Obstajajo še bolj grozne krize »Težko je resno delati od doma, moj sin in snaha sta imela spomladi kar težave, ker pet let starega vnuka nista upala dati starim staršem. Imeti doma otroka, ki mu je bilo dolgčas, s tem da sta oba delala od doma, je bil kar izziv, delala sta tudi ponoči. To je naporno, pa sploh še ni šolar. Če imaš šolarja, je še zahtevneje. Zdi se mi, da so otroci, če so doma, najmanj prizadeti. Če so razmere doma urejene, seveda. Pogrešajo družbo, a radi so tudi s starši. Nekaj tednov doma naj ne bi naredilo takšne razlike. Kaj vse so dali skozi naši starši in stari starši, lakoto, epidemijo gripe, gospodarsko krizo, prvo svetovno vojno, drugo svetovno vojno, taborišča, revščino po obeh vojnah, pa so preživeli, doživeli pozno starost, rod je šel naprej. Morda preveč poudarjamo, kako grozna kriza je to. Obstajajo še bolj grozne krize. Človek prenese marsikaj. Poudarjanje, kako je hudo, situacijo samo še dodatno oteži. Če malo pogledamo vse skupaj z distanco – če bo vse tole trajalo tja do spomladi, pa se bo potem vse razrešilo, ta kriza ni bila prehuda.«
Tik preden sedeva, ji možakar, ki je na kliniki odgovoren za popravilo inštalacij (»Ves čas nekaj popravljamo,« pravi dr. Beovićeva), naglas reče: »Gospa, vi ste carica!« Ko mu smeje rečem, da bom to omenila v uvodu v intervju, me takoj prestrašeno prosi, da brez imena (ki je napisan na njegovem kombiju). Seveda, brez imena. Se boji, da bi ga kdo kritiziral, ker je pohvalil doktorico? Kdo bi vedel. A tudi jaz mislim, da je gospa Bojana Beović carica, saj kljub mnogim očitkom in celo sovražnim napadom na družbenih omrežjih nenehno zagovarja ena in ista načela, ena in ista priporočila v zvezi s covidom. Zato sva jih v intervjuju izpustili. Doktorica je zgovorna in prijazna, čeprav ji ves čas za vratom tičijo sestanki, javljanja, pregledovanje pošte ...
Gospod vas je pohvalil, da ste carica. A najbrž doživljate tudi drugačna mnenja.
O, seveda, doživljam vse sorte. Tale pohvala je bila nekaj novega! (smeh) Nekateri so zelo »pametni«, drugi grdo odklonilni. Opozorili so me, da naj, če mi kdo grozi, prijavim, ampak nisem. Samo dvakrat je bilo tako, da so mi res grozili. Saj je zoprno, ljudje so v stiski.
Kaj pa vam grozijo, kaj vam hočejo?
Boste že videli, vemo, kje stanujete ... A mislim, da se ljudje morajo malo izkašljati.
Situacija je res nenavadna, milo rečeno.
Skrajno nenavadna in iz zgodovine je znano, da take krize vodijo v anarhijo, nasilje. To ni nekaj, kar se ne bi moglo zgoditi, a ljudje vedno mislimo, da se ne bo. No, saj tudi jaz mislim, da bomo nekako speljali, brez nasilja.
Vi nimate stika z bolniki?
Ne, ne oblačim se v OVO (osebna varovalna oprema), sem prestara, rizična sama po sebi. Sem ogrožena, ker sem stara več kot 60 let, zato mi ni treba. Vsaj za zdaj ne. Če bo nujno, pa bom šla seveda tudi jaz. A zdaj delam druge stvari.
Vsak dan ste izpostavljeni kameram, medijem, vsak dan imate javljanja, vam je žal, da ste prevzeli to nalogo?
Ne, ni mi žal, o tem sploh ne razmišljam. Imam pa počasi že dovolj. (smeh)
Česa imate dovolj?
