Novice Svet24

Začniva najin pogovor s tistim, kar nas to leto najbolj tare: epidemijo. Kako vi vidite to obdobje?

Naj razmišljanje o težavah, s katerimi se srečujemo, začnem in zaključim z upanjem. Cepivo je na poti. Luč na koncu predora sije. Prej ali slej bomo prek dovolj precepljene populacije prišli do tega, da bomo varni pred tem virusom, in življenje se bo počasi vrnilo v normalne okvire. Ta trenutek nam gre slabše, kot nam je šlo v prvem valu. Počakal bi, da se prej ali slej uspešno konča boj z virusom, in potem bo dovolj časa za strokovne analize. Tudi vlada, ko se odloča za svoje ukrepe, se večinoma odločala na podlagi stroke.

Občutek je, da so včasih ukrepi bolj politični kot strokovni?

Za odločitve je odgovorna vlada. Tega ne po ustavi, ne po zakonu, ne po svoji volji ne bi mogla prenesti na koga drugega. Kolikor je meni znano, se v veliki meri naslanja na mnenje strokovne skupine. Je pa res, da tudi strokovna skupina pri ministrstvu za zdravje večkrat na glas pove, da jo primarno vodi skrb za zdravje. Vlada pa mora preučevati vpliv epidemije na celotno družbo in v tem primeru so neke arbitrarne odločitve neizogibne. Smo na vrhuncu drugega vala, pričakujemo še tretjega in težko je nekomu, ki ni poklican za to, dajati natančne odgovore na vaša vprašanja, ki pa so relevantna. To bi namreč pomenilo, da nekdo ima odgovor, kako je treba ravnati, a takega priročnika žal ni. Mislim, da tudi tisti, ki so kritični, ne morejo trditi, da bi njihova rešitev ta problem rešila. To je zadrega, v kateri se je znašel ves svet, zato občasno prehitro, včasih tudi nedosledno zagovarjanje enega ukrepa, ki se ga nato prekliče in razglasi drugega. In to pri ljudeh vzbuja dvom. Kot predsednik republike pri stvareh, pri katerih je moje znanje premajhno, da bi si upal sam tvoriti končne sklepe, zaupam tistim, ki jih sprejemajo, in se jih poskušam držati ter jih ne komentiram. Kot predsedniku republike mi to nalaga načelo institucionalne zadržanosti. Lahko zgolj povzamem neko splošno razpoloženje, ki se mi zdi ta trenutek bolj pesimistično, kot pa je bilo sredi prvega vala. Borimo se. Nikomur ni lahko, tudi tistim, ki sprejemajo sklepe, ne. Mislim, da je zelo pomembno, da so, kolikor se da, dosledni, in ko niso, morajo to dobro utemeljiti in argumente predstaviti javnosti.

Del boja z epidemijo so tudi ukrepi, ki pa so pogosto represivni. Menite, da je to pravilen pristop?  

Kar zadeva strokovne ukrepe pri reguliranju te krize, ne bi želel dajati svojih osebnih sodb. Ukrepe spoštujem. Načeloma pa spadam med tiste, ki menijo, da je treba krizne situacije voditi z načelom dobrih praks in ljudi vabiti k nekemu ravnanju z navdihovanjem, optimizmom in vedrino, ne da bi skrivali probleme in težavne situacije. Tudi moje ukvarjanje in reguliranje krize v času finančne krize sta me izučila, da je treba ljudi vabi k temu, jih prositi, naslavljati … Torej prej pohvaliti kot grajati in nikakor nagajati, če hočete imeti rezultat. Spomnim se novih reform, ki so takrat šle iz moje vlade v državni zbor in nato v javni diskurz. Pri sebi sem mislil, da imam vse argumente, zato da bi bil ukrep, ki sem ga predlagal, potreben, na koncu pa sem v obupu rekel, da ga ljudje ne razumejo. Ugotovil sem, da sem se odzval napačno. To danes razumem. Ljudje niso dolžni razumeti ukrepov, zato jih je treba povabiti in prepričati na prijazen način, da so neki ukrepi potrebni. Vladi lahko rečem, da bi bilo to koristno.

