Danijel je s prilagojenim avtomobilom Toyota yaris 1,5 (hibrid) luna v slabih štirih letih prevozil že 66.000 kilometrov, nakup vozila pa ne bi bil možen brez večjih donatorjev, ki jim je hvaležen še danes.
Nakup vozila je povezal številne ljudi dobre volje. Danijel je vsem še danes neizmerno hvaležen, da so mu pomagali pri tem, da je samostojen, nič več odvisen od drugih. Uresničile so se mu tudi dolgoletne želje po zaposlitvi, a mu je decembra lani zaposlitev v okviru javnih del v produkciji programa ptujske televizije PeTV prenehala. Na Ptuju si je poiskal tudi stanovanje. Tudi vožnje na treninge košarke dvakrat tedensko v Mariboru in na Polskavi, potem ko je postal ponosen lastnik avtomobila, niso bile več problem. Za Društvo paraplegikov Podravje občasno tekmuje tudi v atletiki.
Ko je že mislil, da so vse težave, ki jih je moral prebroditi, za njim, se je ponovno znašel v težkem položaju. Po izgubi zaposlitve je še tri mesece prejemal nadomestilo z Zavoda za zaposlovanje, zdaj si ureja socialno pomoč. Ta naj bi znašala 385 evrov mesečno, s čimer pa ne bo mogel preživeti, saj mu bo po plačilu najemnine za stanovanje (220 evrov) in po plačilu drugih stroškov višini 120 evrov ostalo za hrano le 45 evrov. Upa tudi na enkratno pomoč Centra za socialno delo, za katero je zaprosil.
»Saj bi lahko preživel le s sendviči ...«
»Saj bi lahko preživel le s sendviči, nimam velikih zahtev, nisem razvajen, tudi novih oblačil ne potrebujem, samo da bi lahko zbral toliko denarja, da bi plačal servis, registracijo in zavarovanje avtomobila, kar me čaka v tem mesecu. Ne morem ga prodati. To je moje okno v svet, to so moje noge, da lahko kolikor toliko funkcioniram, da sem mobilen, da lahko iščem službo. Avtomobil zame ni luksuz, ampak nujna potreba. Kdor ni na vozičku, tega ne more razumeti. Jaz ne morem na kolo, avtobus, vlak kot večina ljudi. Tudi želim ostati v mestu, tu pridobiti neprofitno stanovanje. Prošnjo sem oddal. V mestu je zame skoraj vse dosegljivo, četudi še ni vse po meri invalidov na vozičkih. Na kratki razdalji imam vse na voljo. Stanovanje, v katerem sem zdaj, želi lastnik prodati. Na to, kako bo z menoj, če čez noč ostanem brez stanovanja, niti pomisliti nočem. Kupil sem si nekaj opreme. Kam jo bom dal, če ne bom več imel kam?«
Rad bi ostal samostojen, prizadeva si najti zaposlitev
Daniel bi se sicer lahko vrnil h krušnim staršem, ki mu pomagajo, kolikor morejo, a se je odločil za samostojnost. »Devetindvajset let bom star avgusta, želim ostati samostojen. Zelo si prizadevam, da bi čim prej dobil novo zaposlitev. Zavedam se, da je težko že za zdrave ljudi, tudi 'korona' je naredila svoje, kaj šele za invalida na vozičku. Oddal sem že več kot 50 prošenj, večina mi niti ni odgovorila. Sodim med ljudi, ne med štiri stene, tudi brez športa ne morem ostati. Težko je, a ne bom obupal, saj za vsakim dežjem posije sonce. Res pa je, da ko ti gre slabo, se vsi obrnejo stran. Ne morem si privoščiti, da bi vozil z neregistriranim avtomobilom in neveljavnimi dokumenti,« svoje težave predstavi Danijel Milošič, ki bi bil najbolj srečen, če bi se lahko ponovno zaposlil in si nekoč ustvaril tudi družino.
