Šolamo dobre kadre za tuje trge?
»Resda moramo v znanost več vlagati, moramo pa biti tudi učinkovitejši. Vame je država vložila ogromno denarja, ni pa poskrbela, da bi me podjetje, v katerem sem bila zaposlena, zadržalo. V istem tednu se mi je zgodilo, da sem doktorirala, dosegla napredovanje, nato pa so me v podjetju odpustili. Prepustili so me trgu in lahko bi odšla kamorkoli – v svet. Takšno početje je nespametno in škodljivo. Imamo mlade raziskovalce, usposobimo jih, nato pa jih zaradi pomanjkanja sredstev univerze izpustijo. Študij pri nas je zelo dober, ustvarimo izvrstne kadre in jih nato predamo prostemu trgu.«
Prvič v življenju so jo popisali policisti, na družbenih omrežjih ostro napadli, mnogi pa so jo tudi poklicali in ponudili pravno pomoč, če bi jo potrebovala. V Slovenijo je prišla pri 16 letih in postajala vedno bolj ponosna Štajerka, ki jo boste za stalno težko premaknili iz Maribora. Med študijem elektrotehnike je bila med 149 kolegi edina ženska, študij pa je končala kot najboljša v generaciji. Je razbijalka predsodkov o inženirkah in navduševalka deklet za tehnične poklice.
Tako dolgo ste v Sloveniji, da je verjetno že težko pogledati na nas »od zunaj«?
Ko sem se pripravljala na selitev v Slovenijo, so me v Makedoniji vsi opozarjali na to, da so Slovenci zelo zadržani in hladni, da samo delajo, sploh nimajo prijateljev, se ne družijo in da tam družina ne pomeni zelo veliko. Ampak to ni res. V marsikaterem pogledu ste Slovenci bolj povezani s širšo družino kot pri nas. Pričakovala sem zadržane ljudi in se znašla na Štajerskem, kjer nihče ni zadržan! (smeh) Kar sprejeli so me, češ, ti si naša. V Makedoniji so mi tudi govorili, da v Sloveniji ne jedo kruha.
Imate Makedonci radi kruh?
Da, ampak ne tako kot Slovenci! Slovenski kruh mi je bil takoj všeč in še vedno ga veliko pojem. Če me kdo vpraša, kaj je res tipično za Slovence, je to gotovo šport. Ko sva šla z možem na Pelješac, takoj prepoznaš, v katerem avtu so Slovenci – ali ima na strehi jadralno desko ali pa kolesa. Ko me je kot dijakinjo ali študentko poklicala mama in sem bila na sprehodu, se je vedno začudila. Na sprehod greš, če je kaj narobe, sicer pa ne. (smeh) Tudi jaz sem že posvojila to slovensko navado, da moraš biti aktiven. Pa hribi! Mariborčan, ki ne gre na Pohorje vsaj med vikendom, ne obstaja!
Brošuro za šolanje v Sloveniji ste slučajno našli med brskanjem po redovalnici. Kako si razlagate, da so vam profesorji v gimnaziji v domači Vinici to možnost zamolčali?
Ker tako pač delujejo. Vem, da je težko razumeti, ampak običajno so bile take stvari rezervirane za izbrane. Že od osnovne šole sem bila v razredu z otroki iz privilegiranih družin – otrok župana, ravnatelja, otroci glavnih v tobačnem podjetju. Moji starši niso bili na nobenem visokem položaju, res pa so bili izobraženi – oče je prometni inženir, mati ekonomistka. V našem kraju na tekmovanje niso poslali tistega, ki največ zna, ampak »pravega« otroka. V osnovni šoli je učiteljica za tekmovanje iz makedonščine izbrala svojo favoritko, šele kasneje, ko se je izkazalo, da to dekle na tekmovanje ne more, je dala priložnost meni. Postala sem državna prvakinja v znanju makedonskega jezika. Prav zaradi tega sem si želela v okolje, kjer nihče ne bo vedel, kdo so moji starši, ampak bo pomembno, kdo sem jaz. Ko sem v redovalnici našla brošuro o šolanju v Sloveniji, sem takoj zagrabila priložnost. Za prijavo sem potrebovala tudi priporočila profesorjev in z vespo sem se vozila ponje od učitelja do učitelja. Šele ko je prišlo pismo iz Slovenije in me je nekdo moral peljati na razgovor v Skopje, sem o vsem povedala staršem.
Kako dekleta navdušiti za naravoslovje, inženirstvo? Kdaj moramo začeti?