Žal pa smo v situaciji, ko celo iščemo krivce in kažemo s prstom na vse strani. Opozicija na vlado, vlada na ljudi, opozicijo in medije. Lahko to obrodi rezultate?

Na to sem opozoril v enem prvih intervjujev. Zlasti pomembno se mi zdi, da se, kolikor je mogoče, izognemo temu. Tako skušnjavo sicer prinaša vsaka kriza. Tako tisti, ki nosijo odgovornost, kot njihovi kritiki in splošna javnost so nekako nagnjeni k temu, da bi iskali krivce. Pri tem je zelo narobe, če s prstom pokažete na napačne ljudi in na napačne vzroke težav. Prvič to ni pravično, drugič pa tudi skrenete s prave poti za ukrepanje in pri tem moramo biti zelo zadržani. Zato sem ves čas pozival, da tako strokovna javnost kot tudi politična javnost stopita čim bolj skupaj in da je deljenja krivde čim manj. Izključno politika pa je odgovorna, da je med ljudmi čim manj vtisov, da obstaja več različnih poti za ukrepanje in da se politika glede ukrepanja globoko ne strinja. Če ima javnost vtis, da je več možnih rešitev, ji je vedno všeč tista, ki je najlažja. Običajno pa z njo postreže tisti, ki nosi v državi manjšo odgovornost. Nič ni narobe, če se slišijo kritike in dvomi. To daje odločevalcem vedeti, da morajo kakšno stvar zgolj bolje skomunicirati. Če pa mislijo, da je to, kar počnejo, prav, se morajo toliko bolj potruditi in to utemeljiti.

Novice Svet24

Kako bi ocenili trenutno stanje v slovenski družbi?

Mislim, da so plemenite lastnosti naših značajev vseeno prevladale: solidarnost, razumevanje, spoštovanje. Ne morem pa spregledati, da smo bili priča tudi nestrpnosti in sovraštvu. Neki razdražljivosti, ki je prehitro iskala krivca pri drugih. Ampak prav zaradi tega, ker vendarle plemenite lastnosti, vrline našega značaja zmagujejo, bomo na koncu zmagali. Me pa skrbi razhajanje političnih duhov. Še pred to krizo, lani, sem v svojem govoru ob dnevu samostojnosti opozoril na to, da postaja to razhajanje duhov za Slovenijo velik problem, ki se mu je treba posvetiti. Gre namreč za to, da dobivamo dva politična tabora, v katerih vse bolj prevladuje ostra politična retorika, ki je poleg vsega zelo izključevalna. Moje mnenje, če prav razumem večinski sentiment ljudi, ki jih predstavljam, pa je, da je med tema dvema taboroma, ki sta seveda legitimna, tiha večina ljudi, ki si želijo bolj zmerne politike in več mostov med tema dvema taboroma. Ti ljudje pogrešajo nekoga, ki bi jim ponudil svoj glas. Kolikor je mogoče, poskušam biti ta glas. Dostikrat v tem smislu nisem razumljen, kot bi si želel. Ravnokar sem podpisal uvod v poročilo o mojem delu za letošnje leto. Zapisal sem, da tudi če sem bil zaradi tega kritiziran, ne bi te načelne politike zamenjal za nič na svetu. V to verjamem, s tako politiko predsedovanja državi sem bil izvoljen. Torej sodelovati, iskati dialog, tudi ko dialog ne pelje nikamor več, še vedno nadaljevati dialog.

Omenili ste vse večji politični razkol.

Jaz temu ne bi rekel razkol. Rekel bi razhajanje. Tako hudo je bilo le sredi druge svetovne vojne.

Je pa videti, da gremo v to smer. Se vam zdi, da bi morali biti včasih v svojih nastopih ostrejši? Se bolj jasno postaviti proti razdiralnim ravnanjem?

