Vsi dosežki »pametnega kmeta«
Pred kratkim je na Švedskem izšla knjiga Human-scale regenerative farming, avtorja Richarda Perkinsa, v kateri je predstavljenih 40 evropskih regenerativnih kmetijskih praks. Med njimi je predstavljena tudi kmetija Vegerila Tilna Praprotnika. Decembra 2019 je kmetija Vegerila zmagala na natečaju priloge revije Finance, Agrobiznis hi-tech. Praprotnik je bil zmagovalec med uporabniki novih tehnologij v kmetijstvu. Kmetiji Vegerila namreč digitalizacija omogoča dobro organiziranost in udejanjanje zelo kompleksnega sejalnega načrta. Pred tremi leti se je kmetija Vegerila uvrstila tudi med 12 izbrancev Market Gardner's Masterclass scolarship – svetovnega spletnega natečaja, ki ga je organiziral Jean-Martin Fortier. To je bilo izobraževanje za usvojitev najboljših praks ekološkega tržnega kmetovanja.
Pred leti je v Slovenijo pripeljal najnovejše metode tržnega vrtnarjenja, pri katerih je delo na kmetiji prilagojeno človeku do te mere, da zemljo lahko obdeluje ročno. Ta način obdelovanja ga je tako navdušil, da je šel še korak dlje in se začel ukvarjati še z regenerativnim kmetijstvom. »Gre za nov pristop, v katerem so združene osnove permakulture, polikulture in ekološkega kmetovanja.«
Pri njegovem kmetovanju še posebej izstopa odločitev, da bo sledil samo svoji vesti. »Moj cilj je človeku in naravi prijazno kmetovanje. Da mi kmetovanja ne bodo diktirali sistem, stroji in druga tehnologija, hkrati pa bom kmetijo lahko obvladoval. Sprejel sem izziv, da dokažem, da je v neperspektivni panogi, kot je kmetijstvo, s pravim pristopom mogoče od tega živeti. Moj končni cilj je celostna kmetija, v kateri bodo v sozvočju obdelovalne površine, živa bitja in človek.«
Kmetovati ste začeli na približno 400 m2 zemlje. S kakšnimi problemi ste se morali soočati?
Ne maram besede problem, saj že v osnovi pomeni, da gre za nekaj, kar ni rešljivo. Probleme sem raje zamenjal z izzivi. Prvi izziv je bil dobiti dovolj površin. Pri nas na Gorenjskem je do obdelovalne zemlje skoraj nemogoče priti. Uradnega trga najema kmetijskih zemljišč zaradi različnih razlogov praktično ni. Če želiš zemljo kupiti, pa se ti zavrti ob astronomskih cenah.
Štiri leta je trajalo, da imate zdaj dva hektarja najete in hektar lastne zemlje, ki je slabše kakovosti in kar na sedmih lokacijah, ki so med seboj oddaljene od dva do pet kilometrov ...
Na približno pol hektara gojimo zelenjavo, za katero smo lani pridobili tudi ekološki certifikat, preostalo so visokostebelni sadovnjaki, travniki in površine s poljščinami. Najprej sem moral razčistiti s tem, da če bom od države sprejel finančno pomoč, bom moral sprejeti tudi kompromise in prilagoditve. Zato sem se odločil, da se tega za vsako ceno ne bom šel. Pa nisem a priori proti pravilom, tudi proti subvencijam ne. Kar se tega tiče, sem zelo pragmatičen. Denarna sredstva, ki jih lahko dobim od države pod pogoji, ki niso v nasprotju z mojimi načeli, vzamem kot bonus, ki ga pametno izkoristim. Preživeti pa moram biti sposoben tudi brez njih. Ljudje od države pogosto pričakujejo, da jim je dolžna nekaj dati. Če se to ne zgodi, začnejo jamrati. Sam jamraštva ne maram. Po drugi strani pa je res tudi to, da ljudi, ki nimajo s čim začeti, tak odnos države odvrne, da bi se lotili kmetovanja. Subvencije se dodeljujejo za kmetijske površine in niso nujno vezane na produkcijo, kaj šele na varstvo okolja. Ko, na primer, pridejo kmetijski svetovalci na kmetijo, kot je moja, vidijo inovativnost, biodiverziteto, trajnostno rabo virov, celostne, naravi prijazne pristope, združene s tržno naravnanostjo, elemente krožnega gospodarstva, ekonomsko in podnebno odpornost kmetije, nizek ogljični odtis, obilico ekosistemskih storitev … Skratka vse, za kar si zadnje čase politika deklarativno prizadeva in za kar bi moral biti kmet nagrajen. Težava je kar koli od tega spraviti v birokratske predalčke.
Lani ste na kmetiji začeli rediti kokoši. Ko ste želeli zaprositi za ekološko subvencijo za obtežbo z živalmi na travnatih površinah, je niste dobili. Zakaj?
Čeprav pravila ekološkega kmetijstva predpisujejo, da morajo biti kokoši eno tretjino svojega življenja na paši, mi hkrati pašnikov, kjer jih pasem, ne priznajo kot prave pašnike, za kar bi lahko prejel ekološko subvencijo. Kokoši namreč po mnenju nekoga v Bruslju, tam namreč pišejo ta pravila, niso travojede živali. Nelogična pravila me zmotijo. Moti me tudi splošno prepričanje, da je živinoreja škodljiva za planet. Če se je lotimo prav, je to dober način, kako lahko obnavljamo zemljo. Pašnoregenerativna živinoreja, ki jo imamo mi, je korak naprej od ekološke.
