Grafenauerjevi iz Frama so se 11. marca, tik pred razglasitvijo epidemije novega koronavirusa v Sloveniji, vrnili s potovanja po Tajski. »Ker smo spremljali potek dogodkov, sva se z možem Danijelom že pred vrnitvijo domov odločila, da za vsak primer ostanemo nekaj časa doma v samoizolaciji, a so začeli ti ukrepi veljati za vse,« pripoveduje Mojca Grafenauer. Šole so zaprle svoja vrata, prav tako vrtci, začelo se je učenje na daljavo, kar v praksi pomeni, da je breme pouka v veliki meri padlo na pleča staršev. Pa če so za to usposobljeni ali ne.
Razpad sistema in preveč dela
Otroci ugotavljajo, da vendarle niso na počitnicah, saj morajo delati naloge, kar pa v družini povzroča kar nekaj težav in povišanih tonov, saj so si otroci med seboj pač zelo različni, prav tako je različen tudi njihov interes za šolo.
»Na novi sistem šolanja nihče ni bil pripravljen, ne učitelji, ne učenci, ne starši, nobene vaje nismo imeli za kaj takega, zato smo se, razumljivo, vsi precej lovili. Prva naloga je bila vzpostavitev računalniških programov: najprej e-asistenta, ko se je ta zrušil, pa še google učilnice. Otrokoma je bilo treba nastaviti elektronsko pošto in ju naučiti, kako se z njo ravna, saj šolarji danes večinoma ne uporabljajo mejlov, ampak komunicirajo prek drugih kanalov. Priznam, da je bila sprva prava zmeda, vsi smo se lovili, se učili in se jezili, ko je tehnika 'zaštekala', ko smo to nekako osvojili, pa je bilo treba začeti delati. Učitelji so učence dobesedno zasuli z nalogami, vsaj pri nas je bilo tako, v začetku je bilo res veliko preveč vsega, zdaj je malo bolje.«
Šolanje na domu
Devetošolka Zala je pri šolskih obveznostih zelo skrbna in odgovorna, tako da z njo ni bilo nobenega dela, vse, česar morebiti ne zna ali ne razume, uredi sama s pomočjo učiteljev in sošolcev. »Ni prijetno, da smo zaprti doma, pogrešam sošolce in tudi stik z učitelji prek spleta ni enak stiku v živo, saj je neoseben. Gotovo pa je prednost ta, da ni spraševanja in testov,« pravi. Petošolec Jan se z njo strinja le glede (ne)spraševanja, sicer pa mu čas brez »fizične« šole povsem ustreza. Ker se ostali člani družine nimajo časa dovolj ukvarjati z njo, pa je najbolj dolgčas petletni Manci, zato še bolj pogreša svoje prijatelje v vrtcu in vzgojiteljici.
Polna hiša, ni miru
Delo od doma je bilo velik izziv predvsem za Danijela, saj je vajen delati v tišini, te pa v času karantene, ko je doma celotna družina, ni ravno veliko.
»Imamo to srečo, da je pri hiši dovolj računalnikov, da lahko vsak dela na svojem, predstavljam pa si težave, kjer jih ni dovolj, ali pa stisko v družinah, kjer jih sploh nimajo. Zdaj je sicer mogoče dobiti računalnik s pomočjo donatorjev, ne vem pa, kdo družino v tako kratkem času nauči ravnanja z njim,« razmišlja Grafenauerjeva, ki je zaposlena v ruškem Geberitu. »Zdaj delam od doma, prav tako mož, ki ima sicer službo v Ljubljani, a pogosto dela doma. Prvi teden naše skupne karantene je bil kar obupan, saj mu ni uspelo prav veliko narediti; ima svoj delovni ritem, ob dopoldnevih je vajen biti sam, zdaj pa je hiša polna, ni tišine, ni miru. Če kdaj, potem smo starši tokrat res pravi multipraktiki: kuharji, učitelji, računalničarji, delavci, vse v enem. Ni čudno, da moj trenutni delovnik traja najmanj do polnoči.«
Odnosi na preizkušnji
So se pa družine znašle še pred enim izzivom, in sicer da so nenehno skupaj. »V normalnih razmerah smo dopoldne v vrtcu, šoli, službi, popoldne imamo kup aktivnosti, skupaj smo v bistvu le zvečer, zdaj pa je to praktično non-stop, kar postavlja na krepko preizkušnjo naše medsebojne odnose. Dejstvo je, da se nam je vsem življenje tako rekoč čez noč postavilo na glavo, nas vrglo iz ustaljenega ritma in zaprlo med štiri stene, zato je še toliko pomembnejše, da smo strpni drug do drugega in da napetosti, ki v takih razmerah nastajajo, sproščamo in jih jemljemo s kar največjo mero dobre volje in humorja,« sklene naša sogovornica.