Moja stališča so jasna. Res pa je, da se vedno trudim tudi slabe stvari povedati na prijazen način, tudi ostro kritiko izreči na prijazen način. Zaradi tega me dostikrat kritizirajo. Vendar sem tak po značaju in tega ne bom spremenil. Sem že prestar za to, zlasti ker mi do konca kariere ostaneta še dve leti dela. To razhajanje je natančno tisto, česar si nisem želel, nekaj, za kar se moram na neki pameten način boriti skupaj z vsemi tistimi, ki upajo, da je med nami več tistega, kar nas povezuje, kot ne. Ne verjamem, da je neka beseda bolj slišana, če je izrečena na bolj oster način. Ravno zaradi tega, ker nekateri mislijo, da je tako, smo priče tolikšnemu gnevu v javnem diskurzu, celo sovražnemu govoru. Dostikrat rečejo: »Pa zakaj Pahor bolj jasno ne obsodi sovražnega govora?« Odgovarjam: ne samo da sem to storil, neštetokrat, ampak poglejte moje nastope, lahko se z njimi ne strinjate, vendar celo moji največji kritiki nikoli ne rečejo, da sem posegel po sovražnem govoru. To je lahko moj najbolj prepričljiv odgovor in protest ter kritika tistim, ki menijo, da morajo posegati po sovražnem govoru. Družbena omrežja danes omogočajo, da se to vidi, in ustvarjajo občutek, da je tega več.  Verjetno je bilo tako razpoloženje prisotno tudi pred družbenimi omrežji, vendar pa ga »main stream« mediji niso želeli ali hoteli prenašati v javni diskurz.

Ali glede na to, da je združevanje naroda ves čas osrednja tema vašega političnega udejstvovanja, trenutno stanje jemljete kot osebni neuspeh?

Sprašujem se, ali bi lahko naredil kaj bolje. Ali bi lahko naredil kaj več? Zagotovo nisem obupal. Razumem, da te krizne razmere k stvari ne pripomorejo, ampak mislim, da bo obrodilo sadove tisto, kar je bilo do zdaj moja značilnost: doslednost vztrajanje. Trenutno ne moremo razglasiti mojih stremljenj za šampionske, za zmagujoče. Vendar to še ne pomeni, da ne bodo jutri. Treba se je boriti, ne obupati. Ne bom zamenjal politike, zato ker bi se pridružil enemu ali drugemu radikalnemu taboru, ki meni, da lahko zmaga, premaga in vlada, samo če drugega utiša in ga izključi. Ne. Demokratična politika ni samo pravica do tega, da imaš svoje stališče, ampak je tudi dolžnost, da ga usklajuješ z drugimi.

Večkrat ste poudarili, da ste predsednik vseh in da ste dolžni slišati, razumeti in upoštevati vse. Ste dolžni slišati in razumeti nekoga, ki v tretjem tisočletju zapiše, da bo bog ustvaril virus, ki bo najnaprednejšo raso rešil pred uničenjem, da je bil Jezus bel z razlogom in da so v beli rasi zbrani najboljši?

S tem zapisom se globoko ne strinjam. Ko rečem, da upoštevam vse, moram upoštevati tudi to, da je tudi tak zapis mogoče objaviti. Žal. Kar se mi ne zdi prav. Zdi se mi problematično. Poleg tega ne gre za nekoga, ki je z lastno odgovornostjo to objavil zgolj na družbenem omrežju, ampak gre za uredniško politiko določenega medija. Jaz moram upoštevati dejstvo, da postajajo taki zapisi pogostejši, da so postali surovi. Da ne gre več za stališče posameznika, ampak da je to vsebina enega od pomembnejših medijev. Vse to je treba upoštevati. Globoko se s tem ne strinjam in se sprašujem, na kakšen način naj se odzovem kot predsednik republike, da ne bom naredil še večje škode, ampak da bomo stvari premaknili naprej v smeri, da se bomo temu v prihodnje izognili. Slovenija ima v svoji zgodovini izkušnje z izključevanjem – enih in drugih. Te izkušnje so pred tridesetimi leti pomagale takratnim ministrom Peterletove vlade in nam delegatom Bučarjeve skupščine, da smo razdeljeni še bolj kot danes na koncu kljub temu prišli do sporazuma o skupnem nastopu na plebiscitu. Morda prav današnje razmere kličejo k nekemu posebnemu sodelovanju, kot smo mu bili priča takrat. Popolnoma mi je jasno, da ne morem vedno znova in znova ponavljati zamisli o sporazumu, ker so razmere v državnem zboru take, da jih je treba najprej razčistiti. To velja najprej za glasovanje o konstruktivni nezaupnici, saj mislim, da je dobro in v korist vseh, če se to čim prej razčistiti, da ugotovimo, ali imamo novo politično večino ali ostaja stara in da se potem na tej osnovi posvetujemo, kako bomo v prihodnosti bolj skupaj in z večjim sodelovanjem regulirali to krizo.

