Zaradi operacije čeljusti je moj imunski sistem gotovo oslabljen, zato vročino pripišem posegu izpred treh dni. Nobenih drugih bolezenskih znakov ni. Ker termometer vztraja pri dobrih 38 stopinjah Celzija še po nekaj dneh, pokličem svojega zdravnika. Ta meni, da gre za vnetni proces po operaciji, ki ga bomo odpravili z antibiotikom, a pred tem predlaga testiranje in doda, da me bodo iz ptujskega zdravstvenega doma poklicali še isti dan oziroma najpozneje naslednje dopoldne.
Peš ali drive-in testiranje?
In sledi čakanje. Vsak, ki je bil v podobnem položaju, bo razumel mojo neučakanost. Ker klica iz ZD Ptuj ni, naslednje jutro pokličem sama in dobim termin že čez slabo uro, vmes pa pokličem še svojo zobozdravnico, ki mi takoj predpiše antibiotik. »Pridite na parkirišče za bolnišnico,« mi je rečeno. Potrkam na vrata kontejnerja, a brez odgovora. Mimo pride sestra, ki ničesar ne ve. »Počakajta, bo že kdo prišel,« reče meni in gospodu, ki se mi medtem pridruži. Dve ograji proč je v šotoru drive-in testiranje, tudi sestra v vesoljski opremi nama svetuje, naj počakava. Minevajo minute, piha močan veter, kuha me vročina, postajam nestrpna. Znova se obrnem na »vesoljko«. Končno jo zanima, ob kateri uri sem naročena in kako se pišem. »Ja, kaj vam niso povedali, da morate k meni? Pojdite po avto in se pripeljite sem.«
Bolni naj čakajo zunaj
Poleg nekaj krepkih, ki jih v mislih izrečem na račun osebe v zdravstvenem domu, ki me je po telefonu napotila na testiranje, hkrati občudujem njeno sposobnost presoje, kdo se bo tja pripeljal z avtomobilom in kdo prišel peš. Prijazna »vesoljka« mi bris vzame zelo nežno in »brezstično« kar skozi avtomobilsko okno. Odpravim se še v lekarno po antibiotik.
Počutim se kot gobavka
Doma sem utrujena, a zadovoljna, da imam antibiotik, ki me bo rešil vnetja in posledično slabega počutja. Prepričana sem, da bo od tu šlo zdaj samo še na bolje. Ne nazadnje je jutri moj rojstni dan. Naslednje jutro torej pokličem svojega zdravnika, da preverim, ali morda že ima rezultate mojega testiranja, da prečrtam še to možnost. Novica me zadene povsem nepripravljeno: »Gospa, pozitivni ste na koronavirus.« Kaj? Kako? Nemogoče. Sledijo vprašanja o simptomih, navodila, kako in kaj s samoizolacijo, obveščanjem tistih, s katerimi sem bila v stiku … Vročina še kar naprej ne popušča, drugih težav ni. Moja glavna komunikacija s svetom je telefon, ki že po malem pregoreva. Vse namreč zanima, kako se počutim in kje sem se okužila. Počutim se kot gobavka.
NIJZ ne pošlje kode
Spet me pograbi odgovornost do soljudi, zato se odločim, da si bom naložila mobilno aplikacijo OstaniZdrav, v katero se lahko vpišejo okuženi s koronavirusom. Toda za vpis je potrebna posebna TAN-koda, ki jo okuženi dobijo od epidemiološke službe NIJZ, ko jih ta pokliče. Z NIJZ so me sicer poklicali, podrobno izprašali in dali navodila o samoizolaciji, niso pa mi posredovali nobene kode, čeprav so javno zatrjevali, da »je epidemiološka služba do zdaj z vsako okuženo osebo vzpostavila kontakt, ji podala informacije o izolaciji in izdala kodo za aplikacijo«. Moji dobri nameni torej propadejo.
Januarska viroza me je zdelala veliko bolj
Vročina, ki me dolgih šest dni izčrpava, končno pade. A ko že mislim, da sem počasi na konju, se me loti kašelj, začne me stiskati v prsih in dušiti, zato je dihanje veliko bolj plitvo od običajnega. Po dveh tednih sem spet v polnem zagonu, najbrž vsaj nekaj časa tudi odporna na koronavirus, predvsem pa zadovoljna, da nisem nikogar okužila. Pa še to, januarska viroza me je veliko bolj zdelala.