Rada bi se nekega dne zbudila in rekla, da tega, te epidemije, ni več. To bi bilo super. Zadnjič smo govorili o mejah, kako se da državo teoretično zaščititi z zaprtjem meja, in sem prišla do misli, da če bi se Kitajska decembra zaprla, potem mi tega problema sploh ne bi imeli. In ob tej misli me je kar stisnilo. Presenečena sem bila potem sama nad sabo – da me je ta misel tako prizadela. Rekla sem si: Aha, to je pa znak, da me je vse skupaj bolj prizadelo, kot občutim na površini.
Ta misel vas je presunila?
Absolutno. Pomislila sem, da ta stvar sploh ne bi bila potrebna. Da bi ves svet lahko prišel skozi brez tega. Pogovarjali smo se o okuženih minkih na Danskem – z novim koronavirusom, ki je zmutiral. In je prišel nazaj nad ljudi drugačen. Pri cepivu, ki je narejen za originalni virus, bi bili zaščiteni samo polovično. Zdaj bodo pobili na milijone teh živalic in ta predel Danske so strogo zaprli. Ob tem sem prišla na misel, kaj bi bilo, če bi takrat Kitajci pravočasno ter dovolj strogo in pametno ravnali. To me je presunilo in šele takrat sem se zavedela, kako sem pravzaprav z vsem tem obremenjena. To me je pa presenetilo.
Zadnje čase nam ne strežete več s podatki, kako stari so ljudje, ki umirajo. V prvem valu smo izvedeli za starost vsakega umrlega. In ali umirajo s pridruženimi boleznimi in s covidom ali samo zaradi covida.
Še vedno so večinoma zraven pridružene bolezni, a lahko je to 50-letnik, ki ima samo malo povišan krvni tlak. Lahko pa tudi nima pridružene bolezni. Starost je zelo pomemben dejavnik. S tem da več ko je bolnih, več je tudi mlajših, ki resno zbolijo. Poročila o starosti pa res ne gredo več v javnost, ker bi z razkrivanjem teh podatkov točno vedeli, kdo je umrl v kateri bolnišnici. To so preveč osebni podatki.
So pa še vedno stari nad petdeset let.
Tako je, a krivulja se z višjimi leti seveda strmo dviga. Večina je starih od 80 do 85 let.
Nekateri še vedno navijajo za to, da bi starejše »neprodušno« zaprli v domove.
To je bil načrt Švedske, ker imajo tam drugačen način življenja kot pri nas – generacije ne živijo skupaj. Domove so zaprli, to pri nas ni bilo dobro, psihične posledice so bile prehude. Pri nas bi morali dati starejšim priložnost, da gredo v trgovine, kadarkoli želijo, a hkrati naj bi imeli uro ali dve, ko bi bili v trgovinah samo oni. Za tiste, ki bi se res želeli zaščititi. Enako bi moralo veljati za javni promet. Zadnje dni narašča število obolelih starejših izven domov za starejše. Ta porast pomeni, da se starejši niso dovolj čuvali, malo pa je verjetno k temu prispevalo druženje ob dnevu mrtvih – ki starejšim pomeni več kot mlajšim. Če je to slednje res, bomo šli v naslednjih dneh navzdol s številom obolelih.
Otroci so zdaj doma, ali oni predstavljajo nevarnost za stare starše?
Zdaj, ko so izolirani in doma, je ne predstavljajo. »Nevarni« so bili prej, ko so se družili v šolah in vrtcih.
Opažamo tudi, da se vlada ni najbolje pripravila na drugi val – presenetilo jih je število bolnih, bolnišnice niso pripravljene ...
Vedno bi se lahko pripravila bolje. Pripravljen je bil pandemski načrt, s 700 posteljami, pripravljeni so bili tečaji za medicinski kader, okrepila se je epidemiološka služba, mikrobiološki laboratoriji ... aplikacija »ostani zdrav«, to je bilo vse pripravljeno. A val je šel bolj strmo navzgor, kot smo pričakovali, in je večji.