Novice Svet24

Danes se poskuša ustvariti občutek, da ob osamosvojitvi niste bili enotni. Da tudi Slovenci nismo bili enotni. Torej naj bi imeli osamosvojitelje in tiste, ki jim samostojna Slovenija ni bila »intimna opcija«.

Vedno sem menil, da se je tukaj treba držati dogovora, ki je določal, da si nihče ne sme prilaščati posebnih zaslug za osamosvojitev. To ni bilo zapisano kar tako. Slovenci radi prevzemamo zasluge za uspehe, na svoje hrbte in ramena pa ne želimo prevzeti odgovornosti za neuspeh. Ta želja, da bi bil kdo bolj in kdo manj zaslužen za samostojnost Slovenije, je bila vedno prisotna. Jaz vztrajam pri tem, da je bila to zmaga ljudi. Sem pa vedno rekel, da ne moremo spregledati individualnih vlog, kot jo je imel na primer Jože Pučnik. Ne moremo spregledati vloge Demosa, seveda ne. Mi že vemo, kaj se je dogajalo, in tudi lažje presojamo, kaj od tega je res in kaj je mogoče partikularna ocena. Ampak naslednje generacije bodo živele v prepričanju, da smo bili Slovenci leta 1990 enotni ali pa ne. In bili smo. Res pa je do tiste enotnosti vodila pot sodelovanja med zelo velikimi razlikami. Ampak sodelovanje je bilo. In tu je razlika, če povlečeva vzporednico izpred 30 let z današnjim dnem. Takrat smo bili osredotočeni na osamosvojitev. Zdaj pogrešam to osredotočanje na ukvarjanje z epidemijo. Tako kot imam dostikrat razumevanje za vlado, tako tudi menim, da če se osredotočamo na epidemijo, opustimo neka druga ravnanja, ki očitno niso niti nujno potrebna ali pa vznemirjajo velik del javnosti. In kar je še zelo pomembno v tej primerjavi: takrat smo sodelovali – kljub razlikam. Bila je nekaj klima sodelovanja, zdaj pa se zdi, da je junak tisti, ki sodelovanje zavrača.

V svojih javnih nastopih večkrat poudarite, da vlad ne postavljate in ne rušite, da z njimi zgolj sodelujete. Je to sodelovanje brezmejno?

Z vlado sodelujem ne glede na to, ali se z njenimi odločitvami strinjam ali ne. Dolžan sem sodelovati. Prvič, mislim, da je to vgrajeno v naš koncept demokracije. Mi imamo parlamentarno demokracijo, kar pomeni, da vlado postavlja parlament, ne predsednik. Moja funkcija je ustavnopravno del izvršne oblasti. Tako ustavnopravna umestitev predsednika republike kot osebno videnje mojega poslanstva pa mi nalagata, da z vlado sodelujem. Vedno sem poudarjal, tudi ob preteklih predsednikih vlad, da ritem tega sodelovanja, pogostost srečanj in sestankov določa premier. Ker je on tisti, ki vlada. Res je, da je zdaj teh sestankov več. Res je tudi, da ker je teh sestankov več, je tudi več nestrinjanja. Ampak zadnjo besedo ima predsednik vlade. Ko govorim o tem, da se razumeva in sodelujeva, mogoče kdo narobe razume, da se tudi o vsem strinjava. Tisto, kar cenim pri sodelovanju s predsednikom vlade, pa je, da se posvetuje tudi takrat, ko že vnaprej pričakuje, da bom imel drugačno stališče. In se tudi razideva, vendar poskušava razumeti, zakaj imava različna stališča. To se mi zdi zelo zelo pomembno.