To je bil verjetno eden od razlogov, da boste na del kmetije naselili manjšo čredo ovac.
Prežvekovalci so del vsakega travnatega ekosistema. Ovce nam bodo pomagale še nadgraditi del travnih površin, ki jih že sedaj izboljšujemo z natančno upravljano pašo perutnine.
Kako je videti pašnoregenerativna reja?
To je travniku prijazna paša: živali pasemo na omejenem zemljišču določen čas, potem jih prestavimo na drug pašnik, da si trava lahko opomore. Trava namreč za svojo rast potrebuje, da jo vsake toliko časa nekaj popase, lahko bi rekel celo uniči. Ne pa preveč. Ker so travne bilke zbiralnice sončne energije, jim moramo dati možnost, da si opomorejo. To je ta »revolucionarni« pristop. Pri nas je doslej veljalo, da je treba pustiti, da živali travo popasejo do konca. S tem pa uničimo tudi biomaso, ki zdravi zemljo. Cilj regenerativnega kmetijstva je zdravje tal in vsega živega, kar je v njih. Na žalost se pri nas s tem ukvarja le peščica strokovnjakov.
Zakaj je biologija tal tako pomembna?
Zdravje tal je boljše, če imamo več biomase in razvit talni ekosistem. Preko živih organizmov v tleh je dostopnih veliko več elementov, ki jih rastline potrebujejo. Posledično so rastline odpornejše in nam ni treba toliko skrbeti zanje. Takoj, ko uporabimo fungicid ali herbicid, škodujemo organizmom v tleh. Pa četudi so to pripravki, ki so v ekološkem kmetijstvu dovoljeni.
Se vam zdi, da bi morali imeti za ekološko kmetovanje strožja pravila?
Nisem za strožja pravila, saj so lahko zelo omejujoča. Sem pa za izobraževanje ljudi. Če me pa sprašujete o ekoloških pravilih: določili so jih zato, da bi preprečili zlorabe. Kar je seveda v redu, hkrati pa to pomeni, da ta pravila omejujejo druge prav tako dobre prakse.
Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bil sistem manj tog, da bi prepoznal nove prakse in jih spodbujal?
To je težko rešljivo, ker obstaja vzorec, ki ni naklonjen majhnim, raznolikim, mešanim kmetijam, še posebej tistim, ki začnejo z ničle. Vsaj deset let bo še trajalo, da se bo kaj premaknilo v tej smeri. Sistem namreč predvideva, da vsak, ki se loti kmetovanja, že ima kos zemlje, ki ga je podedoval po starših ali starih starših, in seveda tudi osnovno infrastrukturo. Pri nas država spodbuja večinoma mlade prevzemnike obstoječih kmetij, v interesu bi ji pa moralo biti tudi, da bi spravila v kmetijstvo kup novih ljudi. Če tega ne bo naredila, bomo čez deset let kljub vsemu ostali brez gospodarjev na kmetijah.
Kako imajo to urejeno v tujini?
V Nemčiji obstajajo agencije in združenja, ki povezujejo ostarele kmete in ljudi, ki si želijo kmetovati. Pri tem mislim na ljudi, ki ne izhajajo iz kmečkega okolja, a so velikokrat inovativni, visokoizobraženi, ekološko usmerjeni in motivirani. Američan Joel Salatin, solastnik kmetije Polyface in avtor knjige Lahko kmetuješ, govori o tem, da na svetu obstaja določen odstotek ljudi, ki ne želi življenja preživeti v pisarnah, ampak želijo nekaj ustvariti s svojimi rokami. Gre za posebne izzive in kmetijstvo je zagotovo eden od njih.
Kje vidite rešitve?
V različnih pristopih in v mreženju. Da je več majhnih akterjev, ki se združujejo v mreže, ki lahko tržijo vsaka na svoj način. Lahko prodajajo končnim kupcem ali pa trgovskim verigam. To je edini način, da obdržimo majhne in srednje velike kmetije. Te vrste kmetij se mi tudi zdijo edine primerne za obdelovanje naših kmetijskih površin, tudi zato, ker si lahko privoščijo, da zaradi drugačnega načina kmetovanja ohranjajo tudi biodiverziteto, v nasprotju z večjimi, ki jih moti vsak grm na njihovi obdelovalni zemlji.
Kaj bi položili na srce mladim, ki bi se želeli podati na vašo pot?
Naj ne gredo v kmetijstvo z romantičnimi predstavami. Dela je ne glede na to, na kakšen način se odločiš kmetovati, veliko. Nekoč sem slišal zanimivo izjavo, da za kmetovanje potrebuješ vztrajnost, bolj kot fizično moč. Pri tem pa moraš zelo paziti, da ne izgoriš. Kmetovanja se je v današnjih časih treba loti premišljeno. Glavno orodje kmetov danes je namreč glava. Današnji kmetijski pristopi zahtevajo zelo razgledane ljudi, sploh če hočejo napredovati.
Vi ste eden od teh razgledanih ljudi. Pravite, da receptov ne želite dajati.
Receptov res ne želim dajati, rad pa bi s svojim zgledom pokazal rešitve. Vprašanje pa je, ali je pri nas sistem na spremembe pripravljen. Jaz bom ne glede na vse sledil svoji poti, saj nimam nič izgubiti. Nimam veliko sredstev vezanih v stroje in infrastrukturo, tudi kreditov nimam vezanih na kmetijsko dejavnost, in če se mi ne bo izšlo, lahko že jutri zaključim. Se bom pa potrudil, da bom zemljo vrnil v boljšem stanju, kot sem jo dobil.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