Kaj je glavni problem v javnem zdravstvu? Zakaj ne zmoremo zgraditi covidne bolnišnice in vanjo namestiti večine obolelih?
Ker nimamo kadra! Ker bi tja morali postaviti robote. V javnem sektorju niso hoteli povečevati števila zaposlenih – to je parola že ves čas, odkar sem jaz na svetu, na to so gledali kot na strošek. In to ima svoje posledice. Potem se ne moremo razširiti, ko je to potrebno. Ljudje in vlada so videli, da je zdravstvo dobro imeti urejeno.
Virus bo očitno ostal z nami, nikamor ne bo šel.
Virus se lahko malo spremeni, koronavirusi se spreminjajo, pa cepivo prihaja – z 90-odstotno učinkovitostjo, to sicer ni znanstvena objava, ampak objava medijev in farmacije. To bi lahko dosti spremenilo. Cepljenje proti gripi je, na primer, približno 50-odstotno učinkovito.
Koliko vas zasebno izčrpava ta koronačas? Kako si prezračite glavo, kako zdržite?
Ni mi hudega. Nimam majhnih otrok, imam samo sama sebe. Otroci so odrasli. Ukvarjam se s športom, telovadnice so na žalost zaprte in potem ne naredim toliko, kot bi morala. Sicer pa dosti kolesarim, po hribih, no, zdaj, ko je bolj mrzlo, se odpravim peš. Pozimi pa smučam – in ne vem, kaj se bo to zimo dogajalo s smučanjem.
O partnerju
»Partner je v teh časih izjemno potrpežljiv in odporen. V krizi se je to lepo pokazalo. Je doma, v pokoju, še vedno kaj dela, piše, sodeluje, ker je prav tako zdravnik. V tem času se je naučil kuhati, iz nič. Moram ga pohvaliti. Res mi je lepo. In tudi on je tisti, ki me vleče na kolo, v hribe, on je motor najinega zdravega življenja.«
Kaj pa ste počeli v telovadnici?
V sosednji vasi imamo vadbo »cross fit« za seniorje, to je huda vadba, a narediš, kolikor narediš. Mi prija, da se res prepotim, izmučim, da srce res hitro bije. To se mi zdi očiščevalno. Odmaknem se od drugih skrbi. Tudi kadar grem s kolesom v hrib, se osredotočim samo na to, kako ga bom premagala. In potem ko nastopi blaženost po naporu – to je res dobro za mentalno higieno. In za dobro voljo.
Imate kaj časa za počitek, branje?
Časa res nimam veliko, a ga tudi že prej nisem imela. Berem na telefonu ali i-Padu, kadar kje kaj čakam. V avtu pa poslušam avdioknjige, v ta svet me je uvedel moj sin, za rojstni dan mi je zakupil kredite, zdi se mi vrhunsko. Tako med vožnjo poslušam različne knjige, trenutno »berem« eno o španski gripi, no, pa najde se tudi kakšna leposlovna, Elena Ferrante, na primer.
Zakaj ste se lotili študija medicine?
Iz zanimanja, zdel se mi je strašno zanimiv poklic. Ker je tehničen, biološki, ima stike z ljudmi, še vedno me zanima in priteguje. Govorim, da na kakšni zasebni zabavi še vedno dva medicinca ob polnoči sedita v kotu in se pogovarjata o svojih primerih. Obupni smo! Zavezani temu. A s tem ni nič narobe, ker nas delo privlači. Sredi noči iščemo rešitve. Bolniki so nenehna skrb. A moraš vzpostaviti distanco, sicer ne preživiš.
Bi morali zdravniki imeti psihiatre?
Saj jih imamo, med kolegi! (smeh) Pa tudi sicer imamo tudi zdaj na voljo psihologa, pride v našo hišo, za vse medicinsko osebje. Ne vem pa, koliko je zaseden.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