Ste imeli kdaj občutek, da je vaše mnenje upošteval?

No, vedno bi si želel, da bolj. (smeh) Ampak da, tudi to se je zgodilo.

Kakšen konkreten primer?

Najini posveti so, tako kot so bili posveti z vsemi premieri, predvsem vedno diskretni.

Nekaj potez te vlade je takih, ki presegajo kontekst nekega strinjanja ali nestrinjanja s političnimi odločitvami. Na primer (ne)odstop ministra za notranje zadeve. Kako to komentirate?

Drugače bi rekel. Presegajo goli formalizem.  Formalno vzeto je v odstopu, saj je podal odstopno izjavo. Tukaj se mi zdi, da ne gre samo za formalizem, ne gre samo za predpise, čeprav so tu bistveni, gre za politično kulturo. Veliko je tega zdaj v tej pravni in politični kulturi. Videti je, da že če imaš svoje mnenje, imaš že pravico do svojega dejstva. To seveda ni res. Podnebne spremembe so. To ni stvar mnenja. To so dokazana in preverjena dejstva. Ne moremo imeti mnenja, da podnebnih sprememb ni.

Javnost močno razburja tudi dejstvo, da se ob ukrepih sprejemajo določila, ki ne spadajo v okvir boja z epidemijo. Slišati je očitke, da gre za spreminjanje družbe?

Nekaj tega vtisa je zelo upravičenega. Nekaj pa se mi zdi pretiranega in tako oceno zavračam.

Ste lahko bolj konkretni? Kaj je pretirano?

Mislim, da zaradi tega ne prihaja do nekega totalnega prekvašenja družbenega sistema. Gre za vprašanja, o katerih ni konsenza, in človek ne bi pričakoval, da se bodo umestila v take protikrizne zakone. Lahko bi bila predmet drugih in drugačnih pristopov, saj so ne nazadnje legitimna. Ne more namreč vsaka vlada nastopati enako. Če bi vsaka vlada ravnala enako, potem ljudje ne bi imeli med čim izbirati. Slovenija navsezadnje ni razglasila izrednih razmer, čeprav smo posegali po človekovih pravicah. Z ukrepi nismo derogirali ustavnih pravic in dolžnosti institucij. Državni zbor dela. Vlada dela. Sodišča delajo. Osnovni demokratični ustroj ostaja in deluje. Nekaj tega, o čemer me sprašujete, zagotovo je. Ne bi pa bil na tem mestu tako gromovniški, kot lahko to slišimo od nekaterih. Mislim, da je to pretirano.

Kaj bi rekli o trenutnem odnosu oblasti do kulture?

Menim, da je v osnovi dober in da ima kultura v zavesti Slovencev pomembno mesto, in če politika ni izpolnjevala pričakovanj kulture, je bila vedno predmet njene kritike. S tem ni nič narobe. Zdi se, da je prišlo do konceptualnega spora med kulturno in politično srenjo. Redkokdaj sem prestopil meje svojih pristojnosti in vladi kaj rekel ali jo prosil ter ji svetoval. Prav v primeru filmskega sklada, ko sem dobil pisma kulturnikov, pa sem se odločil posredovati. Govoril sem z vpletenimi: z direktorico filmskega centra, z različnimi ministri, saj je v tej zgodbi kot predsednik vladnega odbora pomemben tudi notranji minister Hojs, in jim povedal, da tukaj pa ne more biti vprašanje, kakšen odnos ima ta vlada do ene ali druge umetniške srenje ali zvrsti, recimo do filma, ampak je treba spoštovati obveze. Pacta sunt servanda – pogodbe, ki so bile podpisane, je treba spoštovati. V takih primerih sem si dovolil oglasiti se. Vedno je bila napetost med politiko in kulturo – in to je dobro. Ker nas kultura konstituira. Če pa kdo prestopi mejo in lahko dobimo vtis trmarjenja, ne da bi bilo to utemeljeno, me skrbi.

