v preteklosti obrnil že večkrat in pomoč tudi prejel, a tokrat brez uspeha,« nam še pove Ilario. Vse, česar si torej naš sogovornik želi, je, da bi mu država omogočila, da si pomaga sam, ne da bi pri tem kršil zakon.