Največji problem vidim v tem, da deklicam začnemo prehitro govoriti, češ matematika in fizika sta bolj za fante. Nenamerno so tudi moji starši skorajda naredili to napako, saj so mi pri vpisu na fakulteto svetovali ekonomijo, ker da je za dekleta primernejša od elektrotehnike. A na srečo sem trmasta in bila sem odločena. Kadar fantom kupujemo tehnične igrače ter deklicam kuhinje in punčke, jih že usmerjamo. V osnovni šoli usmerjamo fante in dekleta drugače, nato pa začnemo v srednji šoli dekletom prigovarjati, naj se odločijo za študij naravoslovja. To je absolutno prepozno! Že v osnovni šoli moramo nehati prikazovati naravoslovje kot nekaj težkega in puncam manj razumljivega. Nasploh velja, da je naravoslovje zahtevno. Ne, ni! Zahtevno je takrat, ko ti nekdo ne zna pokazati in razložiti snovi na ustrezen način. Sicer pa menim, da nas v naravoslovju ni premalo. Pri svoji raziskovalni ekipi sem opazila, da bolj ko smo v ekipo vključevali strokovnjake drugih ved, uspešnejši smo postajali.
Aktivni ste v mnogih delovnih skupinah Evropske komisije (za digitalizacijo, razvoj podeželja, politike prihodnosti), vodite veliko projektov – kako zmorete vse to?
Vse našteto ni izolirano, vse to je del mojega velikega sveta. Ali sem profesorica ali raziskovalka? Ne vidim meje med tem. Kar počnem raziskovalno, nato pokažem študentom, napišem strokovni članek. Posebej pa bi rada poudarila, da nikoli nisem sama – v moji ekipi na fakulteti za elektrotehniko nas je 20, občasno celo 50. Pri Digitalnem inovacijskem stičišču uvajamo celostni pogled na digitalizacijo Slovenije – ne gre samo za gospodarstvo, temveč tudi za skupnost, javno upravo, izobraževalne organizacije, spodbujamo krožno gospodarstvo, lokalno podjetništvo … Iščemo, kako izboljšati kakovost življenja ljudi. Digitalna preobrazba je samo orodje, cilj je trajnost.
Digitalna preobrazba marsikoga straši …
Ker si predstavljajo, da bo prišel robot in prevzel njihovo službo. Ko sem bila v srednji šoli, so nam razlagali, da novinarjev in časopisov v prihodnosti ne bo več, saj bodo vse to počeli roboti. To ni res. Neki robot se ne more pogovarjati z mano na tak način, kot to počnete sedaj vi. Še vedno rada berem časopise, knjige, vendar lahko zaradi digitalizacije več izveste o meni, hranite članke, zapise, obdelujete podatke – digitalizacija je res samo pripomoček, ne nadomestek.
In ko smo pri strahu – na začetku nagovora dijakom ste priznali, da vas je strah. V tem času je verjetno prav zaradi strahu tako veliko tišine. Ali čutite strah kolegov z različnih področij?
Res je, veliko nas je strah in si tega niti ne želimo priznati. Zato sem to namerno in iskreno povedala. Verjamem, da je tudi naše otroke danes marsičesa strah – kako bo z zaključnimi izpiti, marsikdo ima domače razmere v razsulu, njihovi starši so izgubili službo … Take strahove raje zadržimo zase in potem menimo, da smo v tem edini. Zato se mi zdi pomembno strah izraziti naglas. Nikoli doslej pa me ni bilo strah, da bi kaj povedala javno. Zdaj me je. Odkrito povem, da se doma vedno pogosteje pogovarjamo o tem, da morda ne bi bilo tako slabo oditi v tujino.
Prvič se o tem resno pogovarjate?