Luka Švigelj

Kako komentirate dogajanje, povezano s Slovensko tiskovno agencijo?

K meni je tisti dan, ko je to izbruhnilo, prišel direktor Slovenske tiskovne agencije. Poslušal sem ga, pogovorila sva se in poskušal sem razumeti tisto, kar bi moral razumeti, da sem potem opravil razgovor tudi z direktorjem Ukoma. Zdelo se mi je, da bom naredil največ in najbolj prav, če bom oba pozval, da se dobita in pogovorita, kaj in kako bosta storila, da bo to dobro za spoštovanje obveznosti, ki jih ima STA do ustanovitelja oziroma lastnika, kot tudi to, da bo STA prišel do svojega financiranja. Slovenska tiskovna agencija je zelo pomembna institucija. Je agencija, brez katere si res ne znam predstavljati slovenske medijske krajine. Vlada je dolžna zagotoviti vse, da ji omogoči normalno profesionalno delo. To se mi zdi ena takih stvari, ki jezijo javnost. Ko celo tisti del javnosti, ki je vladi naklonjen, malček dvigne obrvi in se vpraša, ali je res treba iti tako daleč.

Kako bi ocenili današnji medijski prostor in vpliv politike nanj?

Zdaj sem 30 let in več v slovenski politiki. Na samem začetku se mi je zdelo, da ima politika celo dolžnost in pravico, da kaj reče o medijih. Te napake pozneje nisem več ponavljal. Politika se mora vzdržati tovrstnih komentarjev. Menim, da je za svobodno demokratično družbo, svoboda medijev neizogibna. In že občutek javnosti, da politika poskuša vplivati na medije, ni dober. Politik mora biti pazljiv, da ne daje vtisa, da želi podrediti medijski prostor svojim interesom. Razumem pomen tradicionalnih medijev. Vi konstituirate neki javni prostor, nek diskurz. To se bo sčasoma verjetno spreminjalo in verjetno bo čez nekaj časa počasi prevladal digitalni svet. In tu se bomo morali vprašati, kako bomo mi konstituirali javni prostor, v katerem bo treba prevzeti odgovornost za besedo. Ker danes to manjka in še ni pravno urejeno. Vi kot medij ste na primer vezani na neko uredniško politiko in zanjo tudi nekdo odgovarja.  V današnjem digitalnem svetu, ki mi je sicer všeč, pa me je strah tega, ker je mogoče vse, od lažnih novic do sovražnega govora. Tudi pri sebi opažam, ko urejujem svoja družbena omrežja – če bi se jaz spustil z vajeti, bi bil hitro žrtev zelo močnega političnega stremljenja in nekih temperamentnih instant trenutkov. Ne eno ne drugo pa ni dobro. Potrebujemo urejen prostor javnega diskurza. Govorim o tem, da imamo javen prostor, v katerem veljajo za vse približno enaka merila, pravice in odgovornosti. To se zdaj preureja in del preurejanja tega prostora z vstopom digitalizacije je tudi poskus nekaterih oblasti, da si morda podredijo tudi tradicionalne medije. 

Pri nas imamo, če povzamemo najbolj ostre besede, »vojno z mediji«.

Tega ne odobravam. Kot sem vam prej povedal, lahko na to odgovorim s svojim zgledom. Tudi jaz sem predmet kritik in s tem ni preprosto živeti, če se ti zdi, da so kritike neupravičene in krivične. Ampak tudi krivične kritike so sestavni del svobode govora, svobode tiska, svobode medijev. S tem moramo živeti tisti, ki stopamo v politični javni prostor. Včasih smo deležni ne samo neupravičene kritike, tudi krivih obtožb na primer. Očitno in dokazano neutemeljenih obtožb. Tudi če je to znosno, se mi zdi, da moramo s tem živeti. Vsak dan. Brez nekih dviganj obrvi, kaj šele z institucionalnim poseganjem. Kdo bo rekel, kaj pa če postane neznosno? Razumem, da sem ter tja ta kritika lahko postane zelo močna in jo je težko prenašati. Ampak kot je rekla Margaret Thatcher ali pa tudi že mogoče kdo pred njo: »Če ti je v kuhinji prevroče, stopi ven.«

Če se dotakneva še imenovanja ustavnih sodnikov. Že dvakrat je prišlo do situacije, ko ste predlagali kandidata, ki je imel na videz zadostno podporo, nato pa se je izkazalo drugače.

Vodje poslanskih skupin lahko na osnovi pogovorov s svojimi poslanci ocenijo, kakšna je podpora za določenega kandidata. Prava podpora pa se izkaže z glasovanjem, ki je poleg vsega tajno. Poleg tega smo zdaj v času povečane politične negotovosti. In to se je odrazilo na obeh glasovanjih. To ni ne prvič ne zadnjič. Ko so glasovanja tajna, se dostikrat poravnajo računi za nazaj, še za druge stvari, ki niso nujno povezane s kandidati. Vodje poslanskih skupin so spoštovale moj predlog, da bi se novemu glasovanju v decembru izognili, in bomo novega kandidata ali kandidatko za ustavno sodišče predlagali januarja, ko se politične razmere razčistijo.

Kakšno je vaše stališče o zakonu, ki Slovenski vojski namenja znatna sredstva?

Kot vrhovni poveljnik razumem, da je pomanjkanje finančnih sredstev eden od razlogov za slabšo pripravljenost naših oboroženih si. Leta 2018 sem prvič predlagal, da bi po vzoru nekaterih drugih držav imeli sistemski zakon, ki bi uredil to vprašanje. To je bilo uslišano. Prednost te odločitve je v tem, da bo ne glede na spremembe vlad na voljo nek delež finančnih sredstev, s katerim se vojska lahko modernizira in izpolnjuje svoje naloge v miru, in če bi bilo treba, tudi v vojni. Vem, da javnost moti, da se za to odločamo v času epidemije, ko so gospodarske in socialne razmere slabše kot običajno. Bom pa rekel, da načeloma nikoli ni velike pripravljenosti za financiranje vojske, tudi če gre državi zelo dobro. To je ena stvar, druga pa neko deloma zmotno prepričanje javnosti, da bomo tolikšen znesek vojski namenili dodatno. To je znesek za obdobje šestih letih. Ne gre torej toliko za to, da se da vojski več, čeprav je delež nekoliko višji, ampak da se zagotovi, da bo tolikšen delež ostal v proračunu. To je poanta tega zakona.

Novice Svet24

Državni zbor je sprejel določilo, da je referendum na to temo prepovedan. Se vam zdi to upravičeno?

O tem bo odločalo ustavno sodišče. Če bi jaz mislil, da je ta zakon neustaven, ga ne bi podprl. Menim tudi, da je bil sklep državnega zbora, da je referendum o tem nedopusten, umesten. Gre za zagotovitev sistemskega financiranja vojske. Mogoče bo ustavno sodišče odločilo, da je referendum dopusten. V tem primeru se bo treba spustiti v boj prepričevanja ljudi, pri čemer je takoj jasno, da bo to zelo zelo težko. Pri pokojninski reformi pred desetimi leti ne primer nismo uspeli. Kot veste, je bila pokojninska reforma sprejeta šele takrat, ko taki referendumi niso bili več mogoči, iz česar je jasno, da bo v primeru financiranja vojske še toliko težje. Vendar najbolj jasno: sem zagovornik tega zakona in mislim, da je nujno potreben. Zelo žal mi bo, če bo zavrnjen, in bom storil vse za to, da bo sprejet.