Prvič. Moj mož dela v Silicijevi dolini, v ameriškem podjetju, in kljub temu da sva imela oba zelo dobre ponudbe za selitev, ni bilo to nikoli v najinih mislih. Od nekdaj meniva, da je Slovenija idealno okolje, tukaj si želiva vzgajati otroka; zdaj pa vedno bolj razmišljamo, da bi vsaj za nekaj časa šli drugam. Naj povem, da nisem članica nobene politične stranke – vedno sem dobivala prošnje za strokovno pomoč od politikov tako z leve kot desne, tako z lokalnih kot državnih ravni in evropskih politikov. Vedno sem rada pomagala in nihče s tem ni imel težav. Ko sedaj pomagaš dijakom, ki te prosijo za podporo, in tega preprosto ne moreš zavrniti, si pa takoj napaden. V takem svetu – kjer je dobro, če pomagaš samo enim, in narobe, če drugim – ne želim živeti. Še najhuje pa je to, da postajamo vedno bolj tiho. Politiki sami nimajo takšne moči, če jih nekdo ne podpira; podpiraš jih pa tudi s svojo tišino. Seveda izkoriščajo ta naš strah – bojimo se, ker vidimo, kaj vse se lahko zgodi. Zato počasi zavlada apatija. Zadnje čase se pogovarjamo samo še o politiki, jaz pa si želim pogovorov o nogometu, glasbi, o svojem delu …
Deliti znanje dojemate kot svojo državljansko dolžnost in tako vidite tudi to, da ste zastavili svoj glas za dijake?
Seveda! Jaz sem zadnja na svetu, ki bi lahko zavrnila tako vabilo. Ravnatelj Druge gimnazije Maribor mi je pomagal, pri 16 mi je spremenil svet! Odrasla oseba mi je pomagala, sama tega nisem mogla storiti. Zdaj pa sem jaz v položaju odrasle osebe in kako naj rečem mladim ne? Vsi so jih prezrli! Ukvarjali smo se s podjetniki, športniki, kulturniki, medicinskim osebjem, domovi za ostarele, nihče pa z otroki. Že takrat, ko slovenski dijaki niso mogli na znanstveno olimpijado, sem napisala kolumno o tem. Kje so bili takrat ravnatelji? Ministrica za šolstvo je kriva, še zdaleč pa ni edina. Razumem, da jih je strah, ampak saj ne morejo zamenjati vseh ravnateljev! Ko so me dijaki poklicali, sem takoj rekla, da jih bom podprla. Doma pa sem se vprašala, ali se sploh zavedam, čemu sem pritrdila. Priznam, da od pritrditve do dneva protesta nisem dobro spala.
Zaradi tega, ker ste z besedami šli podpret dijake, ki želijo v šolo?!
Ko smo se zbirali na Trgu svobode in sem videla, da so začeli policisti popisovati dijake, so me premagale solze. In takrat so začeli dijaki prepevati slovensko himno. Neverjetno je bilo in mislila sem si: poglej jih, kako so pogumni! Medtem ko so policisti popisovali njihove kolege, so preostali peli slovensko himno. S temi pogumnimi otroki se nihče ni želel ukvarjati, povsem so jih preslišali. Verjamem, da so na ministrstvu za šolstvo urniki polni, a da si za sestanek na Zoomu nihče z ministrstva tisti dan ni vzel pol ure časa, je nezaslišano.
Ko sem videla popisovanje otrok in njihovo prepevanje himne, sem si rekla: čisto vseeno mi je! Tisti dan vas nihče ni popisal, ko ste stali v kateri izmed kolon, ki so se vile pred odprtimi prodajalnami, popisani pa ste bili zato, ker ste na trgu zahtevali šolo. Tega še danes ne razumem. Tudi mene so popisali, čeprav nisem ogrožala nikogar. Samo brala sem. V Mariboru je bilo na dan protesta dijakov več policistov kot na dan tekme med Mariborom in Olimpijo. Več policistov za dijake v supergah, ki zahtevajo šolo?! Ne želim živeti v takem svetu.
Kazni še niste dobili …
Ampak četudi jo bom, sem si rekla, da bo to najbolj koristno porabljen denar v mojem življenju. Tisti dan, potem ko sem ta govor prebrala, že dolgo, dolgo nisem bila tako pomirjena. preprosto sem bila pomirjena, da sem naredila pravo stvar ne glede na posledice. Odtlej mirno spim. V življenju se vedno vprašam: bom dala priložnost strahu ali čustvu na drugi strani? Raje imam mir v glavi kot okoli sebe. In raje me je strah, kot da me je sram.
Verjetno vas ni strah, ker se zavedate, da imate znanje in lahko, če bi bilo hudo, kadarkoli odidete?
Zagotovo. Moji projekti so evropski. Po drugi strani pa sem enkrat že odšla iz okolja, kjer ljudi niso presojali po sposobnostih. Ne želim še enkrat oditi, meni je tukaj lepo. Slovenija je moja domovina, razmišljam v slovenščini, želim, da tukaj odrašča moj otrok, verjamem, da lahko družbi marsikaj prispevam. Če pa bi morala delati v nasprotju s svojimi načeli, potem raje začnem spet vse znova – drugje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