Z aktualno vlado se, kot kaže, spreminja tudi smer naše zunanje politike. Od jedrne Evrope v smer višegrajske skupine. Kako komentirate ta premik?

Če vlade ne bi imele različnih politik, tudi zunanje, potem volivci ne bi imeli priložnosti izbirati. Mislim pa, da tukaj nekega radikalnega zasuka ne opažamo in mu nismo priča. Vidimo nekaj stremljenj vlade in njenega predsednika, ki so legitimna. In čeprav se mi je zdelo, da je to prav in razumljivo, pa sva si tudi v javnosti izmenjala različna mnenja, recimo na Blejskem strateškem forumu. Ampak če se da, se o zunanji varnostni politiki zlasti z vlado, državnim zborom ali državnim svetom ne kregam javno, ampak se posvetujemo za zaprtimi vrati. Mislim, da je zelo pomembno, da Slovenija ostane v tej jedrni skupini EU. Za enega pomembnih mejnikov v našem umeščanju v ta prostor štejem podpis sporazuma o strateškem partnerstvu s Francijo leta 2010 in sprejem deklaracije o poglobljenem sodelovanju z Nemčijo, ob obisku Angele Merkel leta 2011. Ta dva sporazuma, ti dve deklaraciji, sta želela Slovenijo postaviti ob bok francosko-nemškemu zavezništvu. Nikoli nisem bil proti sodelovanju z višegrajsko skupino. Še več. Leta 1994 smo skupaj s Francetom Bučarjem in Jožetom Pučnikom predlagali državnem zboru, da bi Slovenija postala peta članica višegrajske skupine. Takrat smo bili zavrnjeni. Mislim pa, da danes ne bi predlagal, da bi postali peta članica višegrajske skupine. S tem sem povedal vse.

Zdi se, da smo zunanji politiki v zadnjih mesecih dodali rubriko Pisma, pozdravi in čestitke. Zanima me, kako vi gledate na pomanjkanje čestitk in višek pisem?

Razumem povečano razdražljivost in večjo občutljivost ljudi. Te stiske so in morda bodo še večje. A kot rečeno, v nasprotju z drugimi pri tej lahko z veliko gotovostjo celo napovemo, kdaj se bo končala. Razumem, da bo zdaj veliko več tudi tistega, česar nas je strah: nekih razlik in nestrpnosti. Ampak po drugi strani sem v teh 30 letih in več svoje kariere videl, da smo se Slovenci zaradi neke čudežne imaginarne intuicije ljudi skozi zelo težka obdobja prebili in stvari na dolgi rok postaviti tako, da je prav. Tako da če sem in tja politika ni zmožna ujeti tega zgodovinskega ritma, ga na koncu ujame, s to intuicijo, celotna nacija in to se nato prej ali slej prelije tudi v politični razred.

Kakšno je vaše sporočilo Slovenkam in Slovencem za leto 2021?

V nasprotju z željami, ki smo jih imeli na koncu leta 2019, ko si nismo niti predstavljali, kaj nas čaka, danes obstaja neki splošen konsenz, česa si želimo v prihodnjem letu: da bi ta epidemija čim prej minila. Če smo torej imeli na prehodu iz leta 2020 veliko različnih želja, kaj in česa si želimo, si zdaj večina želi le eno, da se ta epidemija konča. Da se ljudje, ki so pahnjeni v tako imenovane ranljive skupine, in tisti, ki zanje skrbijo, rešijo teh skrbi, strahov in ogromnega dela ter napora in da zaživimo kolikor toliko normalno življenje. Obupno pogrešam stik z ljudmi. Zdi se mi, da sem oropan privilegija, ki pripada predsedniku republike, in to je, da je čim več s svojimi ljudmi. Krizo si bomo zagotovo zapomnili, ampak v človeški naravi je, da si bomo zapomnili predvsem veliko lepih stvari, ki spremljajo ta čas. Drugo leto bo boljše leto. Skoraj zagotovo.